Boj proti privatizaciji: komu v resnici služite, sindikati?

»V tem trenutku čakajo na naše premoženje hijene, za katere so besede družbena odgovornost podjetij in skrb za ljudi španska vas. Mnoga naša podjetja so dobra, ker je prišlo do sodelovanja s fakultetami, znanstveniki. Z razprodajo teh podjetij bo vse to šlo v franže. Tega ne smemo dopustiti, če ne želimo postati še večja kolonija, kot smo.«
.                                                                          Dušan Semolič, predsednik ZSSS, 10. 11. 2014

»Javno mnenje kreirajo sindikati. Ne glede na to katero vlado bomo dobili, bo to še naprej vodil predsednik ZSSS Dušan Semolič,«
.                                                                                     Ivo Boscarol za Finance, 24. 4. 2011

Kadarkoli se v Sloveniji na mizo vrne prodaja državnega lastništva v podjetjih, se med najgorečnejšimi braniki pred tovrstnim ravnanjem znajdejo največje sindikalne centrale. Semolič, Štrukelj in ostali gromovniki glasno svarijo pred hudobnimi tujci, ki bodo pokupili državno srebrnino in Slovenijo spremenili v kolonijo tujih velesil. Kot na mnogih drugih področjih, kjer s svojimi blokadami skrbijo za ohranjanje statusa quo, jim uspeva tudi pri privatizaciji. Vsaka vlada slej kot prej kloni pod njihovim pritiskom in posledično država po triindvajsetih letih samostojnosti še vedno ohranja lastniške deleže v 481 podjetjih.

Ob tej učinkovitosti sindikalne demonstracije moči se je vredno vprašati dvoje: od kod sindikatom oblast, s katero že leta minirajo vsakršne družbene spremembe, čeprav se v Sloveniji zaradi tega evidentno živi vse slabše, v konkretnem primeru pa se zastavlja vprašanje, po kakšni logiki je nasprotovanje privatizaciji sploh njihova agenda?

Začenši pri slednjemu je za razumevanje absurdnosti tovrstne sindikalne aktivnosti potrebna seznanitev z naslednjimi statističnimi resnicami, ki so bile nazorno navedene v novembrski oddaji Tarča o privatizaciji.

V Sloveniji pod tujim lastništvom delujejo 4 % vseh podjetij, ki ustvarijo kar 25 % vsega dobička. Tujci delavce tudi bolje plačujejo od domačih lastnikov – zaposleni »pod tujcem« v povprečju vsak mesec domov prinesejo 170 evrov več, kot dobijo njihovi kolegi od domačega gospodarja. Deset naključno izbranih podjetij, ki so v zadnjih 10 letih prešla iz domačih v tuje roke, je v tem času plačalo 2× več prispevkov za socialno varnost in kar 4× več drugih davkov kot poprej. Neplačevanje socialnih prispevkov delavcem si privoščijo predvsem podjetja v domači lasti, medtem ko so tujci do tovrstnih praks izredno zadržani in se med neplačniki praviloma ne pojavljajo.

Ob zavedanju, da je sindikalni raison d’être prav v zastopanju interesov delavstva, bi bilo glede na zgornja dejstva edino logično sindikate videti med najodločnejšimi zagovorniki tujega lastništva podjetij ter privatizacije, če se že čutijo poklicane akterje v tej zadevi. Realno gledano pa je vprašanje lastniške sestave podjetij v njihovi domeni toliko, kot bi bilo s strani lastnikov postavljanje sindikalnega vodstva v njihovi gospodarski družbi.

V deformiranem razumevanju vlog in pristojnosti je to zgolj eden izmed mnogih primerov iz vsakdanje družbeno-politične prakse, v kateri imajo sindikalni vodje odločilno besedo, čeprav se jih tematika po logiki stvari prav nič ne tiče. A Slovenci imajo njihov angažma v  mnogih tovrstnih zadevah za popolnoma samoumeven.

Če se torej glavne sindikalne centrale v Sloveniji ukvarjajo z vsem mogočim, še najmanj pa z njihovo »core« dejavnostjo, ki je v zaščiti interesov delovnega ljudstva, je na mestu vprašanje, komu torej naši sindikati v resnici služijo. Drugače rečeno; čigava interesna kolonija so v resnici?

Za odgovor je, kot po navadi, potrebno zgolj slediti denarnemu toku in poiskati tiste, ki imajo od ohranjanja državnega lastništva v podjetjih in statusa quo v slovenski družbi največ koristi.

To so rentniki, preko poslovnih dogovorov, pogodb, svetovanj, subvencij, štipendij, sponzoriranj, pokroviteljstev in drugih vrst nepovratnih sredstev prisesani na finančne tokove podjetij v državni lasti in državnega aparata na splošno. To so bratje v interesu in v ideologiji, katera jim je tovrstno rentništvo zagotavljala skozi desetletja in njeni kanali ob Prelomu nikoli niso bili resnično prelomljeni.

Najdemo jih povsod, večinoma na vodstvenih položajih – v (državnem) gospodarstvu, bankah, medijih, izpostavah civilne družbe, izobraževanju, športu, zdravstvu, znanosti, kulturi, advokaturi, sodstvu, v upokojenskih, borčevskih in nedeljskih hobi združenjih ter seveda v politiki in … sindikatih.

O njih pričajo mnogi, a zgolj v nadpomenkah; omrežje, klan, kontinuiteta; ali v tretji osebi množine: plenilci, botri, strici …  Zaradi posesti vpliva in moči gredo njihova imena v javnosti težko z jezika. V organizirani obliki na plano pridejo le ob nuji, ki zahteva kolektivno poimensko izpostavitev v zaščito ogroženih interesov.

Njih kolonije razgledanemu spremljevalcu domače stvarnosti ne ostajajo prikrite. Vsem ostalim pa v principu zadostuje zdrava pamet:

Včeraj iz lastnih žepov milijarde nameniti za nacionalni interes, danes pa podpisati bianco menico tudi za v prihodnje – duhovit nesmisel te enačbe bi moral biti spregledljiv tudi najvišje skakajočim Slovenc’em.

Kongres Nove Slovenije: konec začetka

»To še ni konec. To ni niti začetek konca, morda je konec začetka.« Tako je legendarni britanski premier Winston Churchill ovrednotil zavezniško zmago v Afriški kampanji druge svetovne vojne in slednje bi lahko dejali tudi ob razpletu minulega kongresa Nove Slovenije – krščanskih demokratov. 

Mlajša linija pod pokroviteljstvom stare-nove predsednice Novakove je z zmago nad Alešem Hojsem  stranko simbolno »osvobodila« pregovornega vpliva Velikega brata na desnici, a vojne še zdaleč ni dobila. Kaj dobila, v svojem maršu iz varnega zaledja proti prvim frontnim črtam si vojaških škornjev  niti še ni dobro umazala. Ob volji in ambiciji bo za prevzetje praporja pobude potrebno pokazati še marsikaj.

Bistveno izhaja iz zavesti o resničnem nasprotniku z drugega brega domače notranjo-politične konstelacije, ki se je ob znotrajblokovskem  prerivanju nekoliko zameglila. Čeprav mnogokrat pritlehen in umazan, je spopad za dominacijo med siceršnjimi zavezniki v političnem kontekstu legitimen in razumljiv. Ob prejetih praskah mladi gardi prinaša tudi določene koristi. Njegova intenzivnost priča, da v ambiciji po rasti sledijo pravi strategiji, saj z nepomembneži in analfabeti nihče ne izgublja časa. V primeru uspešnega preboja pa jim bo utrjena koža ob trku z resničnimi centri politične moči prišla še kako prav. Sedanjega simpatičnega trepljanja tekmecev z leve bo v tem primeru hitro konec.

Naivno bi namreč bilo verjeti, da je za prizanesljivim »božanjem« s strani medijskega mainstreama kaj več kot oportunistična računica na škodo Janše in njegove stranke. Tovrstni veter v jadra je bilo seveda smiselno zajeti, a zgolj z zavedanjem, da bi ob dejanski prerazporeditvi politične moči na desni namesto prijetnega vetriča zapihal neusmiljeni vihar. V ofenzivi preverjene ideološke navlake, uporabne za vse čase in potrebe ne bo pomagal še tako opevan in prehvaljen gospodarski program.

Izzivi in preizkušnje blokovskega liderstva so vendarle drugačni od sproščenih poigravanj z odgovornostjo ob petodstotni volilni podpori. Iz frontalnega spopada za oblast na najvišji ravni se ni moč zateči v zavetje maminega krila. Zdrava ambicija, sorazmerno z uspehom in rastjo lahko preraste v vsevedno aroganco, ki v nemar pusti zakladnico izkušenj skeptikov ter veteranskih prvoborcev. Brez teh si uspešnega vladanja ni moč zamisliti.

Skoraj tako kot sledenje začrtani politični strategiji bo za pokongresno Nsi pomembno upoštevanje  tistih dobrih sto glasov manjšine, ki kljub avtoriteti obuditeljice nekoč že klinično mrtve stranke Novakovi niso naklonili svojega glasu. Na mestu je namreč vprašanje, ali gre za nezaupnico predsednici ali politiki(kom) pod njenim okriljem – in obratno – so vsi glasovi zanjo res obenem glas za tiste, ki jih je s svojo kandidaturo obvarovala tveganja izločitve iz dolgoročne politične tekme, še preden se je ta zanje dodobra sploh začela.

Mladi snovalci nove moderno-konservativne politike, ki je dobila legitimnost na kongresu, nedvomno so prihodnost te stranke, slovenske desnice in morda tudi naše domovine. A ne pozabimo, preden opravijo z vsemi Janezi, Milani in zmaji drugih vrst na sceni, jih slej kot prej čaka še najtežji preizkus – tisti v lastni stranki.

Namesto njih je tokrat zmagala gospa Novak. Naslednjič si bodo zmago morali izboriti sami.