Grdi, umazani, zli na slovenskem trgu dela

»A odpuščali bi radi lažje, o ti barabini!« je tipična, po svoje tudi razumljiva impulzivna reakcija povprečnega državljana ob omembi tega ukrepa v sklopu potrebnih reform trga dela v Sloveniji. Na tovrstnem populizmu jadrajo tudi sindikati, ki so med glavnimi krivci za težko zaposlitveno situacijo v državi, v kateri na račun prekercev prosperira sindikalno zaščitena manjšina zaposlenih za nedoločen čas.

Deformiran trg dela je dejansko velik problem Slovenije, a razlogi zanj se nikakor ne skrivajo v »hudobnih delodajalcih, ki izkoriščajo uboge delavce,« kot pred kamerami vehementno vpijejo Dušan Semolič in kompanija. Težava je sistemska in z razumevanjem njenega bistva imajo probleme celo novinarji, kaj šele navadni državljani. Ob obravnavanju te problematike v ugledni radijski informativni oddaji je denimo novinarka odločno zanikala aksiom o nefleksibilnosti trga dela v Sloveniji, češ, da vse več prekernega dela dokazuje ravno nasprotno – da je namreč naš trg dela še preveč fleksibilen.

Za stretje pretrdega oreha za novinarko nacionalnega radia je v izhodišču potrebno preseči arhaično socialistično miselnost, da je odpuščanje za delodajalce nekakšen hobi, kar počno iz razvedrila ali celo iz čiste zlobe. Izjeme so, ampak prekinitev delovnega razmerja je praviloma reakcija na razmere v konkurenčnem globalnem tržnem okolju. Časi socialističnih monopolnih gospodarskih dinozavrov so minili in podjetja, ki se danes niso sposobna prilagoditi situaciji na trgu, slej kot prej propadejo. Razlika med preživetjem in bankrotom je mnogokrat zgolj v sposobnosti hitre stroškovne prilagoditve razmeram, kar omogoča fleksibilno zaposlovanje in odpuščanje presežnih kadrov.

Sliši se kruto kapitalistično, a samo, če trg dela ni ustrezno sistemsko – zakonsko urejen (kot denimo ni v Sloveniji). Fleksibilnost zaposlovanja in odpuščanja pomeni, da bi podjetje ob pridobljenem večjem poslu mirno zaposlilo večje število delavcev, z zavedanjem, da v težjih časih ti ne bodo kot mlinski kamen viseli z njegovega vratu. Ob pomanjkanju naročil bi delavci z odpravnino trenutnega delodajalca zapustili in se kmalu zaposlili v drugi firmi, ki zaradi pridobitve posla potrebuje novo delovno silo.

Fleksibilnost trga dela tako ne bi pomenila zgolj odpuščanja, ampak bi enormno prispevala k povečani ponudbi delovnih mest in zaposlovanju, ambicioznim bi odpirala nove strokovne ter karierne izzive.

In kako je danes v Sloveniji? Obstoječa zakonodaja je toga in izredno zaščitniška do tako imenovanih »delavskih pravic«. Odpuščanje brez zapletov in tveganja dolgotrajne ter stroškovno obremenjujoče sodne bitke je prej izjema kot pravilo. Na videz delavcem to koristi, ampak v resnici so posledice negativne tako za delodajalce, kot zanje.

Če želijo podjetja ohraniti konkurenčnost, so se namreč prisiljena prilagoditi tudi na tovrstno zakonsko situacijo. Posledica tega je razmah zaposlovanja za določen čas ter naraščanje pogodbenih razmerij preko s.p., študentskih, avtorskih in podjemnih pogodb.

Druga prilagoditev je še bolj drastična – podjetja celo zavračajo ponujene posle, samo da si ne bi nakopale bremena delovne sile, ki bo nekoč postala obremenjujoči presežek.

Pristop k reševanju tovrstne situacije minulih levih vlad je bil povsem zgrešen. Namesto, da bi se povprašali o vzrokih tovrstnih deformacij, se raje lotevajo posledic z represivno logiko dodatne regulacije, omejevanja in davčnega obremenjevanja razpoložljivih oblik prekernega dela. Vse to pa zgolj dodatno bremeni od številnih podobnih sistemskih okov hirajoče gospodarstvo.

Politična stranka, ki dejansko razume problem trga dela v Sloveniji in je sistemske rešitve posvojila v svojem programu, je Nova Slovenija. Predlog o takojšnji možnosti odpustitve delavca brez navedenega razloga ob izplačilu nadomestila v višini trimesečne plače je bistven korak v pravo smer. A žal zaradi prežetosti s socialistično miselnostjo zmagovitega bloka na volitvah te ideje (še) niso dobile domovinske pravice. Slabih šest odstotkov glasov za to stranko je premalo, da bi se pristop k reševanju problematike trga dela koreniteje spremenil.

Volivci so se pač večinsko odločili za opcijo, ki jim tudi na tem področju zagotavlja status quo. Vse lepo in prav, če se sprijaznimo, da zaradi nekonkurenčnosti gospodarsko ohromljeni vse bolj capljamo tudi za nekdanjimi vzhodnoevropskimi eksoti.

(Članek izvorno objavljen v tiskanem brezplačniku Domovina)

Bratuškova v poslanici šolarjem: Želim vam, da bi postali egoistični povzpetniški samohvalni stremuhi

Alenka Bratušek bo evropska komisarka, kar je najvišja in najbolje plačana politična funkcija namenjena Slovencu v Evropski uniji.  Donosne evropske službe postajajo nagrade za zavožene domače politične kariere in porazne volilne rezultate odsluženih politikov levice. Spomnimo se  Toneta Ropa, Milana Cvikla in številnih drugih funkcionarjev nekdanje »velike LDS« … danes jih  najdemo v  raznih evropskih finančnih institucijah, daleč od oči, srca in spomina slovenskih državljanov. Kaj si ljudje ob tem mislijo, jih ne zanima dosti. Ugledno delovno mesto in lepa mesečna vsota na tekočem računu jim da vedeti, da so oni nad vsem tem; oni so pametnejši, spretnejši, so zmagovalci.

In Alenka Bratušek je zmagovalka. Miljenka sistema kadrovske selekcije, v kateri neznana državna uradnica omejenih strokovnih, intelektualnih in osebnostnih kapacitet čez noč postane predsednica vlade, nato pa še glavna pretendentka za stolček evropske komisarke. In vse to, zamislite si, praktično brez podpore ljudstva. Edinkrat, ko je pri državljanih preverila zaupanje v njene voditeljske kompetence, ji je prikimalo le 4 %  udeležencev volitev.

A napak bi jo bilo za vse to obsojati. Ona je zgolj sistemska naplavina s pravim političnim pedigrejem, ki je v danem trenutku izkoristila priložnost, da v zameno za podporo Slovenije konkretni evro-politični odločitvi iztrži nekaj zase. Zakaj bi to bilo sporno, saj gre vendar za politiko?! Človek bi bil navsezadnje izvoljen tudi brez slovenske podpore in zakaj ne bi k neizogibnemu pragmatično pristavila svojega lončka? Kakšni etično-moralni pomisleki vendar, zanje v tem svetu ni prostora.

Pa vendarle, če bi želeli moralizirati, bi sedaj zapisali, da pri kritiki Alenkinega samoimenovanja nikakor ne gre za pregovorno slovensko »faušijo«, ampak za željo, prizadevanje, da bi se na vrh hierarhične lestvice naše družbe povzpeli sposobni ljudje s pristnimi, zdravimi človeškimi vrednotami:  osebno integriteto, etiko, poštenjem, dostojanstvom, solidarnostjo, empatijo, skromnostjo …  Navsezadnje smo vse to poosebljeno izvolili na zadnjih volitvah.

Ali pač ne?

(Bodočemu) premierju Cerarju očitajo, da so njegove besede o nujnosti etično-moralnega v politiki le prazne puhlice, ki jim primanjkuje odločnosti v dejanjih. Prav na njihovem udejanjenju stoji in pade njegova verodostojnost pred volivci, ki so mu večinsko zaupali vodenje države. Zato je odločitev ali samokadriranje bivše premierke ustaviti ali zamižati na obe očesi, zanj morda usodnejša, kot se sam zaveda. Z umikom Bratuškove ugled Slovenije ne bi trpel tako zelo, kot bi z neukrepanjem njegova premierska avtoriteta. Zdaj skeptikom lahko pokaže, da se o njem motijo. Priložnost zamujena ne vrne se nobena, pravi stara modrost.

Predstavljajte si Mira Cerarja in Alenko Bratušek, kako ob prvem šolskem dnevu obiščeta zvedavo-radovedno mladino, ki se trudi najti svojo formulo uspeha v današnjem svetu. Miro jih vehementno nagovori o vrednotah etike, morale, poštenja, solidarnosti in trdega dela kot nujnih sestavinah uspešne osebnostne in karierne poti. Alenka pa jim zaželi, da bi postali egoistični, povzpetniški samohvalni stremuhi, kar jim nekoč morda lahko prinese mesto poslanca, predsednika vlade ali celo evropskega komisarja.

Komu bodo, skupaj z vsemi nami, po zaključku sage z imenovanjem evropskega komisarja, lahko verjeli?