Predvolilna soočenja: rutinerji, šolarčki in mrtve ribe

Prvi polčas soočenj na osrednjih televizijah na obrazih politikov že izrisuje duševna agregatna stanja akterjev v bolj ali manj zavidljivih položajih. Stari mački samozavestno branijo že pridobljene pozicije, dobro situirani novinci se lovijo v prikupni negotovosti, tisti s podporo v promilih z živčnimi izpadi težko prikrite agresivnosti skušajo doseči nemogoče, nekaterih so ekrani tako polni, da si v prime time lahko privoščijo bojkot z odhodom iz studia in praznim sedežem, za katerega bi spregledani ubijali … podkovani gledalec bi po njihovih nastopih bržkone uganil vsaj približni vrstni red podpore, brez pogleda na javnomnenjske lestvice.

Mavrica psiholoških stanj volilnih kandidatov je še posebej prišla do izraza v soočenjih »ena na ena«, ki jih je z dobro premišljeno preračunljivostjo pripravila komercialna TV. Povezali so pare s potencialno skupno točko konflikta in to v živo uspešno podpihovali s predpripravljenimi voditeljskimi in dokumentarnimi vložki.

Idealna za tovrstni show je bila že prva kombinacija: Alenka Bratušek proti Miru Cerarju. V hudi stiski zaradi obetajočega se političnega izbrisa je Bratuškova ob pomoči televizijcev nič kaj damsko naskočila presenečenega političnega freshmana in ob nerazgledanosti, samohvali, ignoranci, besedni ter intelektualni omejenosti na javni seznam svojih lastnosti dodala še primitivizem in pomanjkanje smisla za politični teater. Napad je bil namreč očitno pripravljen v naprej z asistenco režiserjev šova; a Bratuškova ga je odigrala tako neprepričljivo in nerodno, da je ubogi Miro izpadel kot kakšen nedolžen šolarček, na katerega se spravi neotesano frustrirano ženšče.

Na podlagi skrivaj posnetega pogovora med njim in Janšo so mu namreč želeli obesiti lakajstvo zaprtemu opozicijskemu vodji; antagonizem do katerega je glavna in edina točka programa Zavezništva AB. Trenutek je bil pravi, saj TV soočenja dejansko odločajo marsikaj, a ideologi Zaresa so zaradi Alenkine nesposobnosti gladko pognali glavnega aduta.

Sicer pa gre komaj verjeti, da so tako izkušeni politični strategi dejansko verjeli, da lahko svoj povratek na sceno formalizirajo preko nekoga, za katerega se z Marsa vidi, da je politično mrtvo kljuse. Morda so se preveč zanašali na medijski vpliv, a ta z zatonom moči osrednjih časnikov ni več to, kar je nekoč bil. Trojanski poskus velikega come-backa se bo za Zares končal približno na odstotkih volilne sramote izpred nekaj let.

Z duhom zaprtega Janeza Janše se je v naslednjem dvoboju soočil perspektivni politik sorodne NSi Matej Tonin. Ob metafizični prisotnosti opozicijskega alfa samca mu je morebiti bilo še težje, kot da bi mu zrl v obraz, a tega pred kamerami ni pokazal. Samozavesten, retorično spreten nastop s poudarki na ključnih strankinih strateških izhodiščih je še enkrat več pokazal, da gre za nadarjenega politika, katerega meteorski vzpon lahko preprečijo pregovorni politični zavezniki, kar bolj ali manj odkrito že poskušajo.

Nasploh sta se obe zmerni pomladni stranki zaradi vneme zaslepljenih Janševih nasprotnikov, da ga za rešetke spravijo za vsako ceno, znašli v kočljivi situaciji. Kot je bilo za pričakovati, so strategi SDS proces proti strankinemu predsedniku obrnili v svoj prid. Dlje kot bo Janša zaprt, bolj bodo pridobivali, predvsem na račun čustveno afektiranih volivcev NSi in SLS.

Že večkrat se je izkazalo, da je Janši bolj kot politična zmaga desnice pomembno, da on ostane glavni hegemon pomladnega bloka. Tudi tokrat je za pričakovati, da bo njegova politično-medijska mašinerija za relativno zmago naredila vse, tudi za ceno morebitnega posrkanja volivcev zavezniških strank do parlamentarnega izpada. Benefitom enormne medijski pozornosti, ki jo je ta čas deležen, je praktično nemogoče parirati.

A uresničitev takšnega scenarija bi pomenila zgolj, da bi levica ob skupni (absolutni) volilni zmagi morda dosegla še dvotretjinsko večino, kar pa bi zagotovo izkoristili za posege v Ustavo. Posledic tovrstnih lose-lose scenarijev bi se v SDS in njej naklonjenih medijih ob diskreditacijah političnih zaveznikov včasih lahko bolj zavedali.

Soočenje Franca Bogoviča in Dejana Židana ni prineslo nič omembe vrednega, saj je izpadlo kot polemična debata zadružnih veljakov o cenah svinjine na prašičjem sejmu. Pri Socialnih demokratih bo zanimivo opazovati, kdaj jim bo potegnilo, da Igor Lukšič vendarle ni bil njihov največji problem, ampak predvsem človek, ki je znal postavljati pravilne diagnoze. Oni pa so se zdravljenja glavobola lotili v slogu »operacija uspešna, pacient umrl« in mu brez premisleka odsekali glavo.

Za grand finale večera pa sta poskrbela neuničljivi Karel Erjavec in »mrtva riba« Zoran Janković.

Obupanemu Zokiju je treba priznati pogum za frontalen napad na vse ali nič, a mu je prekaljeni Karl žogice odbijal s takšno lahkoto, kot da bi Đoković odigral nedeljsko partijo tenisa s predstavnikom združenja paraolimpijcev šaleško-savinjske regije. Ob stopnjujočem se »šamaranju mrtvog magarca« se je ob izjavi za anale: »Kdaj boš pa končal Stožice?« za trenutek celo zazdelo, da bo razjarjeni Zoki naskočil ignorantskega Erjavca in ga v Suarezovem slogu ugriznil v njegov nesramno štrleči nos. Tovrstno demonstracijo nemoči je k sreči preprečil konec oddaje, a če kdaj, se je ta trenutek Janković lahko zasmilil tudi svojim največjim nasprotnikom.

Komercialni TV se ni zdelo vredno v studio povabiti še katerega od političnih outsiderjev, ampak ob preostalem izboru v stilu Združena levica, Verjamem, Naprej Slovenija in podobno gledalci verjetno niso zamudili česa usodnega.

Posamični rezultat letošnjega političnega spektakla bo odločen po zadnjih soočenjih, na večer volilnega molka, ko se bodo volivci glede na rezultat anket odločili za stranko, ki lahko premaga Janšo. Koalicija naslednjih štirih (?) let pa se bo določala na pragu vstopa v parlament.

Talci improvizacije na improvizacijo

Bili so časi, ko smo se nasmihali političnim kolobocijam v Italiji, kjer so vlade padale hitreje kot najstnice v postelji karizmatičnega ex premiera Silvia Berlusconija. A po tretjem padcu slovenske vlade v zadnjih prav toliko letih je nasmeh tudi na ustih slovenskih državljanov vse bolj grenak.

Le kaj se je zgodilo s to državo, se zadnje čase upravičeno sprašujejo tisti, ki jim ob kazalnikih z repa konkurenčnosti ter splošnega gospodarskega razvoja ni prav nič do smeha.  A le redkim v ušesih še odzvanja označba “improvizacija na improvizacijo”, ki najtočneje zadene bistvo prakticiranja demokracije po slovensko, zaradi katerega bodo aktivni državljani volilne lističe lovili po recepcijah kampov in hotelov vzhodnega Jadrana.

To natančno diagnozo je postavil doktor politologije, katerega imena in priimka se danes nihče več ne spomni, saj so ga najprej odpisali mnenjski voditelji in mediji, posledično volivci, na koncu se mu je odrekla tudi lastna stranka.

Da politoloških ocen, še posebej če držijo, aktivnim politikom ni dobro izrekati na glas, je profesor dr. Igor Lukšič izkusil na lastni koži. A greh, ki so mu ga očitali, v kontekstu slovenske družbeno-politične realnosti izzveni prav groteskno; bil naj bi preveč radikalen pri opozarjanju na instant produkcijo političnih strank za enkratno uporabo, ki se je zadnja leta razpasla predvsem na levi politični sceni.

Kaj je torej z vidika delovanja stabilne, zrele demokratične države radikalno: to, da par tednov pred vsakimi volitvami nastane nekaj novih strank, ki čez noč osvojijo relativno volilno zmago, ali je radikalen tisti, ki opozarja, da je s tovrstnim impulzivnim političnim šopingom nekaj hudo narobe? Je radikalno to, da uspeh teh strank temelji na poimenovanju po njihovem voditelju, podprtem s populistično medijsko promocijo »novih političnih obrazov«, ali je radikalno mnenje tistega, ki si upa na glas povedati, da bi na volitvah morali odločati programi, tradicija in preteklo opravljeno delo?

Je torej radikalna politika »improvizacije na improvizacijo« ali tista, ki poudarja pomen politične stabilnosti, kontinuitete in zmernosti?!?

O tem je pametno razmisliti, ko boste pregreti od sonca iskali recepcijo, na katero vam je državna volilna komisija poslala list, ki naj bi simboliziral praznik demokracije, ne pa njeno pokvečeno in ponižano verzijo, kakršno smo iz nje uspeli narediti v Sloveniji.

In nikar ne nasedajmo preusmerjanju pozornosti na predsednika države, Ustavno sodišče ali kogarkoli drugega, ki jim lakaji tovrstne politične prakse želijo podtakniti krivdo za to počitniško situacijo absurda. Njihove odločitve so posledica spoštovanja Ustave kot vrhovnega akta države in edinega branika pred tem, da tovrstna praksa (p)ostane prevladujoč način političnega delovanja v Sloveniji. Pomembno je zavedanje, da gre pri obtožbah za stare zamere do njih, ki v tej državi še predstavljajo glas razuma in zagovarjajo politiko sodobnega, evropskega tipa, ki v naši mladi demokraciji še ni uspela pognati močnejših korenin.

Razumevanje, da nas je v sedanjo situacijo pripeljalo nasedanje politiki improvizacije na improvizacijo, ki nima ne koncepta, ne programov, ne pozitivne kadrovske selekcije in ne izkušenj z upravljanjem države na najvišjem nivoju, je ključno za nujen preobrat v družbeni destrukciji, katere talci smo zadnja leta.

In ko bo to poletje politika kalila vaš duševni mir na zasluženem dopustu, ne pozabite, da se imate za to zahvaliti skoraj dvotretjinski večini novih obrazov v Državnem zboru ter od njih izvoljeni vladi tretjerazrednih političnih oportunistov, ki bi v zdravi politični konkurenci kvečjemu dobili priložnost vodenja četrtne skupnosti v kakšnem od Boga pozabljenem slovenskem mestu.