Luka Mesec in njegova protiimperialistična fronta

Res je, Miro Cerar je veliki zmagovalec minulih volitev, a v senci preverjene, podoživete instant zmagoslavne zgodbe se je zgodil pristni volilni fenomen, kakršnega ta država še ni videla. Petnajst minut televizijskega prime time-a je javnosti neznanemu mladeniču Luki Mescu zadostovalo, da je razburkal domišljijo in srca petdeset tisočih volivcev, ki so svoj glas čez noč namenili Združeni levici. En nastop, preblisk mladostniške inteligence, posloljene s ščepcem pristnega idealizma je nadomestil stotine plakatov, letakov, kilometrov na terenu, stiskov rok, radijskih sporočil in televizijskih spotov … en nasmeh, vreden sto tisoč oglaševalskih evrov …

Ne čudi, da guruji političnega marketinga o fenomenu Mesec raje molčijo – uspešni zgledi vlečejo, sploh če so poceni in dva ali trije takšni Mesci bi oglaševalsko industrijo hitro spravili ob prihodek.

Opevanemu uvodu navkljub bi bilo naivno verjeti, da je šest odstotkov Združene levice zgolj in edino posledica Meščevega briljantnega televizijskega nastopa in da se tovrsten preboj lahko zgodi brez ustreznih okoliščin, ki ga omogočajo.

Vsak marketinški strokovnjak vam bo znal zdrdrati, da je za učinkovitost tržnega komunicirana potrebna dobra zgodba s kupom vsebujočih pritiklin; ljudem mora biti znana, verjetna, konkretna, edinstvena in verodostojna, potrošnika (volivca) mora pritegniti, čustveno afektirati in z njenim bistvom poistovetiti. Nujno mora vsebovati konflikt, po možnosti še element presenečenja ter, če je le mogoče, srečen konec (volilni uspeh), na katerem se da graditi za prihodnost.

Veliki igralci z neomejenimi proračuni tovrstne zgodbe ustvarjajo. Spretneži z omejenimi ali ničelnimi sredstvi zajahajo že obstoječo zgodbo, ji nataknejo uzde in postanejo njeni glavni protagonisti.

Velika sreča za Združeno levico je, da njihove ideje v veliki meri sovpadajo z domačim medijskim mainstreamom zadnjih let. Odpor proti zunanjemu sovražniku v obliki pogoltnih finančnih trgov, ki z »zahtevami« iz Bruslja ogrožajo našo dobrobit, se je preko prefinjene družbeno-medijske propagande zasidral globoko v zavest slovenskega državljana. »Divji neoliberalizem« kot skupni imenovalec vsega slabega, kar prinaša sistem zahodnjaškega kapitalizma, zahteva antagonističen pristop revolucionarjev sodobnega časa, junakov, ki bodo na vrednotah narodnoosvobodilnega boja trden branik pred ponovno okupacijo Slovenije s strani sil nesmrtnega zahodnega imperializma.

Po intimnem prepričanju mnogih je čas za novo protiimperialistično fronto in le komu bi se škornji glavnega junaka tovrstne retro-nostalgije prilegali bolje kot mlademu, pravovernemu tovarišu Luki Mescu?!

Od vseh levih strank Združena levica najbolj dosledno, neposredno in verodostojno zastopa tovrstna radikalna socialistična stališča, ki pa se v naši javni sferi smatrajo kot izkaz edine pristne levičarske ideologije.

Seveda so rdečega žrebca v preteklosti pragmatično zajahale tudi druge stranke levega političnega pedigreja. Tovrstni rodeo se je njim v škodo obrnil v trenutku prevzema oblasti, ko so pod sunki streznitvene realnosti odletele s sedla utopičnega populizma in končale v prahu in pepelu neizbežnega volilnega poloma.

Po pravilu so namreč z realpolitiko oblastne odgovornosti izdale idealistična pričakovanja njihovih volivcev, ki so jih zato na vsakršnih volitvah menjavali kot pokakane Pampers plenice.

Te napake Mesec s svojimi združenolevičarji očitno ne bo ponovil. Takoj po izvolitvi so dali jasno vedeti, da jih oblastna funkcija ne zanima; v zavedanju, da bi ujeti v realnost globalne družbeno-politične ureditve tudi sami neizbežno razočarali svoje pristaše in verjetno tudi sami sebe.

Dovolj so inteligentni v zavedanju, da lahko obljube njihovim volivcem test realnosti prestanejo le v (ne)odgovornosti opozicijskega delovanja. Le tam bo njihova ideja utopičnega demokratičnega socializma plamenela vse do njenega vrhunca, ki se lahko izrazi v tudi do dvajset odstotni podpori na naslednjih volitvah.

Potencialnega političnega dometa Združene levice tako nikakor ni za podcenjevati. Težave z iskanjem lastne identitete in ohranjanjem pozicij v novi parlamentarni konstelaciji bodo prej imele vse druge stranke na levici, kot Meščeva protiimperialistična fronta. A skok na najvišjo stopnico – prevzem oblasti – jim je, brez izdaje lastnih idealov, v aktualni globalni družbeno-politični realnosti po demokratični poti vendarle nedosegljiv.

Za to bi potrebovali kakšno vojno ali pa vsaj malo resnejši oborožen konflikt. Zgodovina nas uči, da si česa takega resnično ni za želeti.