Kaj je radikalnega pri Sirizi ali »posodi mi jurja« mentaliteta

V starih časih SIT valute ste zagotovo imeli tudi takšne vrste prijateljev, ki so vas ob snidenju v isti sapi s pozdravom že nagovorili: »stari, dej posod mi jurja«.

Tisočak je za fehtanje te vrste predstavljal ravno pravšnjo vrednost; Prešeren med prsti je že dajal občutek otipljivega, saj se je zanj ob litru vina dobilo še škatlo čikov (pa še za burek je ostalo), po drugi strani pa je šlo za ravno toliko denarja, da se ga »prijatlu« ni spodobilo odtegniti.  Zavedanju navkljub, da to ni prvi in ne zadnji depozit tej stranki in da je povratni likvidnostni tok zaradi njene nagnjenosti k »pozabljivosti« zelo vprašljiv.

A s tem se ni bilo preveč za obremenjevati, saj je do teh boemov veljala določena strpnostna toleranca. So bili pač »na izi« in v igri ni bil ravno velik denar.

Mnogo težje pa bi bilo takim ljudem v upravljanje zaupati kaj vrednejšega, denimo varčevalnega prašička za novo klubsko športno opremo, zbiranje denarja stanovalcev za plačilo vzdrževalca bloka, blagajno občinskega proračuna ali pa kar srednje veliko evropsko državo.

Prepričljiva zmaga Sirize v Grčiji, evropski levičarji navdušeni

Izposojeni naslov s spletnega portala MMC RTV odlično karikira prevladujoče vzdušje zadnjih dni tudi v Sloveniji. Naše prepričance v »evropsko pomlad, ki se začenja v Grčiji« ob vsem zmagoslavju malenkost moti le označevanje Sirize za »radikalno« levo stranko, ki se tu in tam pojavlja v medijih.

Tisti, ki se najdejo v njenih idejah, se namreč nikakor nimajo za radikalce in kot takšne jih navsezadnje ne zaznava tudi domače družbeno okolje. Zato ne presenečajo izrazi čudenja, kakršnega si je denimo v kolumni z naslovom »Kaj je radikalno?« V Mladini privoščil znani sindikalist Goran Lukič.

Skušajmo zvedavim mladolevičarjem razjasniti obzorja.

Kot piše mariborski filozof dr. Boris Vezjak, je Siriza radikalna že po imenu, oziroma akronimu:  »Synaspismós Rizospastikís Aristerás« dobesedno pomeni »koalicija radikalne levice«, ali po angleško »Coalition of the Radical Left«.

Kot vidimo, se Cipras in njegovi že samopoimenujejo za radikalce in verjetno jih bodo v spremembo samozaznave težko prepričali tudi slovenski levičarji. Radikalnost je namreč njihova programska platforma, pozicija, iz katere izhajajo in skozi njo nastopajo na sceni.

To, da se v Sloveniji njihova politika mainstreamovsko interpretira kot zmeren obraz nove, sodobne levice, je kvečjemu problem naše deformacije razumevanja družbeno-političnih konstelacij, nikakor pa ne Grkov ali drugih narodov Evrope.

Še bolj kot to pa je za mednarodne odnose radikalno stališče novih grških oblastnikov, da si je denar na finančnih trgih sicer nujno izposojati, precej manj nujno pa ga je kasneje tudi vračati. Pravzaprav je zahteva po vrnitvi izposojenega definirana  kot »tiranski odnos pohlepnih finančnih institucij, ki ponižujejo grški narod«. Za plače, pokojnine in druge življenjske stroške Grkov naj bi tako solidarnostno prispeval nekdo drug, povečini združenje davkoplačevalcev velike skupne družine narodov EU.

Potrebno je sicer jasno izpostaviti, da mednarodni finančni akterji niso nikakršne dobrodelne organizacije, ki bi denar naokrog posojale kar tako iz dobre volje ali socialnega čuta do trpečih narodov sveta. Njihova ekonomska računica je znana vsakomur, ki z njimi vstopa v dolžniški odnos.

Zanimivo, ampak Grkov, Slovencev ter kogarkoli drugega nikdar ne slišimo mednarodnih posojilodajalcev zmerjati z grabežljivci, pohlepneži in izkoriščevalci takrat, ko jih milo prosimo za njihov denar. To stanje zavesti dosežemo šele, kot je posojeno potrebno vračati.

Državna suverenost se tako ne izgublja z reformami, zategovanjem pasu ali privatizacijo, ampak z življenjem preko zmožnosti, ki se pokriva z izposojenim denarjem. Padec standarda, brezposelnost, životarjenje in beda … so zgolj neposredne posledice tega. Ponižanje pa ni v izpolnjevanju danih zavez s stisnjenimi zobmi in pasovi, ampak v njihovi opustitvi ter lahkomiselnem prelaganju odgovornosti na tiste, s katerih dlani smo še včeraj lizali denar.

Da »posod mi jurja« mentaliteta na veliki sceni ne funckionira, bodo Cipras in njegovi simpatizerji na krut način spoznali v trenutku, ko bodo od svojih mednarodnih partnerjev potrebovali svež denar. Kdo jim ga bo namreč posodil ob zavedanju, da ga nikoli več ne bo dobil nazaj?!? Gre za milijarde, ne pa novčiče za burek in škatlo čikov.

Vsemu temu navkljub pa splošen trend prezadolženosti držav dejansko kaže na pasti in anomalije dolžniškega kapitalizma. A te morajo biti reguliranje na način, da do prezadolževanja ne pride, čemur služi prizadevanje EU po uvedbi fiskalnega pravila in posledični izenačitvi prihodkov in odhodkov državnih proračunov. V tem pogledu je Grčija svareče ogledalo vsega hudega in priložnost za spoznanje o nujnosti sprememb obstoječih praks proračunskih primanjkljajev.

Medtem pa bo za preživetje na oblasti Siriza potrebovala vsaj nekaj zdravorazumskega spoštovanja pravil, postavljenih od upravljalcev skupne malhe, iz katere prejemajo. Čas za pokončnost in ponos bo zanje napočil, ko ne bodo klinično odvisni od tujega denarja.

Takrat bo Grčija ponovno zadihala s polnimi pljuči, kot suverena in svobodna država.

Teroristični napad v Franciji: veš, Zahod, svoj dolg?

»Ko jaz čutim svobodo, da bi se ponorčeval iz nečesa, kar ima za drugega človeka nepredstavljivo vrednost, je prav, da mojo svobodo govora omejim s spoštovanjem do človeka, ki v svojem svetu to vrednoto postavlja na nedotakljiv piedestal.«
.                                                                                                    Dr. Aleksander Zadel, psiholog

Primarni vir konflikta v svetu po hladni vojni bo izhajal iz človeških kulturnih in verskih identitet
.                                                                               Samuel P. Huntington, trk civilizacij, 1992

»Versko čustvo je najgloblje človekovo čustvo«
.                                                                                                                          dr. Anton Trstenjak

Barbarska okrutnost terorističnega masakra nad uredništvom satirične francoske revije Charlie Hebdo je pretresla Zahodni svet, nevajen krvavih scen z ulic svojih domov in delovnih mest. Poveličevanje človeškega življenja je zgolj ena izmed »univerzalnih vrednot« ki jih Zahodna civilizacija vsiljuje svetu, v katerem ima človeško bivanje v tostranstvu nižjo pomensko vrednost. Kot tudi številne druge kulturne vrednote; svoboda izražanja, demokracija, sekularizacija, materializem, enakost med spoloma in ostale, ki smo jih Zahodnjaki ponotranjili kot občečloveške ter pričakujemo, da jih kot take dojemajo tudi ljudje drugih kulturnih identitet.

Tovrstni pokroviteljski egocentrizem, sploh kadar posega na občutljivo področje verskega prepričanja, povzroča precej globlje duševne brazde od vojaškega intervenizma v bližnjevzhodnih plemenskih sporih, kakor vzroke za teroristične akcije islamskih ekstremistov površno pojasnjujejo nekateri komentatorji. Zgolj ena karikatura smešenja preroka Mohameda v tem pogledu naredi več škode od vsega bojnega arzenala ZDA, izstreljenega na bližjevzhodnih kriznih žariščih. Svinčnik lahko natančneje (pri)zadene v srce vernika od vsakega vodenega izstrelka.

Danes, več kot dvajset let od vzklitja slovite teze o trku civilizacij kot generatorju konfliktov v svetu po Hladni vojni je jasno, da je ugledni harvardski profesor Samuel P. Huntington imel še kako prav, a se je obenem v nečem tudi motil. Primarni vir konflikta danes nedvomno izhaja iz človeških kulturnih in verskih identitet, a se v globaliziranem svetu ne dogaja na obrobju civilizacijskih krogov, temveč v epicentru multikulturnega Zahoda. Najokrutnejši ekstremisti se danes rojevajo in rastejo v zibelki demokratičnega sveta.

Evropa in ves Zahodni svet postaja žrtev lastne politike multikulturnosti. V skladu z našimi vrednotami in prepričanji smo ljudi drugih kulturnih krogov sprejeli z odprtimi rokami, a hkrati od njih pričakovali ponotranjenje našega vrednostnega sistema, kamenček v mozaiku katerega je denimo tudi satirično norčevanje iz vsega in vsakogar, ne glede na težo osebnega pomena zasmehovane vrednote. A kar je za nas legitimna pravica svobode izražanja, je lahko za pripadnika druge kulture dejanje grobega nespoštovanja in žaljenja verskih čustev. Ta pa je, ko je povedal že pokojni ugledni slovenski filozof in teolog dr. Anton Trstenjak, najgloblje človekovo čustvo. In kot tako je v vsej svoji globini lahko tudi najmočneje prizadeto.

Zahodna civilizacija se sooča z neizbežno izbiro. Bodisi vztrajati pri konceptu multikulturnosti  s spoštovanjem vrednot priseljencev drugih kulturnih krogov tudi za ceno upogibanja lastnih vrednotnih konceptov, bodisi trdno stati na braniku pridobitev humanizma in temeljev svobodnega sveta, kot ga razumemo na Zahodu.

V Slednjem primeru velja: »Multikulti ist tot,« kot je že pred leti zatrdila najvplivnejša ženska sveta Angela Merkel. Teroristični napad v imenu Alaha na svobodo izražanja daje njenim besedam novo potrditveno razsežnost.