Ozadje političnega spopada na desnici: kdo bo moral k spovedi in po hostijo?

»Nekaj je treba priznati. Ko na desnici frči perje, frči big time,« je s kančkom zlobne privoščljivosti politični crash med SDS in NSi na twitterju komentiral eden izmed levo nazorskih kolumnistov in težko bi oporekali vsebinski točnosti njegove slikovite primere.

Navsezadnje so nad nič kaj prijazno dinamiko med dosedanjima trdnima zaveznikoma dodobra zmedeni tudi pomladni volivci. Kaj se vendar dogaja? Kako je mogoče, da Janša odločitve Nove Slovenije označuje za sramotne, da Reporter ter drugi desni mediji dosedanje politične zaveznike neprizanesljivo diskreditirajo z metodami, kakršne sicer uporabljajo za večne komunistične sovrage na levici?!

Bi se NSi kot stranka intelektualne konservativne-katoliške baze res prodala kučanovcem, kot jim sedaj podtikajo v SDS?! Bi zakon, ki bi dejansko zapiral udbovske arhive res podprli dediči tistih, ki jih je prejšnji režim najbolj preganjal, agresivno rušili pa oni, ki so se tiste čase sončili v udobnih partijskih službah, ob prevratu pa skesanih obrazov pravočasno zamenjali stran?!

To so dileme, ki ta trenutek medejo dobro tretjino slovenskega volilnega telesa.

Za razumevanje dejanskega dogajanja med strankami desnega političnega pola je v zgodbah, kot je zadnja o arhivih, potrebno poiskati motive vpletenih strani, nato pa jih postaviti v širši kontekst.

Da zaradi pretirane zazrtosti v drevo ne bi spregledali  gozda, se onkraj motivov v podrobnosti arhivske problematike ne bomo spuščali. Bistvo je v 140 znakih najbolje zadel dr. Žiga Turk s tvitom: »Kot ima prav @NovaSlovenija, je zdaj več arhivskega gradiva teoretično odprtega. Kot ima prav @strankaSDS, pa je odprtost veliko bolj ovirana.« Ovira je v tehničnem smislu pri pregledu občutljivih osebnih podatkov žrtev (in ne udbašev, kot insinuirajo nekateri), ki jih je potrebno zavarovati pred curljanjem v javnost. Dokumentacije je pač ogromno.

Prav v zaščiti intime žrtev bi lahko bil glavni motiv NSi kot stranke preganjanih, ob zavedanju, da bodo ti dokumenti raziskovalcem še vedno dostopni, vendar z zamikom največ 60 dni. Slednje seveda ni všeč raziskovalcem, ki bi občutljive dokumente želeli zdaj, takoj in na najenostavnejši način, kar pojasni motiv nasprotovanja zakonu Omerze in drugih, ki kopljejo po arhivih. Politična prikladnost tematike za načrtno gojenje ideološko-kulturnega boja, iz katerega svojo politično moč črpa SDS, pa razjasni motivacijska obzorja najmočnejšega playerja v spopadu med zavezniki.

Postavitev zgodbe v kontekst razkriva mnogo širše razsežnosti prerazporejanja politične moči v tem usodnem družbeno-političnem trenutku za slovensko desnico. Človek bi še verjel v minljivo slučajnost pričujoče politične dinamike, če ne bi bila tako očitno predvidljiva in napovedana že pred meseci.

Obširneje sem o tem pisal v tekstu Nova Slovenija, moja dežela, na kratko pa gre za spopad za izvorno volilno telo konservativne demo-krščanske opcije, ki jo je ta zaradi naivne-nespretnosti v preteklosti izgubila na račun politično izkušenejših »zaveznikov«. Slednji si iz pragmatičnih razlogov tradicionalni konservativni stranki želijo točno tam kjer sta danes; tik nad robom parlamentarnega praga. Preko svoje stranke namreč posedujejo večino njune volilne baze, ki pa ne presega 35% celotnega volilnega telesa. Že jasna matematika pove, da je tu prostora le za enega dominantnega akterja.

Mladi izobraženci v NSi so životarjenja na obrobju naveličali in se s podporo predsednice podali v politični spopad za izgubljene volivce. Spretno so izkoristili načrtni obrat SDS v ideološko-kulturno tematiko preteklosti in se z usmeritvijo v reševanje problemov sedanjosti javnomnenjsko okrepili do te mere, da je pokroviteljskega velikega brata pošteno zaskrbelo. Sledili so disciplinski ukrepi in diskreditacije preko medijskih izpostav, ki bodo trajali, dokler samovolja predrznega oprode ne bo dokončno zlomljena.

Primer zakona o arhivih je ena redkih napak, ki so si jo strategi nove politike NSi do sedaj privoščili. S partnerjem so namreč vse do zadnjega sodelovali pri dopolnjevanju vladnega zakona in mu prav preveč krščansko zaupali, da bo na tej ladji ostal do konca. A izkušeni politični mački so tik pred pristanom izskočili ter zaveznike pustili na suhem, nato pa jim nož v hrbet zarili z referendumsko zahtevo.

Nova Slovenija je tako postavljena v lose-lose situacijo, v kateri je bila iz varnega zavetja ukvarjanja s problemi sedanjosti uspešno zvabljena na čistino ideološke preteklosti, kjer tradicionalno izgublja, ne glede na to s katere strani piha veter. Situacija absurda je svoj vrhunec dosegla v Odmevih, kjer je predsednica krščanske stranke branila vladni zakon o udbovskih arhivih proti človeku s pedigrejem strokovnjaka, raziskovalca in odličnega poznavalca arhivske problematike. Če bodo referendumski podpisi dejansko zbrani, bodo arhivi vroča (in za NSi boleča) tema pred evropskimi volitvami, kar že hude glavobole povzroča Lojzetu Peterletu, ki je preventivno v svoji stari egoistični navadi dvignil glas proti lastni stranki.

Ob spretnem manevru za v učbenike politične taktike ne čudi težko prikrito zadovoljstvo vodilnih arhitektov zgodbe, ki se po družabnih omrežjih naivnim demo-kristjanom pokroviteljsko posmehujejo, preko svojih medijev pa jih na očeh volilne baze mrcvarijo do onemoglosti.

Dr. Vinku Gorenaku je denimo v trenutku samozadovoljnosti ušel iskren stavek, katerega posmehljivi podton so katoliki sicer vajeni slišati iz ust kakšnih starih partijcev: »No no lagati je greh dragi mladci, nismo bili proti… brž k spovedi in priznati greh, pa po hostijo,« jih je na twitterju pokroviteljsko podučil o pristnih krščanskih vrednotah.

In kaj ob vsem tem pravi levica? Hvaležna za politični mir se neprizanesljivo muza.