Dobrodošli v deželi dvojnih meril in diktature selektivne strpnosti

»Mag. Branka Grimsa smo med gostujoče pisce povabili, ker je uredništvo od krogov blizu vladi deležno ponavljajočih se očitkov, da ne razumemo prizadevanj, naporov in dosežkov zdajšnje vlade.«

.                                                                  Urednik spletnega portala Siol.net,  16. 12. 2013

»Slovenske novinarke in novinarji obtožujemo predsednika vlade Janeza Janšo omejevanja medijske svobode,«  je v mandatu prve Janševe vlade odmeval krik na pomoč 571 svobodnih in neodvisnih novinarjev, ki so svoje ime zastavili v bran vrednot svojega ceha in osebne integritete. Praksa izvajanja oblasti danes, v drugem Janševem mandatu, priča o še brutalnejših posegih v medijsko avtonomijo  in v strokovnost ter neodvisnost novinarskega dela. Navajamo nekaj najočitnejših primerov, ki so simptom sistematičnega zatiranja medijske svobode ter pričajo o političnem prevzemu nadzora nad javno sfero po vzorcu neofašističnih praks.

Ob nastopu nove oblasti je novinar tednika Mladina v državnem zboru prestregel e-mail ki dokazuje prakso načrtnih kadrovskih čistk Janševe vlade v ministrstvih in drugih vladnih uradih. V njem ministru za obrambo Jožetu Tanku znani Janšev operativec Krkovič našteva strokovne in neodvisne ljudi v obrambnih strukturah ministrstva, ki jih je potrebno zamenjati s politično kompatibilnimi kadri. Predlagana čistka sega vse do načelnika generalštaba Slovenske vojske. Ob objavi spornega kadrovanja je oblast novinarja odstranila z mesta opravljanja njegovega dela ter mu prepovedala vstop v državni zbor, obrambni minister pa je proti njemu sprožil sodne postopke.

Politkomisarski refleks ministra za obrambo se je manifestiral tudi pri ideološkem šikaniranju vojaškega duhovnika, ki je ob obletnici Dražgoške bitke daroval mašo za padle partizane, na slovesnosti po maši pa je bil prisoten v vojaški uniformi Slovenske vojske. Minister je dejanje označil kot nesprejemljiv poklon komunistični revoluciji in rdeči zvezi, proti vojaškemu duhovniku pa sprožil interni disciplinski postopek. Zaradi medijske cenzure nedopustno ministrovo ravnanje v javnosti ni doseglo odmeva, kot bi si ga po svoji totalitarni naravi zaslužilo.

Manifestacija moči avtoritarne Janševe vladavine je doletela ugledne javnomnenjske voditelje, ki so si drznili javno nasprotovati nesprejemljivim metodam desničarske oblasti. V dneh po odmevni javni tribuni v Cankarjevem domu je policija na zaslišanje privedla publicista Vlada Miheljaka, profesorja dr. Darka Štrajna, zgodovinarja dr. Jožeta Pirjevca in pisatelja Vena Tauferja z obtožbo neprimernega kritičnega izražanja do institucij demokracije in pravne države. Tovrstne grožnje z namenom utišanja intelektualcev spominjajo na ravnanje fašistične oblasti na Primorskem med obema vojnama in v času okupacije.

Vladajoča politika se je preko svojih medijskih izpostav lotila tudi družin političnih nasprotnikov. Prorežimski tednik je objavil fotografijo prvaka opozicije dr. Igorja Lukšiča z ženo in štirimi otroki na slovesnosti ob dnevu OF v Stožicah ob fotografiji družine nacističnega zločinca Josepha Goebbelsa, ki je ob porazu nacional-socializma zastrupil svoje otroke. Prizadeta družina Lukšič se je po sodno varstvo obrnila na sodišče, ki je presodilo, da je takšna objava zaradi javne narave Lukšičeve politične funkcije  sprejemljiva.  Odločitev sodnice po mnenju mnogih priča o uzurpaciji sodstva za namene primitivne diskvalifikacije političnih nasprotnikov.

Politični pritiski so odnesli tudi številne ugledne novinarje, komentatorje in urednike, ki so slovensko družbeno realnost prikazovali neodvisno od interpretacij vladajoče politike. Uradno zaradi pomanjkanja finančnih sredstev in predrage produkcije je bila kljub visoki gledanosti na nacionalni televiziji ukinjena oddaja Studio City, voditelj Marcel Štefančič in urednik Bojan Krajnc pa sta ostala brez pogodbe o delu. S paradržavnega spletnega portala je bil odstranjen kolumnist Blaž Zgaga, zaradi kritičnih besed na račun vladnih ekonomistov pa se je z gospodarskega dnevnika moral posloviti ugledni komentator dr. Jože Mencinger.

Avtoritarna logika Janševe vladavine posega tudi v druge pore državnega aparata, v gospodarstvo in celo v izobraževanje in civilno družbo. Ob nastopu funkcije je novi premier s parlamentarnega govorniškega odra uradnike na višjih položajih v državni upravi, imenovane v obdobju minule vlade, pozval k prostovoljnemu odstopu, sicer bodo zamenjani s strani nove oblasti. Notranji minister Gorenak je nemudoma preklical imenovanje dveh načelnikov upravnih enot, ki nista bila po godu vladi, superminister Turk pa je z izgovorom, da »želi sodelavce po lastnem izboru« z mesta glasnika digitalnih tehnologij odstranil neodvisnega strokovnjaka Zemante Aleša Špetiča in na njegovo mesto imenoval spletnega komunikatorja Jerneja Pavlina. Proti bivšemu ministru je vlada sprožila tožbo zaradi podeljevanja visokošolskih koncesij. Po zamenjavi oblasti je vodenje največje slovenske univerze prevzel dr. Dimitrij Rupel, dekan ekonomske fakultete je postal dr. Bernard Brščič, v direktorski stolček Luke Koper pa se je povzpel Franc Pukšič.

Ob naštetih »dosežkih« v samo osmih mesecih vladavine desne koalicije se novinarji  571 ponovno sprašujemo, kakšno sporočilo državljanom Evropske unije daje država, v kateri so pritiski na novinarje vse bolj samoumevni in v kateri se krepi avtoritarni način vladanja na račun demokracije in medijske svobode.

**************************************************************

Imate občutek, da je v zgornjem tekstu nekaj hudo prav in hkrati zelo narobe? Ne motite se. Hudo problematičen je predstavljen koncept izvajanja oblasti. Zelo narobe pa je, da kritičen odnos do dejanj vladajoče politike obstaja le v vzporednem vesolju, kjer Sloveniji še vedno vlada desna koalicija.

Za smiselno ujemanje realnosti vzporednih vesolj je dovolj, da zamenjate imena. Namesto Janše, Tanka, Miheljaka, Štefančiča … na odgovarjajoča mesta vstavite Bratuškovo, Jakiča, Štuheca, Slaka in ostale. Dobili boste Slovenijo danes, v razcvetu svobode in demokracije pod vladavino leve koalicije.

Dobrodošli v deželi dvojnih meril in diktature selektivne strpnosti.

Politika za klateže in filozofe

S pikrim pozdravom »Verjetno bi bilo bolje, če bi postal filozof ali klatež, potem bi pa lahko delal v politiki.« je v slovo pomahal še en predčasno odhajajoči gospodarski minister, katerega dediščina se bo verjetno po tem stavku pomnila bolj kot po njegovih delih. Obenj so se obregnili mnogi, a za (ne)posrečeno stavčno formo se skriva bistvo zablod prakticiranja demokracije po slovensko.

Odkar jo formalno imamo, so njeni temeljni postulati pod neprestanim kvazi moralističnim udarom medijev in drugih dežurnih pridigarjev o tem, kakšna že bi demokracija morala biti. V dobrih dvajsetih letih smo  uspeli v sončni prah zmleti ugled parlamenta, poslancev, političnih strank, pomena volitev, skratka demokratičnega procesa per se. Ob iskanju iveri v očesu naših političnih predstavnikov je bruno v naših očesih omogočalo prikritim lobijem in interesom nenadzorovano plenjenje imovine ustvarjenega narodovega bogastva.

Preden v možganskih celicah pregorijo opozorilne luči pred domnevnim opravičevanjem tistih, katerim smo tako prikladno naložili krivdo za vse slabo v tej državi, ni odveč še enkrat poudariti, da so politiki ogledalo ljudstva, politična kultura pa refleksija državljanske kulture na najvišji ravni. Dejansko so krivi zgolj tega, da delujejo na način, kot njihovi volivci od njih pričakujejo. V nasprotnem primeru bi se s scene kaj hitro poslovili, kar je navsezadnje nekatere že doletelo.

S tem, ko prime time najbolj gledanih informativnih oddaj in mastne naslovnice časopisov zapravljamo za čistunsko nažiganje o sporni podjetniški žilici resornih ministrov in tem kdo Janši plačuje položnice za komunalo, smo od dejanskega problema oddaljeni kot Martin Strel od olimpijske zmage na 100m kravel. In če je trojka KPK dejansko odstopila zaradi »protesta, ker se v politiki nič ne spremeni«, potem hvalabogu, saj so svoj čas in davkoplačevalski denar zapravljali za napačne namene.

Posledici dolgoletnega pogroma nad instituti demokracije in njihovimi akterji sta predvsem dve. Najprej, danes je sposobne, delovne in uspešne ljudi v politiko praktično nemogoče dobiti. Veliko raje ostajajo v uglednih službah na visokih plačah, kot da bodo svoj strokovni ugled postavili na pranger hujskaškega pljuvanja za pol nižji denar in negotovo karierno prihodnost. Paradoksalna posledica tega je, da so tako želeni »novi obrazi« v glavnem tretjerazredni oportunisti, ki se jim kako drugače ni uspelo prebiti iz anonimnosti in povzpeti na družbeni lestvici. Ob njih se Pukšič, Veber, Jerovšek in Potrata zdijo kot zlati zborček dinozavrov iz najbolj cvetočega obdobja podalpskega parlamentarizma. Stepišnik se v poslovilnem govoru ni motil; politika je vse bolj rezervirana za filozofe in klateže.

In drugič, v zavetrju medijskih viharjev proti nosilcem političnih funkcij omrežja nomenklature (prav ta izraz je minuli teden uporabil ugledni Financial times) daleč od oči javnosti nemoteno plenijo ustvarjeno narodovo bogastvo. Vanje iz oportunističnih razlogov in tudi strahu ne dreza praktično nihče;  kadar pa se kak junak vendarle najde, čez čas nenadoma utihne, izgine, odstopi, ga cenzurirajo ali enostavno ukinejo. Poslovno preživetje, osebna dobrobit ali celo lastno življenje so, pod črto, vrednejši  kot osamljeni don kihotovski boj z mlini na premog, nafto, operacijske mize, morsko vodo in kar je še teh zadev iz malhe prakticiranja kulta karga.

Zato, ko nas zasmehujoče prepričujejo, da so »strici« (ali kakorkoli ta omrežja že imenujemo) zgolj plod domišljije s teorijami zarot obsedenih umov, jim sicer lahko verjamemo in živimo v idealnem svetu, v katerem so za vse tegobe krivi razni Kanglerji, Stepišniki in Janša. A žmah v ustih kolikor toliko razmišljujočemu človeku zbuja dvom ali nemara vendarle nismo ujetniki največjega hudičevega trika, ki je prepričal svet, da ne obstaja.

Res verjamete, da to državo vodi politika?! Hočete imena?

Kevin Lomax: What are you?
John Milton: Oh, I have so many names…
Kevin Lomax: Satan.
John Milton: Call me Dad.
(dialog iz kultnega filma The Devil’s Advocate)