Evropske volitve 2014: zmagoslavje prizadetih

“Jaz seveda mislim, da je bolje za nas, če gre več volivcev, ker najbolj trdni so volivci desnih strank, ki so zelo ubogljivi, in normalni volivci prihajajo šele, če jih je veliko, drugače pa ne pridejo na volitve.”

.                                                                               Prof. dr. Jože Mencinger, 21. 5. 2014

Kako se počutite po lepi sončni volilni nedelji? Sodite med »normalneže«, ki so Mencingerjevo falango pustili na cedilu, ali njihove pretežno omejene sodržavljane, ki so z aktivno večino v Evropski parlament izvolili pet predstavnikov Evropske ljudske stranke? Med elito genialcev, ki so v Mencingerju spoznali vrednega volilnega glasu vas po njegovem volilnem rezultatu sklepajoč verjetno ni veliko. A kljub vsemu vam nedeljska uvrstitev na Mencingermetru najbrž ni pokvarila večera.

Spoštovani prizadeteži med vami, nerodno odkritemu starcu ne smete zameriti. Povedal je zgolj tisto, kar si povprečen samoprepričani »levi intelektualec« za pregovorno fasado strpnosti in spoštovanja do različnosti v resnici misli o povprečnem konservativnem volivcu. Redki med njimi so pri nekomu, ki denimo nasprotuje splavu ali voli Janšo, sposobni izključiti gotovost padca opeke na glavo v rani mladosti ter v njem prepoznati človeka na enakem umskem nivoju. S tem se nima smisla obremenjevati, saj je, gledano z vidika spoštovanja drugače mislečih, to njihov in ne vaš problem. Ampak le, če podobnih stališč ne gojite tudi vi do njih.

Pa vendar je bolj kot psihoanalizi slovenske patološke razdeljenosti ta zapis namenjen zanimivostim, ki so jih naplavile minule evropske volitve. O teh je bilo v zadnjih dneh prelitega že mnogo digitalnega črnila, zato se na kratko dotaknimo dejstev, nato pa osredotočimo na pomenljive podrobnosti, ki so jih posplošene analize morda spregledale.

Prvo izmed dejstev je, da zmaga desnice ni tako triumfalna, kot se zdi na prvi pogled. Celo SDS, stranka zvestih in motiviranih volivcev, je na volišča uspela pritegniti le kakšno tretjino svojega potencialnega dosega. Zagotovo so njeni strategi z Generalom na čelu nad tem dejstvom zaskrbljeni bolj, kot te dni kažejo njihovi nasmehi. Zmagovalni domet SDS na državnozborskih volitvah je po nedeljskem glasovanju še bolj vprašljiv in v veliki meri odvisen od tega, v kako širok antijanša blok se bodo povezali na levici. Tam namreč razlika med dominantnima opcijama obeh polov ne bo tako velika, kot sedaj kažejo vzporedne ankete. Antijanša refleks bo v zadnjih dneh pred glasovanjem ponovno koncentriral glasove pri tisti izbiri na levici, ki ji bodo ankete na dan pred volilnim molkom kazale najbolje.

Dobrih šestnajst odstotkov za združeni NSi in SLS in dva poslanska sedeža v EP je sicer zadovoljiv rezultat, a z nekoliko grenkim priokusom. Upravičeno se smeje Bogoviču, ki brez povezovanja nikoli ne bi videl bruseljskega parlamenta, a dejstvo je, da samostojni nastop strank dodatnega sedeža za EPP ne bi prinesel. Če bi se dobljenih 16% razdelilo na dve listi glede na porazdelitev preferenčnih glasov, bi  »Bogovičev« mandat pripadel Pozitivni Sloveniji z Mencingerjem in ne Hojsu ali komurkoli drugemu s konservativne opcije.

Prav zato je javno kisanje nekoga, ki je z drugega mesta na listi pridobil le tisoč preferenčnih glasov, skorajda pomilovanja vredno in ga je potrebno razumeti v kontekstu splošnega nasprotovanja pro-SDSovcev v stranki povezovanju z SLS. Namen je zanetiti spor med strankama in preprečiti koalicijski nastop na bližnjih parlamentarnih volitvah, kar že podpihujejo SDS-u naklonjeni mediji. A skoraj podvojen, 7,9 % rezultat za NSi v vzporednih meritvah podpore za državnozborske volitve kaže, da so Novakova, Tonin & Co na pravi poti in da jim načrtne medijske diskreditacije ne škodijo pretirano.

Tretje mesto in pridobljen poslanski mandat Šoltesove Verjamem je uspeh, ali pa tudi ne, če ga primerjamo z Jankovićevimi volilnimi triumfi. »Who the f*** is Igor Šoltes?« smo se spraševali pred časom in k razjasnitvi tega niso pripomogli niti nekarizmatični in vsebinsko prazni nastopi v predvolilnih soočenjih. Če bi tistih 10% volivcev, ki so mu dali glas, povprašali po njegovih stališčih, najbrž ne bi znali navesti niti enega. A zanje to niti ni pomembno. Zadostuje status izbranega naslednika znane linije levice, ki se je po razpadu LDS manifestirala v instant strankah za enkratno uporabo. Nič drugače ne bo v prihodnje; pričakujemo lahko poroko Šoltesa in Bratuškove ter morda še kakšne volilno ponižane vstajniške stranke. Obnovljen paket bo ob nekritični medijski podpori resen pretendent za volilno zmago na državnozborskih volitvah.

Prav slednja »improvizacija na improvizacijo« pa je predsednika Socialnih demokratov Lukšiča (raz)jezila tako močno, da ga je na koncu stala položaja v stranki. Kot strokovnjak in analitik se pač težko sprijazni s tovrstno prakso plehkega instant političnega potrošništva ob zavedanju, da to najeda tretjinsko bazo social-demokratskega volilnega telesa, ki ga nagovarja njegova stranka kot edina stalnica levega političnega prostora zadnjih let. V osnovi ima profesor prav; tovrstna igra na »impulzivno odločanje« nima veze z zdravo demokracijo in ima za Slovenijo škodljive posledice, ki jih najbolje demonstrira saga okrog ponovnih predčasnih volitev.

Lukšičev problem je, da tega ni znal predstaviti tako, da bi vsaj delno zaobšel bes medijskih spin doktorjev, ki so mu izključevanje njihovih novih adutov logično zamerili. S samouvrstitvijo na prvo mesto evro-liste je naivno naletel na ost, ki ga je stala politične kariere. Njegov naslednik Židan je že napovedal spravljivejšo (ubogljivejšo) politiko do svežih igralcev na levi sceni, kar je v osrednjih medijih pričakovano poželo precej več odobravanja kot Lukšičevo kljubovanje.

Od ostalih strank je vredno omeniti še konstanten vzpon DeSUSa, ki bo žel glasove tudi v prihodnje in bo povzročal glavobole katerikoli vladi že, ter 6% volilni uspeh Združene levice. V evropskem parlamentu ta skrajna leva skupina zaseda le 45 sedežev, a dejstvo je, da je vsaj v Sloveniji ni za podcenjevati. V kontekstu domače politične scene je namreč njena radikalnost prepoznana kot nov obraz levice z velikimi simpatijami v dominantnem javnem diskurzu. Mnogo je denimo govora o evropskem desnem ekstremizmu, a ta beseda se dosledno ne uporablja za Ciprasovo Sirizo, čeprav o njenem statusu ekstremne levice v evropskem prostoru ni dvoma. Prav razlike v zaznavi radikalnosti na eni in drugi strani političnega spektra kažejo, kako močno je slovenski družbeno-politični koordinatni sistem pomaknjen v levo.

Evropske volitve so sicer posebna zgodba, a določene smernice glede bližajočih se državnozborskih volitev se kljub temu da potegniti. Poglobljena analiza nakazuje, da je desnica pod patronatom Janše od uspeha na DZ volitvah oddaljena bolj, kot se po nedeljskih volilnih rezultatih zdi na prvi pogled. Razplet bo v mnogočem odvisen od (ne)spretnosti povezovanja na levici oziroma števila akterjev, ki se bodo na tem polu potegovali za volilne glasove.

Naslednji tedni bodo pestro-zanimivi in zna se zgoditi, da bo za kisle kumarice to poletje zmanjkalo medijskega prostora.

Slovenija na poti okrevanja? Mar vemo, kaj je s tem bolnikom sploh narobe?!

Geografsko osveščeni ljudje s kančkom domišljije o Sloveniji radi rečejo, da na zemljevidu zgleda kot kokoš. Splošno razgledani Slovenci zdrave pameti in z občutkom za realnost pa, da v vihri poslavljajoče se svetovne gospodarske krize naša domovina deluje kot kokoš brez glave.

V trenutku nuje po učinkovitem kriznem menedžmentu se je izkazalo, da v Sloveniji dandanes malokdo razume, kaj se nam dogaja, še manj pa, kaj sploh kot država hočemo. Vključno s tistimi, ki bi po naravi stvari to védenje morali imeti.

Ob vsej brezglavi improvizaciji, ki dokazano nima nobenega učinka (vsaj ne pozitivnega), smo pozabili postaviti diagnozo. Kaj je s tem bolnikom sploh narobe? Mar je zgolj rahlo prehlajen, ima gripo, angino, pljučnico, nemara tumor na možganih? In potem se čudimo, zakaj zdravila ne pomagajo.

Ni potrebno biti strašen gospodarski genij za razumevanje širšega koncepta problemov, katerih talka je Slovenija. Korak bližje rešitvi bi bili ob zavedanju, da ti presegajo zgolj ekonomsko logiko.

Prvi problem je v tem, da Slovenija ni samo v gospodarski krizi, ampak tudi v krizi identitete in vrednot.

Zanikanje, sramovanje lastnega jaza, kulturnih korenin, tradicije in identitete nikakor ne prispeva h krepitvi narodove zavesti kot potrebnega skupnega imenovalca za izhod iz sedanje situacije. Nasprotno, noge spodreže zdravemu vrednotnemu sistemu kot konsenzu občega dobrega za družbeni napredek in razvoj.

Slovenci pri tem glasno kažemo na priročne grešne kozle. Politiki, bankirji, tajkuni kradejo vsepovprek, radi bentimo s kančkom moralistične zavisti.  A resnica je, da so vsi ti »eden izmed nas«, smetana najsposobnejših po definiciji uspeha, kakršno s tihim konsenzom sprejemamo in vsakodnevno živimo za fasado čistunskih moralističnih floskul, s katerimi si lajšamo vest in dvigujemo samopodobo.

Plačevati na roko, viseti na socialnih transferjih, tajiti dohodke ali zanikati partnersko zvezo za višje otroške doklade in brezplačen vrtec; tovrstne akrobacije niso domena občutenj ponižanja in sramu , ampak čislane vrednote tistih, ki »se znajdejo«. Za razliko od »neumnih«, ki se držijo pravil, ne skrivajo dohodkov in se poročijo navkljub dražjemu plačilu vrtca in ukinitvi otroškega dodatka.

Brez sprenevedanja, v tem skorumpiranem sistemu se večinoma odlično znajdemo; na nivoju, ki ga pač dosegamo. Odnesti sto milijonov iz banke ali flomaster iz službe;  kakšna je v principu razlika?!?

Goljufanje države je vrednota, ki smo jo pod tujim gospodarjem razvijali tisočletje, tovrstno miselnost pa nadgradili v socializmu, ko ni bil greh vzeti, ker je tako ali tako vse skupno, torej »naše«. A žal smo te navade prenesli tudi v samostojnost, kjer po isti logiki goljufamo sami sebe.

A brez pretiranega moralizma in licemerja, narodu v zagovor je treba zapisati, da smo v tovrsten »znajdi se« pristop pravzaprav prisiljeni. Slednje je posledica naslednjih dveh problemov, ki tlačita našo domovino vse bolj na začelje zavezništva evropskih narodov.

Pod pretvezo ohranjanja socialne države, solidarnosti, materialne enakosti in drugih arhaizmov socialistične miselnosti so odgovorni razmere v državi pripeljali tako daleč, da se v Sloveniji enostavno ne splača več delati. Finančno ugodneje kot hoditi v službo in zaslužiti denimo 700 evrov je obsedeti na zavodu za zaposlovanje ter »vleči« subvencije, podpore, socialne pomoči in druge »pridobitve« socialne države. Ob občasnem popoldanskem »fušu«  ob koncu meseca v denarnici ostane vsaj toliko kot ob oddelanem povprečnem šihtu.

Še manj razumno je razmišljati o kakšni samostojni dejavnosti v obliki podjetništva. Kakršnokoli iniciativo v tej smeri država nemudoma zatre z visokimi dajatvami, birokratskimi zapleti in neusmiljeno inšpekcijo, kar pobere voljo mnogim pragmatikom in realistom. Privatniki so pač razredni sovražnik delovnega ljudstva, v imenu katerega jim je potrebno zapleniti njihov (ne)zasluženi dobiček.

Posledica vsega tega je trend usihanja davčnih prihodkov v državni blagajni kljub obratno sorazmernem periodičnem dvigovanju davkov. Ti  dodatno bremenijo manjšino pokončnih in poštenih davkoplačevalcev, ki jim je goljufanje izpod časti. Za svoje »neprave« vrednote so tako kaznovani dvakratno. Zaradi višjih cen in plačevanja davščin so na trgu nekonkurenčni, obenem pa jih z vedno novimi dajatvami dodatno ubija še država. Veliko enostavneje je namreč pobrati od poštenih, kot loviti z vsemi žavbami namazane izmuzljivce.

Parcialne rešitve v stilu akcij »Vklopi razum, zahtevaj račun«  v tako zavoženem sistemu ne morejo učinkovati, saj tistim z vklopljenim razumom ob tovrstni davčni in socialni politiki legalizacija produkcije in potrošnje ne pade niti na pamet, prej nasprotno.

In ker kakšne totalne narodove prevzgoje ni za pričakovati, je edina rešitev celostna in radikalna predelava sistema, podmazana z obveznim miselnim preskokom. Namesto, da sistem delovno aktivnost kaznuje, jo mora nagraditi. Namesto, da podjetnika ubija z davščinami in birokracijo, mora podpreti njegovo iniciativo in mu z vsemi razpoložljivimi vzvodi omogočiti čim boljši zaslužek. Kajti ko bo enkrat služil denar, bo tudi plačal davke, če bodo ti le dovolj nizki in se mu bo to splačalo še kako drugače. Le tako bodo na koncu zadovoljni vsi, tako z dodano vrednostjo motivirani posamezniki, kot država, ki bo od njihovega uspeha nekaj imela.  Za razumevanje, da je 10 % od 100 več kot 50 % od 0 zadostuje že osnovnošolska matematika, ki bi jo lahko poznali tudi naši oblastniki.

Seveda pa se zdi uresničitev takšnega scenarija v Sloveniji znanstvena fantastika. Preveč je močnih in vplivnih interesnih skupin, prisesanih na državne seske in politikov, ki se bojijo za svoje stolčke. Vsem tem odgovarja status quo, ob poskusih korekcije sistema pa jim je omogočeno svoj lastni interes razglasiti za nacionalnega in s tem posege zatreti v kali. Kaj zato, če si denar sposojamo, ko ga bo treba vrniti, bodo po preverjeni folklori kriv zunanji sovražnik; Bruselj in evropska trojka .

A plačilu cene tega kratkovidnega egoizma se nikakor ne bomo izognili. Vprašanje je samo, kateri generaciji bo naprtena.

(Objavljeno v crowdfunding medijskem projektu Domovina, ki ga lahko podprete tukaj)

V imenu ljudstva: zaprimo Janeza Janšo

Janez Janša gre ponovno v zapor. To je po odločitvi drugostopenjskega sodišča neizpodbitno dejstvo; vse drugo v kontekstu afere Patria je velika megla manipulacij, spinov in zavajanj v političnem spopadu dvajsetletja, katerega končni izid je s trenutkom pravnomočne obsodbe negotov kot še nikoli.

Odpiranje šampanjcev večnih Janševih nasprotnikov je preuranjeno podcenjevanje prvovrstnega političnega stratega, ki ima še kako prav v trditvi, da s to obsodbo Slovenska demokratska stranka postaja še močnejša. Pohod SDS-a na oblast na predčasnih volitvah 2014 vodi skozi jetniško celico opozicijskega prvaka. Učinkovitejše oglaševalske kampanje od »Resničnostnega šova Dob 2014« niso sposobne sproducirati tudi najprestižnejše marketinške agencije in zanjo bi Janša, kot je dejal na novinarski konferenci, v zapor šel še dvakrat.

Po vseh teh letih vztrajati v trditvi, da Patria ni politični proces par exellence je veliko sprenevedanje ali popolno nerazumevanje realpolitike po slovensko. Pri tem ni toliko pomembno, ali je pri prodaji oklepnikov Janša dejansko sprejel obljubo nagrade za Stranko ali ne; mnogi pred njim niso sprejeli zgolj obljube, ampak precej bolj otipljive koristi, in to zase. Tako pač potekajo posli med »big playerji«, ki pa kot afere pridejo na dan le, ko je potrebno »namočiti« koga, ki ni spoštoval nepisanih pravil igre ali pa se je komu preveč »zameril«, pri čemer ne gre za ideologijo, ampak izključno za denar. Želite vedeti, kdo je namočil Janšo? Dovolj je preverba največjih osmoljencev v slovenskem poslu z oklepnimi transporterji 4×4.

S političnega parketa torej ni absolutno nujno umakniti opozicijskega liderja, ki se ukvarja z rdečimi zvezdami, komunisti, UDBO, domobranci in kar je še teh arhaizmov za zavajanje preprostega ljudstva. Likvidirati je treba politika s premierskim dometom, ki posle z enormnim denarnim tokom daje nekomu drugemu kot klanu tistih, ki jim neodtuljiva pravica do njih pripada že desetletja.

Potem ko smo razčistili motive iz ozadja, se posvetimo še tehniki političnega spopada.

Levica Janšo lovi na »spoštovanju vladavine prava« kot pregovornega temelja demokratične družbe, kar naj bi Slovenija kot članica razvitega sveta vendarle bila. »Odločitve sodišč je treba spoštovati,« pravijo, pri tem pa z dosleno kadrovsko selekcijo skrbijo, da so te nesporno takšne, da jih lahko »spoštujejo« tudi sami.

Če bi jim res toliko šlo za ugled in pregovorno neodvisnost pravosodne veje oblasti, na ključna mesta v sodstvu in tožilstvu ne bi nastavljali ljudi z znanimi političnimi pedigreji in izkaznicami, katere povrhu vsega bremeni še domnevna vpletenost v sumljiva, s človekovimi pravicami skregana dejanja. Mar v pravosodnem sistemu ni na stotine sposobnih, etično in politično neobremenjenih kadrov, ki bi s svojo pojavo in avtoriteto sodstvu in tožilstvu dali pečat strokovnosti, nepristranskosti in politične neodvisnosti?!?

Po drugi strani pa je Janša kot prekaljeni politični strateg igro obrnil v svojo prid. Z vztrajanjem na mestu predsednika večno stigmatizirane stranke si zagotavlja status opozicijskega liderja, preganjanega od komunistične paradržave, ki oblasti v Sloveniji ni nikoli spustila iz rok. H krepitvi verodostojnosti njegovega scenarija  ključno prispevajo od sovraštva zaslepljeni družbeno-politični nastavljenci v sodstvu, tožilstvu, medijih, sindikatih in civilni družbi. Ti ob Janševi podobi niso sposobni brzdati svoje agitatorske vneme, zaradi česar so dvojna merila v odnosu do barve oblasti v Sloveniji očitna že Marsovcem, kaj šele kakšnemu ameriškemu ambasadorju.

In kaj si lahko v kontekstu politične propagande opozicija v postkomunistični državi zaželi lepšega, kot da v političnem procesu (para)oblast za zapahe spravi njihovega liderja? Prav zato Janša ne bo odstopil z mesta predsednika SDS, dokler ta proces epiloga ne bo dobil na najvišji možni instanci; le želijo si lahko, da na Evropskem sodišču za človekove pravice. Si predstavljate triumf politične ideologije SDS in njenega voditelja, če ta obsodba pade na evropskem nivoju?!? Princ Janša bo domov prijahal na belem konju in Sloveniji vladal dokler se mu bo zahotelo.

Prav zaradi tega bi se tvegana igra strategov paradržave v končni fazi lahko obrnila proti njim in jih dokončno razgalila do obisti. V tej smrtonosni igri pokra je ključno vprašanje, ali bodo z odprtimi kartami tvegali do konca, ali pa bodo morebitno rehabilitacijo političnega sovraga zaustavili na instanci, na katero še imajo vpliv. V drugi fazi postopka se za to očitno niso odločili, a morda zgolj kupujejo čas za zastaranje procesa kot najbolj elegantnega izhoda iz negotovosti v kateri so se znašli. Prihodnost bo dala odgovor tudi na to vprašanje.

Na političen epilog sodnega primera Patria bomo čakali še leta. Medtem se bo v Sloveniji zgodilo marsikaj, najprej predčasne volitve, na katerih ima SDS pod patronatom zaprtega predsednika realne možnosti za ponovno relativno zmago.  Njegov blagoslov za suplenco bo prejel politično in medijsko manj osovraženi namestnik; Vizjak in Šircelj se zdita pripravna kandidata za to vlogo.

Z relativiziranim »antijanša« refleksom in pričakovanim triumfom desnice na Evropskih volitvah se razdrobljeni levici na sledečem najpomembnejšem ljudskem glasovanju ne obeta nič dobrega.