Slovenija na poti okrevanja? Mar vemo, kaj je s tem bolnikom sploh narobe?!

Geografsko osveščeni ljudje s kančkom domišljije o Sloveniji radi rečejo, da na zemljevidu zgleda kot kokoš. Splošno razgledani Slovenci zdrave pameti in z občutkom za realnost pa, da v vihri poslavljajoče se svetovne gospodarske krize naša domovina deluje kot kokoš brez glave.

V trenutku nuje po učinkovitem kriznem menedžmentu se je izkazalo, da v Sloveniji dandanes malokdo razume, kaj se nam dogaja, še manj pa, kaj sploh kot država hočemo. Vključno s tistimi, ki bi po naravi stvari to védenje morali imeti.

Ob vsej brezglavi improvizaciji, ki dokazano nima nobenega učinka (vsaj ne pozitivnega), smo pozabili postaviti diagnozo. Kaj je s tem bolnikom sploh narobe? Mar je zgolj rahlo prehlajen, ima gripo, angino, pljučnico, nemara tumor na možganih? In potem se čudimo, zakaj zdravila ne pomagajo.

Ni potrebno biti strašen gospodarski genij za razumevanje širšega koncepta problemov, katerih talka je Slovenija. Korak bližje rešitvi bi bili ob zavedanju, da ti presegajo zgolj ekonomsko logiko.

Prvi problem je v tem, da Slovenija ni samo v gospodarski krizi, ampak tudi v krizi identitete in vrednot.

Zanikanje, sramovanje lastnega jaza, kulturnih korenin, tradicije in identitete nikakor ne prispeva h krepitvi narodove zavesti kot potrebnega skupnega imenovalca za izhod iz sedanje situacije. Nasprotno, noge spodreže zdravemu vrednotnemu sistemu kot konsenzu občega dobrega za družbeni napredek in razvoj.

Slovenci pri tem glasno kažemo na priročne grešne kozle. Politiki, bankirji, tajkuni kradejo vsepovprek, radi bentimo s kančkom moralistične zavisti.  A resnica je, da so vsi ti »eden izmed nas«, smetana najsposobnejših po definiciji uspeha, kakršno s tihim konsenzom sprejemamo in vsakodnevno živimo za fasado čistunskih moralističnih floskul, s katerimi si lajšamo vest in dvigujemo samopodobo.

Plačevati na roko, viseti na socialnih transferjih, tajiti dohodke ali zanikati partnersko zvezo za višje otroške doklade in brezplačen vrtec; tovrstne akrobacije niso domena občutenj ponižanja in sramu , ampak čislane vrednote tistih, ki »se znajdejo«. Za razliko od »neumnih«, ki se držijo pravil, ne skrivajo dohodkov in se poročijo navkljub dražjemu plačilu vrtca in ukinitvi otroškega dodatka.

Brez sprenevedanja, v tem skorumpiranem sistemu se večinoma odlično znajdemo; na nivoju, ki ga pač dosegamo. Odnesti sto milijonov iz banke ali flomaster iz službe;  kakšna je v principu razlika?!?

Goljufanje države je vrednota, ki smo jo pod tujim gospodarjem razvijali tisočletje, tovrstno miselnost pa nadgradili v socializmu, ko ni bil greh vzeti, ker je tako ali tako vse skupno, torej »naše«. A žal smo te navade prenesli tudi v samostojnost, kjer po isti logiki goljufamo sami sebe.

A brez pretiranega moralizma in licemerja, narodu v zagovor je treba zapisati, da smo v tovrsten »znajdi se« pristop pravzaprav prisiljeni. Slednje je posledica naslednjih dveh problemov, ki tlačita našo domovino vse bolj na začelje zavezništva evropskih narodov.

Pod pretvezo ohranjanja socialne države, solidarnosti, materialne enakosti in drugih arhaizmov socialistične miselnosti so odgovorni razmere v državi pripeljali tako daleč, da se v Sloveniji enostavno ne splača več delati. Finančno ugodneje kot hoditi v službo in zaslužiti denimo 700 evrov je obsedeti na zavodu za zaposlovanje ter »vleči« subvencije, podpore, socialne pomoči in druge »pridobitve« socialne države. Ob občasnem popoldanskem »fušu«  ob koncu meseca v denarnici ostane vsaj toliko kot ob oddelanem povprečnem šihtu.

Še manj razumno je razmišljati o kakšni samostojni dejavnosti v obliki podjetništva. Kakršnokoli iniciativo v tej smeri država nemudoma zatre z visokimi dajatvami, birokratskimi zapleti in neusmiljeno inšpekcijo, kar pobere voljo mnogim pragmatikom in realistom. Privatniki so pač razredni sovražnik delovnega ljudstva, v imenu katerega jim je potrebno zapleniti njihov (ne)zasluženi dobiček.

Posledica vsega tega je trend usihanja davčnih prihodkov v državni blagajni kljub obratno sorazmernem periodičnem dvigovanju davkov. Ti  dodatno bremenijo manjšino pokončnih in poštenih davkoplačevalcev, ki jim je goljufanje izpod časti. Za svoje »neprave« vrednote so tako kaznovani dvakratno. Zaradi višjih cen in plačevanja davščin so na trgu nekonkurenčni, obenem pa jih z vedno novimi dajatvami dodatno ubija še država. Veliko enostavneje je namreč pobrati od poštenih, kot loviti z vsemi žavbami namazane izmuzljivce.

Parcialne rešitve v stilu akcij »Vklopi razum, zahtevaj račun«  v tako zavoženem sistemu ne morejo učinkovati, saj tistim z vklopljenim razumom ob tovrstni davčni in socialni politiki legalizacija produkcije in potrošnje ne pade niti na pamet, prej nasprotno.

In ker kakšne totalne narodove prevzgoje ni za pričakovati, je edina rešitev celostna in radikalna predelava sistema, podmazana z obveznim miselnim preskokom. Namesto, da sistem delovno aktivnost kaznuje, jo mora nagraditi. Namesto, da podjetnika ubija z davščinami in birokracijo, mora podpreti njegovo iniciativo in mu z vsemi razpoložljivimi vzvodi omogočiti čim boljši zaslužek. Kajti ko bo enkrat služil denar, bo tudi plačal davke, če bodo ti le dovolj nizki in se mu bo to splačalo še kako drugače. Le tako bodo na koncu zadovoljni vsi, tako z dodano vrednostjo motivirani posamezniki, kot država, ki bo od njihovega uspeha nekaj imela.  Za razumevanje, da je 10 % od 100 več kot 50 % od 0 zadostuje že osnovnošolska matematika, ki bi jo lahko poznali tudi naši oblastniki.

Seveda pa se zdi uresničitev takšnega scenarija v Sloveniji znanstvena fantastika. Preveč je močnih in vplivnih interesnih skupin, prisesanih na državne seske in politikov, ki se bojijo za svoje stolčke. Vsem tem odgovarja status quo, ob poskusih korekcije sistema pa jim je omogočeno svoj lastni interes razglasiti za nacionalnega in s tem posege zatreti v kali. Kaj zato, če si denar sposojamo, ko ga bo treba vrniti, bodo po preverjeni folklori kriv zunanji sovražnik; Bruselj in evropska trojka .

A plačilu cene tega kratkovidnega egoizma se nikakor ne bomo izognili. Vprašanje je samo, kateri generaciji bo naprtena.

(Objavljeno v crowdfunding medijskem projektu Domovina, ki ga lahko podprete tukaj) >

12 thoughts on “Slovenija na poti okrevanja? Mar vemo, kaj je s tem bolnikom sploh narobe?!”

  1. Rok, vemo že vemo – vsaj ti veš in nekateri drugi tudi. Ampak si tudi pravilno ugotovil, da je okrevanje “v Sloveniji znanstvena fantastika”.

  2. “V Sloveniji se bolj kot delati splača ležati doma in vleči privilegije ter socialno podporo”

    Rok, Rok, s katerega planeta prihajaš? Očitno živimo v vzporednih svetovih. Mnogi bi delali pa ni delovnih mest. Razen tega je slehernik upravičen le na nekajmesečno nadomestilo. Potem ta vir usahne /delovnih mest pa še vedno ni/.
    Janša ni nič naredil za delovna mesta, Bratuškova ni nič naredila za nova delovna mesta.
    Nima vsak strica na položaju, Rok.

    1. Rado, socialno podporo dobi vsak, ki nima dovolj prihodkov.

      Ne more vsak dobiti službe v državni upravi in v pisarni, kjer je malo dela.

      Dela je pa dovolj. Samo prave stvari je treba delati.

  3. Ad hominem torej? Fantje, nizko ste se spustili, kje so vaši argumenti? S sorodniki se rodiš in na njihov uspeh in kariero nimaš vpliva. Osebno vam povem, da “stric na položaju” ni nobena prednost, ampak cokla, ovira, večni očitek škodoželjnih ljudi brez argumentov in časti; Je priložnost za “kaznovanje” neposlušnih, za diskreditacijo neobvladljivih.
    Namigujete na tednik, ki ga sicer črtite, ker prezirate njegove metode; a ko so te priročne za vaše potrebe, vanj ne dvomite, se ne vprašate o kontekstu zaradi katerega je bil diskreditacijski pamflet uporabljen, čemu namenjen in komu potreben…

    A ne bom o tem javno, ker prav to je računica tistih, ki diskreditacije lansirajo. Prav tako te tematike ne bom dopuščal v nadaljnjih komentarjih, ker to ni tema tega zapisa. Za radovedne sem pa za “odpiranje oči” na voljo preko maila info@drugisvet.com

  4. “Namigujeta na tednik, ki ga sicer črtita, ker prezirata njegove metode”
    Nikar ne uporabljaj dvojine Rok. Kritike Drugega sveta ne boš našel v mojih replikah. Če kaj, potem napadam samo stališča za katera mislim, da so napačna.

    “V Sloveniji se bolj kot delati splača ležati doma in vleči privilegije ter socialno podporo”
    Ob gornjem citatu sem pomislil na Mario Antonieto in na njeno izjavo: “Če nimajo kruha, naj pač jedo potico”. Zgolj to Rok. Nehigiensko se mi zdi, da armado 120.000 ljudi kar na počez okarakteriziraš delomrzneže. V tem smislu sem ti repliciral tudi že kdaj prej. Mnenja sem namreč glede na tvoj položaj, da bi tvoji prispevki morali biti pisani z nekoliko distance. Seveda te moje mnenje ne obvezuje, pove ti pa lahko, da nekateri tvoje tekste vidimo drugače, kot jih vidiš sam.

  5. Rado, kot sem nekajkrat že opazil, zapisa nisi dovolj pozorno prebral, saj nikogar kar počez ne okarakteriziram za delomrzneže. Pisal sem tudi o “pokončnih in poštenih davkoplačevalcih, ki jim je goljufanje izpod časti. Za svoje »neprave« vrednote pa so kaznovani dvakratno.” Res pa trdim, da so ti v manjšini.

    O vsem drugem pa … preveč primerov poznam, ko ljudje z borze prihajajo na razgovore zgolj po “štampiljke” da so se tam zglasili, ker jih potrebujejo za ohranitev statusa brezposelnega in dotacij, niso pa pripravljeni prevzeti dela. Osebno poznam primer podjetja, ki je nujno potrebovalo varilce, bilo je pripravljeno z borze vzeti 100 nekvalificiranih delavcev, jih na lastne stroške usposobiti in plačati 1500 € neto na mesec za nekajmesečno delo v tujini. Kandidatov je bilo na borzi veliko, a nikogar, ki bi se želel prijaviti. Poznam pare, ki se ne poročajo, da lahko uveljavljajo status mater samohranilk, uradno živijo v ločenih gospodinjstvih (v resnici pa seveda skupaj) da vlečejo socialne privilegije …
    Je vse to pošteno do tistih, ki si resnično želijo delati? Je pošteno do drugih, ki delajo za 700 evrov in plačujejo davke za ostale, ki so za ta denar raje “socialni problemi”? In navsezadnje, je to pošteno do častnih in načelnih ljudi, ki jim tovrstne “mahinacije” ne padejo niti na pamet? Menim, da ni prav in pošteno, dopuščam pa, da kdo meni drugače.

    Ob tem pa še vseh teh špekulantov ne obsojam, ampak pokažem na sistem, ki jih v “znajdi se” pristop pravzaprav sili. Ta sistem je treba spremeniti in to je poanta zapisa, ki je nekateri zaradi površnosti in stereotipov niste razumeli.

  6. 9.1.2014 – Premierka Bratuškova je zagotovila, da bodo poskrbeli za kadrovske okrepitve, dodatno opremo in tudi sredstva iz proračunske rezerve. Po besedah Bratuškove je generalni direktor policije Stanislav Veniger na sestanku napovedal, da bodo Nacionalni preiskovalni urad in področje preiskovanja gospodarskega kriminala okrepili z več desetimi zaposlenimi, ki že zdaj delajo v policiji. Napovedovala je , da je boj proti gospodarskemu kriminalu in korupciji ostaja ena od ključnih prioritet njene vlade.
    Vse lepo in prav, če ne bi bilo največ korupcije v zdravstvu.
    In sedaj vprašanje – Koliko časa bi (je) potrebovala, da bi (je) ugotovila, da se BISTVO korupcije dogaja v negospodarstvu ?
    Še več, bistvo korupcije se dogaja v društvih , klubih, zavodih, centrih……
    Primer: Funkcionarje Gospodarske zbornice izredno moti, da imajod delavci regresirano hrano in prevoze, ne zanima pa jih, kako si razdelijo “krokarji” njihov denar, ko pristane preko prispevkov in davkov v državni blagajni .
    Aja , saj res, te pravice nimajo ! Torej zaenkrat slovenski delavec mora le molčat in dajati, dajati ,dajati……..

  7. Če bi spoznali, da UTD ni potuha temveč korektiv prerazdelitve BDP, zaradi nepoštenosti plačnih sistemov, nepotizma, klientelizma in še česa, bi to vprašanje o “ležanju na kavču” odpadlo!

    Sam sem trenutno obsojen na “kavč” in ker nimam dela, delam trebušnjake ter se pripravljam za “obračun”!

  8. Vsi argumenti, ki si jih navedel v komentarju, v pojasnilo bloga, še kako držijo. Toda ali si pomislil, da je večina navedenih problemov v glavah teh ljudi. Kdo pa jih je sprabil v to stanje? Ali je pravično, da se sedaj njih postavlja na križ?

Comments are closed.