Primer A. Bratušek: ne gre za fovšijo, ampak za zdravo pamet

Blamaža Alenke Bratušek in z njo države predlagateljice pred evropskimi poslanci je popolna. Odbora za energijo in okolje sta jo zavrnila kar s 113 glasovi proti 12, kar pomeni, da glasov ni dobila niti s »svoje« liberalne skupine v EP, kaj šele od ostalih. Kot najslabšo kandidatko doslej so jo ocenili tudi tuji novinarji specializiranih medijskih hiš, ki poročajo iz Bruslja. Njena evrokomisarska kariera je tako bolj ali manj zapečatena, čaka jo vrnitev v slovensko poslansko povprečnost, kjer se bo zagotovo počutila precej bolj domače.

Medtem ko Kizo na Portalu Plus v vrhunski analizi konkretizira manipulativno moč medijev, ki so Bratuškovo nekoč zgradili, sedaj pa jo pljuvajo, se še najdejo osamelci, ki se ponovno sklicujejo na pregovorno slovensko favšijo in vztrajajo, da bi Slovenci morali biti na Bratuškovo ponosni.

Nina Krajčinović v Delovem  »Levem mnenju« tako komentar z očitajočim naslovom »Prvaki fovšije« zaključuje s ciničnim nagovorom bralcev: »Čestitke, narod, nižje res ne gre.« Na nek način se s tovrstnim epilogom lahko celo strinjamo, vendar le v kontekstu dramskega trikotnika Alenkine tragikomedije, ki jo je del slovenske politike v krčevitem hlastanju po oblasti spisal v zadnjih dveh letih.

Iz čistega političnega oportunizma in oblastne slasti so brezbarvno uradnico tretjerazrednih kvalitet najprej naredili za predsednico slovenske vlade, nato pa še skoraj za podpredsednico evropske komisije za energetiko.

Največja ironija pri tem je, da je s svojimi omejenimi sposobnostmi zavita v vato nekritične servilnosti dominantnih medijev in kolegov s politične levice gladko prestala vse domače politične preizkuse. Na koncu pa je v svojo in narodovo sramoto razgaljena odletela z odra visoke evropske politike.

Njena nedoraslost praktično vsem dodeljenim funkcijam je bila tako očitna, da se je porajalo vprašanje, ali ni vsa ta kamuflaža posledica njene vodljivosti, česar si strategi, lobiji in interesi iz ozadja pri tovrstnih političnih nastavljencih želijo. Vse bolj se zdi, da bi to lahko bil ključni Junckerjev kriterij, zaradi katerega je kandidatura Bratuškove za tako visoko funkcijo dobila njegovo brezkompromisno podporo .

Poglavje zase je bil včerajšnji nastop njenega »svetovalca« Romana Jakiča v Odmevih. Gre za človeka, pri katerem je s politološkega vidika vredno občudovati njegovo neverjetno intuicijo za tajming  menjavanja političnih gospodarjev. Odkar je na sceni, smo Slovenci zamenjali politični sistem, na smetišče zgodovine poslali vsaj pet levičarskih strank in v Evropsko unijo imenovali dva komisarska kandidata, a vsem tem zgodovinskim dogodkom je skupna njegova nasmejana bradata faca.

Človek, ki kot kakšen pohištveni inventar vedno stoji za svojim aktualnim političnim šefom, je bil tokrat primoran stopiti v ospredje in v bran vzeti svojo zadnjo gospodarico, ki se še očitno ni pobrala od doživetega energetskega evro-šoka.

In povedal je marsikaj zanimivega. Bratuškovo so zrušila preigravanja med političnimi ter lobističnimi skupinami, zavistni sonarodnjaki, ki so si poželeli njen stolček, najbolj zabavna in tudi predvidljiva pa je bila tista, da gre pri vsem skupaj za Janševo zaroto, češ da je Bratuškovo pred evro-poslanci očrnil kot komunistko.  In njen nastop pred odboroma? Dober, celo boljši od marsikaterega drugega kandidata. Za prepričljivejši vtis bi lahko zaokrožil zgolj še z analogijo umetnikov, katerih veličino znamo ceniti šele po njihovi smrti.

Lahko se čudimo, držimo za glavo ali zgražamo, a vzorec Jakičevega nastopa je pravzaprav globoko vtkan v domačo družbeno realnost. Začne se v šolskih klopeh, ko so za učenčevo neznanje in negativno oceno krivi vsi drugi: pokvarjena učiteljica, privoščljivi sošolci, neprijazen hišnik, nesramna šolska kuharica in morda še kakšen potres ali poplava. Dandanes očki in mamice tovrstne zadrege rešujejo z raznimi Čeferini.

Zato, dragi sonarodnjaki, če ste se po včerajšnjem debaklu vaše kandidatke za evro komisarko počutili notranje pomirjeno in zadovoljno, vam ni potrebno biti prav nič nerodno. To zgolj pomeni, da ste ohranili zdravo pamet in trezno presojo, kakšni selekcijski kriteriji bi v naši družbi morali obveljati za izbor vodstvene elite.

Slovenci namreč nikoli nismo imeli težav podpreti karierno uspešnih ljudi, ki so si priznanje in čast naroda zaslužili pravično in pošteno, v potu svojega obraza.