Zaton slovenske pomladi: Janša in njegova Zgodba o (ne)uspehu

Piše se 3. oktober 2004. Janez Janša z visoko dvignjenimi rokami praznuje prvo volilno zmago slovenske pomladi po razpadu Demosa 1992. Beleži ga le malo kamer in fotografskih objektivov, saj večina novinarske srenje z namišljeno stavko bojkotira volilni dan. Njegova SDS je dobila rekordno podporo 281.710 volivcev, skupaj z drugima pomladnima strankama so zbrali 435.815 glasov. DeSUS, ki se je za 200 glasov izognil izpadu in s tem politični smrti, jim je odnesel absolutno zmago ter v Janševi vladi začel svoj vzpon na tretje mesto med političnimi strankami, dosežen v letu 2014.

Deset let kasneje, 13. julija 2014 v preblisku vznesenosti z dvignjenimi pestmi praznujejo večni Janševi nasprotniki, sam pa volilni poraz, namesto v družbi političnih sopotnikov, doživlja obdan s kriminalci v  najstrožje varovanem slovenskem zaporu.

Njegova SDS je na volitvah dosegla zgolj 20% podporo in zbrala 179.436 glasov, volilna baza strank slovenske pomladi pa se je skrčila na skupnih 262.102 volivcev. Skoraj 21 tisoč manj, kot jih je samo za SDS svoj glas oddalo desetletje prej.

Slovenska levica, ki je v dveh mandatih po pojavu svetovne gospodarske krize državo spravila na kolena, je v tretje dobila celo dvotretjinsko parlamentarno večino.

»Kako je kaj takšnega mogoče?« je bistveno vprašanje, na katerega si morajo, predvsem s spoznanjem in priznanjem lastnih zmot, napak ter stranpoti, odgovoriti glavni strategi dominantne politike na desnici, če hočejo še kdaj voditi to državo. Prelaganje krivde za vse svoje poraze na zunanjega sovražnika – »temačne sile komunistične nomenklature« bi pomenilo zgolj podaljševanje agonije, v kateri so se, predvsem po lastni krivdi, znašli.

Res je, da pri tem ni moč prezreti starih monopolov v gospodarstvu, medijih, sindikatih in civilni družbi, ki so vedno pripravljeni storiti vse in več za poraz pomladne politike. A ti so še v močnejši obliki in z več vzvodi družbene moči obstajali tudi pred letom 2004; pa jim je slovenska pomlad kljub temu spodnesla politično oblast v državi.

Le kaj so takrat počeli tako prav in sedaj tako narobe?

Pomladna politika 1992-2004: Od poraza preko poraza do končne zmage

Zavedajoč se pomena političnega dogajanja do leta 2004, se na tem mestu tega obdobja zaradi osredotočanja na bistveno ne bomo dotaknili.  Ključno je zgolj poudariti, da je desnici ob hudem volilnem porazu leta 2000, ko so skupaj zbrali 365 tisoč glasov (a še vedno 100 tisoč več kot denimo na zadnjih volitvah!) v naslednjih štirih letih uspel veliki met prevzema oblasti, čemur je sledilo najuspešnejše razvojno obdobje v zgodovini samostojne Slovenije, kar pa ni zadostovalo za volilno zmago in ponovitev mandata leta 2008.

Napak bi bilo zanemariti probleme LDS po odhodu Drnovška na mesto predsednika republike leta 2002, a dejstvo je, da je Janša tedanje volitve dobil z zmernejšo in konstruktivnejšo držo, kot jo je prakticiral kdajkoli prej in kasneje v svoji politični karieri. Stranka se je osredotočala na ključne gospodarske in druge dileme Slovenije ob vstopanju v EU,  z umikom ideologije s strankine PR agende pa v dobršnji meri razorožila njej nenaklonjene medijske manipulatorje. Rezultat tovrstne strategije je bil (ne)pričakovan – preobrat in zmaga v fotofinišu volilnega molka.

Pomladna politika 2008-2014: Od poraza preko poraza do končnega poraza

Zakaj je Janša političen pristop, ki je žel uspehe, kasneje zamenjal z radikalnejšo držo in vrnitvijo v sfero kulturnega boja s silami komunistične kontinuitete, ve samo on in morda nam bo čez leta to zaupal v kakšni knjižni uspešnici svoje Zgodbe o neuspehu. Morda so mu do kože vendarle prišli kontinuirani pritlehni napadi stričevske paradržave in je sprovociran navsezadnje le izgubil živce, ko so mu dva tedna pred volitvami lansirali afero vseh afer, katere dobesedni ujetnik je še danes.  A ni mogoče prezreti dejstva, da je od trenutka preobrata v strateški politični usmeritvi s pomladno opcijo šlo le še navzdol.

Volilni rezultat 2008 se v absolutnih številkah morda zdi še dober – dobrih 307 tisoč glasov je celo 25 tisoč več od zmagovite cifre leta 2004, a zaradi pojava taktičnega »antijanša« glasovanja to ni zadostovalo za zmago, obenem pa je servilno zaveznico NSi Janševo pozivanje na TV soočenjih: “za zmago potrebujemo vsak glas” stalo uvrstitve v parlament.

Začela se je erozija SDS-ovega sredinskega dometa, ki se je uspešno skrila v posrkanih glasovih politične zaveznice z desne. Počasi a zanesljivo je SDS svoj nov volilni bazen začel kopati na konservativnejši desnici ter načrtno vse bolj posegal v izvirno krščansko-demokratsko bazo.

SDS se je tako dokončno odcepila od zmernega centra in sčasoma postala bolj desna od desnice, s tem pa na obrobje preživetja potisnila zaveznici, ki zaradi tradicionalnih krščansko-konservativnih vrednot težko posegata v volilno polje politične sredine.

Vse bolj je postajalo jasno, da je Janši njegova hegemonija na desnem polu pomembnejša od skupnega volilnega uspeha strank slovenske pomladi.

Vzpon in padec Virantovih liberalcev

Janševa težnja po hegemoniji je postala še očitnejša ob poskusu skupine liberalcev, zbrane okrog Gregorja Viranta, da zapolnijo politično sredino, katero je SDS načrtno prepustila vnemar komurkoli že in morda na tihem računala na njeno volilno pasivizacijo.

Strateško gledano za desno-sredinsko politiko je bila ustanovitev Liste Gregorja Viranta genialna politična poteza … če se zanjo kasneje ne bi izkazalo, da je plod naključnega soliranja in ne spretnega načrta strategov pomladne politike.

Stranka je namreč zajela razpuščeno sredinsko liberalno bazo in bi jo ob zmernejši Janševi politiki z lahkoto vrnila v desno-sredinski politični pristan; če jih po glavi ne bi lopnil prav Janša, ki je v solo akciji svojega nekdanjega ministra prepoznal elemente nediscipline in grožnjo lastni hegemoniji. Njegovi mediji so Viranta sesuvali v sončni prah in ga s 30 odstotne štartne podpore do volitev »spravili« na 9 %, pri tem pa jim je s svojo nespretnostjo pomagal Virant sam. Slaba politična presoja, etično moraliziranje in karakterna neracionalna zaletavost so ga kasneje dokončno stale politične kariere in potopa resnične liberalne stranke, brez katere desno-sredinska pro-evropska politika v Sloveniji ne more več oblikovati oblasti.

Praznino, ki je nastala za liberalci, je v blietzkriegu po že utečeni formuli v nedrje levice pred dnevi ponovno popeljal novi  instant politični obraz – dr. Miro Cerar.

Der Untergang 

SDS-ovo strateško usmeritev v načrtni psihotični kulturni boj s temačnimi silami komunistične kontinuitete je Janša javno dokončno legitimiral na strankinem kongresu maja 2013. Takrat se je že nakazovalo, da ga bodo večni politični nasprotniki na podlagi majave sodbe v aferi Patria vendarle spravili v zapor. Edina učinkovita obramba, pri kateri je Janši potrebno pripisati genialnost, je bila gradnja imidža preganjanega vodje opozicije v tranzicijsko neizživeti postkomunistični državi.

Pravilno je ocenil, da bi sestop z občutljivo izpostavljene politične pozicije pomenil njegov konec, postal bi politično in osebnostno truplo, nad katerim bi se mrhovinarji paradržave znašali do onemoglosti. Tako pa bo kot žrtev režima – analogija s Pučnikom tu ni naključna – prej kot slej dosegel internacionalizacijo primera s potencialno veliko zmago na Evropskem sodišču za človekove pravice.

Od boja za oblast se je dominantna desna stranka tako fokusirala na ustvarjanje psiho-družbenega konteksta za reševanje generala Janše, žrtev česa je (bila) slovenska pomlad kod celota, kar je najnazorneje razgalil nedeljski volilni rezultat.

Načrtno ustvarjanje umetne identifikacijske točke, temelječe na psihološki frustraciji od komunističnega režima preganjanih državljanov je namreč pripeljalo do skorajda patološke zaverovanosti dela pomladnega volilnega telesa v biblični boj dobrega in zla med branikom svobode Janšo ter temačnimi silami komunistične kontinuitete, ki ga hočejo na vsak način uničiti. Posledica tega je brezpogojna vera in zvestoba zaprtemu odrešeniku naroda, simbolni žrtvi brambe  idealov, pokopanih na (ne)znanih mestih pod slovenskimi travniki, gorami in gozdovi.

V nedeljo se je izkazalo, da je psiho-vezivo »prijelo« na precej manjši bazi državljanov, kot so strategi pričakovali, odvrnilo pa številne nekdanje pomladne volivce, ki jih tovrstna politika odbija in z njo ne želijo imeti ničesar skupnega.  V zavedanju, da je v obstoječem razmerju moči na desnici tudi glas za obe drugi pomladni stranki pravzaprav prispevek k novi Janševi vladi, so bodisi raje ostali doma, bodisi obkrožili na videz ideološko neobremenjenega Mira Cerarja.

Kako naprej

Če kdaj, je po teh volitvah dokončno jasno, da je tovrstna  politična strategija dominantnih akterjev na desnici izčrpana do onemoglosti in kontraproduktivna za kakršenkoli potencialni uspeh pomladnega bloka v prihodnje. Slednje velja tudi v primeru Janševe oprostilne sodbe in če se vodilni v SDS s tem ne bodo sprijaznili, radikalno preokrenili politične smeri ter se ustrezno kadrovsko osvežili, se bo agonija pomladnih strank samo še nadaljevala, njihov zmernejši desno-sredinski domet pa bo prevzela SMC ali katera druga instant stranka, ki jo bo v to polje potisnila prebijajoča se radikalna levica. Slednje velja tudi za SDS-ove medijske in civilnodružbene izpostave, ki v sedanji situaciji pomagajo zapirati limitiran pomladni politični domet.

Za novo strategijo desnice Janše ni potrebno žrtvovati na oltarju prepotrebne politične katarze, dovolj bo, da se mu podeli (častno) funkcijo, njegovim zgodovinskim zaslugam primerno.

Zgodovinska zmaga levice, Janez Janša včeraj in nikoli več

»Volivci imajo vedno prav« je zlizana floskula za vse čase in potrebe, še posebej uporabna za zaključevanje neprijetnih medijskih izjav ob bolečih volilnih porazih. A genialni politični strategi znajo razbrati njeno sporočilnost in se po njej ravnati. Če imajo volivci vedno prav, jim je pač potrebno ponuditi tisto, k čemer stremijo, pričakujejo, želijo, ali pa jim vsaj ne servirati nasprotnega. No, vsaj (relativni) večini, če želiš večer volilnega dne dočakati kot zmagovalec. Slednje je tokrat uspelo Miru Cerarju, še enkrat več pa pri tem spodrsnilo prvaku desnice Janezu Janši. Naključno? Zagotovo ne.

Predčasne volitve 2014 so za Slovenijo v marsičem prelomne. Jasno, brezkompromisno in nedvoumno so na smetišče zgodovine pometle logiko kulturkampfa, iz katere se je vodilna politika na obeh polih napajala zadnjih dvajset let. Če komu po minuli volilni nedelji ni jasno, da so volivci dokončno siti zdraharstva, rušenja za vsako ceno, zmerjanja, primitivizma in histeričnega nadaljevanja svetovne vojne z drugimi sredstvi,  potem na domači politični sceni nima prihodnosti.

Prizemljitev tovrstnega radikalizma na svoje mesto; pod parlamentarni prag ali pa tik nadenj, je sicer najbolje uspela volivcem levega političnega spektra. V prahu in pepelu je končala zadnja zmagovalka, Jankovićeva Pozitivna Slovenija, da se mu ni pridružila, se ima ex premierka Bratuškova zahvaliti le »pisnem blagoslovu« murskosoboškega škofa Štumpfa, pred tem je zdraharski ekstremizem pokopal že LDS in Zares. Na pogorišču starih struktur levice se izrisuje nekakšna nova liberalna demokracija Drnovškovega tipa, ali bo njen rok trajanja presegel predhodnico, pa je v tem trenutku nemogoče reči.

Na drugi strani imajo volivci nazorov in vrednot slovenske pomladi s tem nekaj več problemov. Razumljivo, desni politični prostor je uzurpiral sicer nesporni junak slovenske osamosvojitve in pomemben politik zadnjega dvajsetletja, a na žalost v zadnjih letih ni zaznal naraščajoče tendence volilnega telesa po sodobnejših političnih vzorcih. Zaveznike na desnici, ki so sporočila ljudstva bolje doumeli, pa je striktno discipliniral preko svojih paravzvodov in medijskih izpostav.

Erozijo nekdaj trdnega volilnega telesa SDS, ki je segalo tam do 250 tisoč volilnih upravičencev, sta nakazali že zadnji dve ljudski glasovanji – volitve v Evropski parlament in referendum o arhivih, na katere je SDS kljub intenzivni kampanji in pričakovani visoki motiviranosti uspelo pripeljati pod 100 tisoč volivcev. Spretna propaganda ob Janševem zaporu je SDS prinesla 178 tisoč glasov, kar je boljši rezultat, kot bi ga verjetno dosegli sicer, a na račun izvornih volivcev drugih dveh pomladnih strank, ki so SDS podprli iz nelagodja in čustvene afektiranosti ob zaprtem predsedniku. Ti se bodo, vsaj k Novi Sloveniji, vrnili kmalu po volitvah, Ljudski stranko pa je, ob nekaj lastnih napakah, psihološki pressing konkurenta stal celo uvrstitve v Državni zbor.

Prav Nova Slovenija je s svojo zgodbo ponujanja odgovorov na realne probleme ljudi začrtala edino mogočo pot nove slovenske pomladi, če ta opcija še kdaj želi voditi to državo. Dobrih 5,5 % sicer ni blesteč rezultat, a je v danih razmerah ustvarjene kolektivne psihoze na desnici dober, saj so pridobili ogromno novih volivcev, medtem ko se je del jedrne baze čutil obvezanega, da podpre zaprtega sopotnika.

Slovenska ljudska stranka se od parlamenta poslavlja predvsem zaradi odločitev zadnjih dveh predsednikov stranke. Najprej Radovana Žerjava o odhodu iz politike, s čemer je Miru Cerarju poklonil dva odstotka tistih, ki so SLS podprli zaradi predsednikove karizme, 120 glasov, ki bi jim prinesli štiri poslanske sedeže, pa je Franc Bogovič v zaščiti bruseljskega stolčka zakockal s kandidiranjem izven domačega volilnega okraja. Vsaka šola nekaj stane, nekatere celo parlamentarnega statusa.

Simptomi in posledice najhujšega poraza pomladne opcije v njeni zgodovini so predmet posebne obravnave drugega zapisa, a jasno je, da politična strategija dominantnih strategov na desnici, ki je nasprotnikom na levici prinesla zgodovinsko dvotretjinsko zmago, popolnoma izčrpana in zlizana do prozornosti.

Ob volilni anomaliji na tretjem mestu, imenovani DeSUS, je vredno omeniti izjemen preboj Združene levice, ki je s skoraj sedmimi odstotki pretresla temelje razmerij na levem koncu palice. Pri tem niso toliko pomembne njihove všečne, a utopične parole, kot je fascinantno dejstvo, da lahko en sam blesteč nastop v prime time TV terminu prinese 50 tisoč volilnih glasov. Ob takšnem cost/revenue razmerju bi tako učinkovito stranko človek želel videti na čelu države, če seveda v resnici ne bi šlo za srečni preblisk simpatične spontanosti Luke Mesca.

Po drugi strani pa polom Socialnih demokratov ni posledica kakšnega nesrečnega naključja, ampak napačne diagnoze glavnih razlogov za padajoči trend njihove javnomnenjske podpore. Zanimivo bo videti ali je  doseženih 6 odstotkov pripomoglo k spoznanju, da Igor Lukšič ni (bil) del problema, ampak kot izvrsten analitik del rešitve, ali bo za spregled potreben izpad iz državnega zbora.

Karte so razdeljene, naj se »špil« začne. Kaj v »handu« skriva zmagovalec kvalifikacij, še nikoli ni bilo tako negotovo, kot sedaj.