Who the f**k is Igor Šoltes?

»Igor Šoltes je bil kredibilen kandidat s podporo stroke, poleg tega pa je imel tudi polno podporo PS.«

.                                                                                                                   Premierka Alenka Bratušek, 20. 1. 2014

»Botri iz ozadja so danes zagotovo zadovoljni, saj jim je uspelo sesuti kandidaturo Igorja Šoltesa za ministra za zdravje.«

.                                                                                                                Kirurg Erik Brecelj, dr. med, 20. 1. 2014

»Ne, Šoltes ni imel nobene podpore stroke, saj medicinska stroka za mnenje sploh ni bila vprašana.«

.                                                                          Konrad Kuštrin, dr. med,  predsednik sindikata FIDES, 27.1. 2014

Tisti, ki vsaj bežno spremljate slovenske medije, zagotovo veste kdo je Igor Šoltes. Gre za kredibilnega neodvisnega strokovnjaka, ki je s svojim znanjem in izkušnjami praktično edini, ki bi se uspešno spopadel s koruptivnimi lobiji v zdravstvu. Iz časov učinkovitega vodenja računskega sodišča velja za največjega poznavalca sistema javnega naročanja kar je ključna referenca za zdravstvenega ministra. Povabilo bi v dobro Slovenije sprejel, če mu iz zavisti in strahu tega ne bi preprečila preračunljiva politika pod vplivom botrov iz ozadja.

Šoltes je užival vso podporo premierke Bratuškove in kar je še pomembneje, na to mesto ga je kandidirala stroka. Z njegovim imenovanjem se večinsko strinjajo tudi državljani, ki premierko podpirajo v tem, da se ne ozira na strankarske kvote, ampak naj ji bo merilo strokovnost kandidatov.

To je v vzporednem vesolju slovenske družbene realnosti, ki jo kreirajo osrednji mediji bolj ali manj vse, kar je v tem trenutku pomembno da veste o Igorju Šoltesu. Morda bi pripoved zaokrožili še s prisrčno vestjo, da glasbenik po duši še vedno rad v roke vzame bas kitaro, katero je v mladosti igral v rock bandu, v prostem času pa se sprosti na bližnjem travniku ob nabiranju marjetic in požvižgavanju partizanskih pesmi.

Za razumevanje sveta v katerem živite, hodite v službo (če jo imate), plačujete davke in na dva do štiri leta izbranemu politiku zaupate svoj glas za vodenje države, je v tem trenutku povsem nepomembno vzeti v obzir, da je Igor Šoltes frontman nastajajoče politične stranke, ki ima na naslednjih volitvah namen naskočiti zmago in premiersko funkcijo.

Pa saj je idealen kandidat, boste dejali; je strokovnjak in ne politik, sposoben in dokazano učinkovit. In prav takšne ljudi si želimo za svoje voditelje, kajne?!

Ste doživeli deja vu?

V nekem drugem vzporednem vesolju obrnjenih političnih polov ceteris paribus je Igor Šoltes po medijskih pričevanjih preverjen kader stricev, politično kadrovan na stolček predsednika računskega sodišča. Zaradi njegovega nesposobnega in neučinkovitega opravljanja te nadzorne funkcije se je v sistemu javnega zdravstva, državne uprave in gospodarskih družb v državni lasti razbohotila korupcija neobvladljivih razsežnosti. V času njegovega mandata je Slovenija po mednarodnih kazalcih pristala med najbolj skorumpiranimi državami na svetu.

Najnovejša politična agenda vnuka Edvarda Kardelja in njegovih botrov je instant reciklaža političnih strank za enkratno uporabo s ciljem nove volilne prevare, že tretje zapovrstjo. Po Zaresu in Pozitivni Sloveniji se tako obeta nov poskus volilnega natega, katerega edini cilj je ohranitev oblasti kontinuitete, ki tej državi vlada že 70 let.

Kateri svet v slovenskem multiversumu je torej pristen? Kdo je Igor Šoltes, kakršnega  poznate vi?

V tej igri medijsko-političnih manipulacij, spletk in prevar je gotovo nekaj. Arhitekt spina, ki je v obstoječi realnosti Igorja Šoltesa uspel prikazati kot nesojenega zveličavnega rešitelja slovenskega zdravstva, ki je padel zaradi ozkoglednih političnih interesov Lukšičeve SD in njenih botrov, si zasluži oskarja za posebne dosežke. Resda je pri tem imel vso podporo dominantnih medijev s prvim manipulatorjem Delom na čelu, kar pa ne zmanjšuje mojstrovine uspešnega izkrivljanja realnosti pri kovanju Šoltesovega političnega kapitala za prihodnost.

Mala šola manipulacije:
Mala šola manipulacije: po enotedenskem utrjevanju "strokovnosti" in "neodvisnosti" odpisanega kandidata je objavljena anketa, kjer ga ljudje večinsko podprejo. Kombinacija naslova in velike fotografije sugerira kdo je strokovnjak, ki bi moral postati minister za zdravje.

Najmočnejša stranka na levici je bila namreč potisnjena v lose-lose situacijo, v kateri se je odločila za manj tvegano, a nič manj bolečo opcijo; Šoltesovo ambicijo po samopromociji v vladi nekih drugih strank je zatrla v kali. Medijsko kanonado nekdaj njim naklonjenih peres je prenesla stoično in kot kažejo sveže ankete s škodo, ki je sprejemljiva. A to je le uvodna bitka z novimi obrazi s frontne črte vojne, ki jo iz zaledja vodijo stari stričevski rivali.

Who the fuck is Igor Šoltes? Priznajte, o tem človeku v resnici veste bore malo. Morda toliko, kot ste vedeli o “resničnem” Zoranu Jankoviću pred njegovo zmago na volitvah.

Dragi Slovenci, Joseph A. Mussomeli ima vas rad

Prelahko vam je bilo. Kaj, deset ljudi je umrlo v vaši vojni za neodvisnost. Menim, da takrat, ko ljudje skupaj krvavijo, skupaj trpijo, se skupaj borijo, imajo več občutka za narodno identiteto.”
.                                                                     Veleposlanik ZDA v Sloveniji, 16. januar 2014

Joseph A. Mussomeli je tiste vrste človek, ki jih ljudje bodisi ljubijo, bodisi sovražijo. Zanje je značilna močna karizma in izrazna neposrednost, morda lastnosti, ki bolj pritečejo političnim liderjem kot diplomatskim figuram, vsaj po naši predstavi je tako.

In res, medtem ko večina drugih veleposlanikov, tudi bivših ameriških, na vprašanja o Sloveniji in Slovencih oddrdra tisto zlajnano o prelepi deželi in krasnih ljudeh, Mussomeli raje odgovori na vprašanje. Medtem ko prvi uživajo v danostih dežele miru in blaginje ter si mislijo svoje, Mussomeli domačine te nepomembne, na svetovnem zemljevidu komajda opazne države jugovzhodne Evrope jemlje iskreno resno. Ni zgolj mimobežni opazovalec s karierno srečo opravljanja poklica v tako neproblematičnem kotičku sveta, ampak nekdo, ki si nakopičene frustracije in zablode prebivalcev alpskega raja resnično jemlje k srcu. Nekateri so mu zato hvaležni, drugi ga sovražijo iz dna srca.

Situacijo z Mussomelijevimi pogosto bolečimi izjavami lahko primerjamo z debeluško, ki se pri sebi v vseh pogledih zaveda svojih telesnih hib, morda pa nekoliko manj frustracij, ki izvirajo iz tega. A ko ji prijatelj na vprašanje »sem debela?« brez leporečenja nastavi ogledalo, ga užaljeno ozmerja, češ da žali njena čustva in ogroža njun partnerski odnos.

Ko tako ameriški veleposlanik na vprašanje o kandidaturi Danila Türka za generalnega sekretarja OZN pove, da človek nima resnih možnosti zaradi nekaterih napak v času svojega predsednikovanja, kar je izgubljena priložnost za Slovenijo, ni povedal nič takšnega, česar ne ve večina ozaveščenih Slovencev z diplomatskim zborom na čelu, ostalim pa je zgolj odprl oči za mednarodnopolitično realnost.

To, da Türk Slovence razdvaja in ne povezuje, je jasno vsakemu slepcu v državi, saj je navsezadnje zato pogorel na predsedniških volitvah. Izjave o drugorazrednosti genocidnih tem pa imajo nasploh v mednarodnih odnosih precej večjo težo, kot smo nanje občutljivi Slovenci, ko gre za našo lastno preteklost. Morda pa nam Mussomeli zgolj želi dobronamerno povedati, da še imamo čas za boljšega kandidata?!

Skratka, če bi slednje ambasadorju lahko spregledali, ali mu celo šteli v dobro, se na videz omalovažujoče opredeljevanje do osamosvojitvene vojne med dobrimi prijatelji zares ne zdi primerno. Kljub temu pa je buren odziv nekaterih organizacij, institucij in posameznikov zanimiv predvsem v kontekstu privzgajanega odnosa do osamosvojitve na splošno.

Zavedanje zgodovinskosti trenutka, v katerem živi generacija, ki je uresničila tisočletni narodov sen o samostojni in neodvisni državi Slovencev je namreč praktično nikakršno. Države ne spoštujemo, o njej govorimo slabo in jo goljufamo kjerkoli moremo, državni prazniki so zgolj priložnost za podaljšan morsko/smučarski dopust, kaj šele, da bi izobesili zastavo, raje ponosno mahamo s kakšno iz drugih časov.

A za vse to ni kriv narod, temveč njegovi voditelji, ki so v minulih letih znali poskrbeti, da se patriotizem, domoljubje in domovinske vrednote smatrajo kot nekaj preživetega, da se v šoli z zgodovino osamosvojitve opravi uri ali dveh in da se ob pomembnih praznikih nenehno poudarja, da je samostojnost Slovenije pravzaprav domena nekega drugega časa in neke druge vojne.

Človek se ob vsem tem vpraša, ali so se najglasnejši ob ambasadorjevih besedah resnično v srcu čutili užaljene, ali pa so zgolj zaigrali blef užaloščene vdove, ki ob smrti moža narejeno glasno joče, skušajoč prikriti veselje ob prigrabljeni dediščini. Imam občutek, da bi zgornje Mussomelijeve besede o neki drugi vojni pri njih sprožile precej bolj pristen refleks besa in jeze, če ne celo vojno napoved osovraženi imperialistični sili, ki jo ambasador predstavlja.

In v uvodu citirana izjava veleposlanika ZDA v Sloveniji Josepha A. Mussomelija je govorila ravno o medijsko zamolčanem kontekstu domoljubne otopelosti sinov sloveče matere, ki se danes, dobrih 150 let po smrti svojega največjega pesnika sramujejo zapeti njegovo domoljubno izpoved: »Bog našo nam deželo, Bog živi ves slovenski svet!«

In resnica je, da ambasadorjevo sporočilo ni v srce zadelo, ker bi bilo tako nesramno, ampak ker je tako krvavo resnično.

Ste bolečino občutili tudi vi? Sočuteče boste prepoznali po tem, da so bili ob njej iskreno tiho.