Strah pred Toninom ali Kdo se boji črnega moža

Verjetno se spomnite priljubljene igrice iz otroških let, ko vas je po sobi lovil strašen črn mož in če se vas je dotaknil, ste postali njegovi pomočniki. Na krik »Kdo se boji črnega moža?« ste seveda vpili, »nihče!«, a v resnici so vas z njim strašile mame, kadar niste bili pridni; bil je vaš skriti strah, pogosti gost vaših nočnih mor.

Kasneje, nekje na poti v odraslost ste dozoreli za spoznanje, da črni mož živi le v otroški domišljiji kot priročen starševski bavbav za discipliniranje razpuščene otročadi. Verjeli ste, da je enkrat za vselej odšel iz vašega življenja. A v resnici vas z njim, samo v drugi formi in vsebini, manipulatorji vseh sort po potrebi strašijo še dandanes.

»Za dobrim konjem se praši,« pravi star pregovor in v zadnjem času se na desni medijsko-politični sceni najbolj dviga prah za mladim politikom Nove Slovenije Matejem Toninom. Prevratnim namenom njegovega lika in dela ta čas niso posvečeni le posamezni diskreditacijski pamfleti, ampak celotne številke domnevno resnih politično-tematskih revij in to iz tedna v teden, iz meseca v mesec.

Prikazujejo vam ga kot zlonamerneža, ki ogroža ustaljeni red in harmonijo in vas bo s svojim zapeljivim nasmeškom potisnil v naročje samega satana; kateremu je, ne pozabite, izglasoval prav lepo pokojnino!

Bavbav lik Mateja Tonina, kakršnega vam slikajo ti pravljičarji, je kot črni mož iz vašega otroštva. Kot strah, ki je v sredini votel in ga okrog nič ni, a hkrati zelo priročen za zastraševanje potencialno nediscipliniranih volivcev.

A pripovedovalci teh bajk se ga še kako bojijo. Je namreč edini politik na obzorju sodobne krščanske demokracije, ki dolgoročno lahko ogrozi primat neke druge opcije, ki se je trdno vkopala v ta vrtiček in ga zlepa ne namerava prepustiti komu drugemu. Samo tem se Tonin v resnici prikazuje v nočnih morah kot črni mož, ki z objemom svojih lovk spreminja njihove volivce v nekakšne zombije, kateri na volilnih lističih nato obkrožijo NSi.

In ti bodo naredili vse, da ga ustavijo. Tudi novo stranko, če bo potrebno.

Kaj je pravzaprav Toninov greh? V očeh samooklicanih čuvajev politične pravovernosti na desnici je neposlušen, samosvoj, brezbrižen in nespoštljiv, predvsem pa preveč sposoben, karizmatičen in nepredvidljiv, da bi ga pustili rasti izven dosega roke Velikega brata. Lahko bi jim namreč zrasel čez glavo, zato je varneje slediti logiki »če ga ne moremo imeti, ga raje uničimo,« dokler je za to še čas.

Namreč, če trezno razmislite; mar res verjamete, da sta Matej Tonin in Ljudmila Novak dejansko Kučanova agenta na tajni misiji razbijanja desnice in edine prave pomladne politike, kot jo definira trenutna dominantna stranka? Ali ste se morda zgolj pustili prepričati, da sta zavedena ali da jima »piškotki z mize levih gospodarjev« pomenijo več od vrednot in prepričanj, iz katerih izhajata?

Tovrsten lov desničarskih inkvizitorjev na komunistične čarovnice spominja na anekdoto iz življenja velikega pustolovca Jamesa Cooka, ki je ob pristanku na nekem polinezijskem otoku vprašal plemenskega poglavarja, če tam živi kaj ljudožercev. »Nikakor ne,« mu je odgovoril poglavar, »včeraj smo pojedli zadnjega.«

Povedano pod črto; bolj kot s prividi črnih mož in medsebojnimi spopadi za primat bi se slovenska desnica morala ukvarjati z enačbo, v kateri A+B+C ni zgolj 26, ampak vsaj 46. Svoj čas je Novakova v državnem zboru učenca s trdo bučo že ustrezno podučila o pomenu takšnega seštevanja in ne bi škodilo, če bi gospa profesor lekcijo odčitala še komu iz sorodne desne.

Pri odločitvi kako in s kom naprej v svetlejšo prihodnost slovenske pomladne politike je Einsteinovo definicijo norosti kot »prizadevanje nekoga, ki kar naprej počne isto, pričakuje pa drugačne rezultate«, treba nujno upoštevati.