Zadnji ples na potapljajoči se slovenski ladji

Minuli teden je na domači politični sceni minil presenetljivo mirno. Brez par dramatskih vložkov Karla Erjavca v zvezi z nepremičninskim davkom bi človek pomislil, da so naši politiki predčasno odpotovali na krompirjeve počitnice. Morda bi za državo to celo bilo najbolje, a sumljiva bonaca nas ne sme zavesti. Izkušeni pomorščaki vedo povedati, da najbolj mirnemu zatišju sledi najmočnejši vihar. Na naluknjani slovenski barkači bi nas zato moralo pošteno skrbeti.

Ko smo že pri pomorskih primerjavah, aktualna slovenska situacija še najbolj spominja na scene s Titanika kakšno uro po tem, ko je zadel ob ledeno goro. Medtem ko orkester neumorno igra allegro vivace in se potniki v prvem razredu kaj dosti ne pustijo motiti pri večerji, tiste v podpalubju že zaliva voda. Dvomljivce posadka neumorno prepričuje, da je stanje pod nadzorom in da bo ladja kmalu brez zunanje pomoči plula naprej v Ameriko. Za vsak primer pa naj si vendarle nadenejo rešilne jopiče. A usoda onih spodaj je že zapečatena; vrata so zaklenjena, rešilni čolni so namenjeni izbrancem.  Ostale potnike vseh razredov združuje dejstvo, da so ujetniki iste ladje in da bo ta neizbežno potonila ne glede na to, kaj pravi in počne kapitan s posadko. Realisti, zavedajoč se situacije, imajo vsaj priložnost pripraviti se na najhujše, utopistom pa bo voda udarila naravnost v obraz za neizogibno globoko streznitev.

Pravljicam Alenke Bratušek o sposobnosti samoreševanja, zabeljenih  z znanstveno-fantastičnimi izjavami o znakih okrevanja gospodarstva verjamejo le še najbolj naivni, zagotovo pa jim ne verjame vlada sama. A povedati ljudem resnico v obraz je težko, predvsem pa za oblast nevarno. Slednje je navsezadnje izkusil bivši premier Janša, ko ni zmogel iz svoje kože pri brutalno-realističnem prikazovanju resnične resničnosti.

Naj se še tako slepimo, se JJ ni motil in samo vprašanje časa je, kdaj nas bo dohitelo soočenje z realnostjo. Takrat bo za prvega izmed bratuškizmov, izrečenega na CNN : »Vi dont nid moni, vi nid tajm«, izstavljen dolg račun s pripisom  »time is money«.

V oglušujočem političnem zatišju se teren mehča za soočenje z neizbežnim.  Strategija temelji na preizkušeni metodi preusmerjanja pozornosti od krivcev za prihajajočo katastrofo. V medijih je opaziti navidezno nedolžna oglašanja proti EU in njenim institucijam, ki postopoma preraščajo v odkriti evroskepticizem in kazanje s prstom na zunanjega sovražnika – mednarodne finančne institucije kot tiste, ki nam zategujejo zanko. Resda pri teh ne gre za kakšna humanitarna združenja, a cilj hujskačev je srd ljudskih množic odvrniti od domačih krivcev h grešnem kozlu v podobi grabežljivega tujca s srbečimi prsti po slovenski imovini.

Resnica je seveda nekoliko drugačna. V bankrot države nas niso spravili hudobni tuji imperialisti, ampak ljudje naše krvi, ki jih vsak dan srečujemo na ulici. Ti so le smetana moralno-etičnega družbenega razkroja, rezultat katerega je izrazito negativna selekcija pri vzpenjanju na ključne družbeno-politično-ekonomske funkcije. Ustvarili smo sistem, v katerem ne prosperirajo pošteni, etični, moralni ampak tisti, ki te vrednote v imenu družbene definicije uspeha teptajo, brišejo z obličja zemlje, po kateri stopajo.

Problem Slovenije je sistemski in zato nerešljiv s parcialnimi pristopi. Obstajata le dve celostni rešitvi; bodisi narodova prevzgoja, kar je realno-časovno neuresničljiva iluzija, bodisi  postavitev pravil od zunaj s strogim stalnim nadzorom nad njihovim spoštovanjem. In prav slednje čaka Slovenijo. Bo hudo, a na dolgi rok odrešujoče.

Zato se v prihajajočih mesecih, ko boste lažne preroke slišali vpiti o grdih tujcih, ki hočejo podjarmiti ubogega slovenskega človeka, nikar ne pustite zavesti. Vedite, da gre za samoobrambno reakcijo klana domačih parazitov, ki so si v tranziciji pravila igre pisali sami in z legalno krajo narod spravili na kolena. Zdaj ko so rojake obrali do kosti, bi logiko »izposodi si in nikoli vrni« želeli ponoviti s tujim denarjem.

Vendar EU ni tako dovzetna za njihova »balkanska posla« in bo vložena sredstva z obrestmi vred tako ali drugače terjala nazaj. In prav zato jo je potrebno očrniti. Le kaj se gre ta Evropa, da zahteva vrnjen svoj denar! Naj se raje poduči o poslovnih praksah v Sloveniji!

Prejeti pomoč EU in ob tem zahtevati, da ta ne poseže v življenjski standard prosilcev je približno tako, kot da bi potniki s Titanika, sprejeti na krov rešilnega parnika Carpathia zahtevali »first class« storitev, ki so je bili deležni na potopljeni ladji. Lahko jo dobijo, vendar na dnu morja skupaj z raki, ribami, zvezdami in drugimi tam prebivajočimi morskimi sadeži.

In  kakšno je življenje spodaj kamor sonce nikoli ne posije? Upajmo, da nam na lastni koži tega ne bo potrebno izkusiti.

Ljubezenska tragikomedija Jankovića Z in Alenke B

»Padel je poslednji zastor najine tragikomedije, namesto rož le mrtva riba in fotodraž iz Azije …« si je uspešnico Mi2 minuli teden najbrž požvižgavala Alenka Bratušek medtem, ko ji je Zoran Janković pred vso Slovenijo končno le priznal: »Ti nisi ta, ki prebere moj znak, Ti nisi ta, ki ustavi moj vlak, … nje.«

Politična burka, ki smo jo prejšnji teden spremljali v medijskem prime time-u ima sicer malo skupnega z žalostno tematiko Tončeve pesmi, precej več pa z žalostno usodo naroda, kateremu je zaigrana.

Samo v deformaciji demokracije po slovensko je mogoče, da čez noč ustanovljena ad hoc stranka z enim samim smislom in razlogom obstoja tega mesec dni kasneje izpolni preko instant zmage na volitvah in (nekoliko kasnejšim) prevzemom oblasti. A posledica tega je »improvizacija na improvizacijo« kot strategijo političnega delovanja Pozitivne Slovenije analitično označuje doktor politologije Igor Lukšič. Danes, ko se vseslovenska javnost z mediji vred zgraža nad Jankovićevim »egotripom večjim od države« bi ne smeli pozabiti, da so ga oni sami hvalili, častili in na koncu tudi izvolili. In kdo je izvolil Alenko Bratušek? Ste pred letom dni sploh vedeli, da obstaja?!

Karkoli si že mislimo o Zoranu Jankoviću, mu gre priznanje, da je eden redkih, če ne edini, ki je v to zgodbo vstopil iskreno. Pravzaprav njegova iskrenost sega vse v začetke, ko se je iz povprečno (ne)uspešnega družinskega podjetja povzpel v sedež enega največjih slovenskih veletrgovcev. Požegnanemu od gospodarjev so se mu vrata do nebes elite novodobnega pajdaškega kapitalizma na stežaj odprla.

Zoran še danes iskreno verjame, da je njegov uspeh posledica lastne sposobnosti in delavnosti – od tod tudi pristen »ne, ne« na razvpito Ropovo oštevanje: »Politika te je nastavila, jaz sem te nastavil!«. Kako pa bi človek v to podvomil, če ti sodelavci, oportunisti in priskledniki, strici, tete, mediji, objokane trgovke in vsakdo s pet minut časa že desetletje venomer ponavlja: »Zoki ti si car, Zoki ti si car!«. Kako lahko potem dojameš, da je te pravljice kar naenkrat konec?!

Od tu izvira celoten nesporazum te farse, ki so jo politični amaterji v PS uprizorili minuli teden.

Ne posebno brihtne glave, kakršen pač Zoran je v resnici, enostavno noče razumeti, da je meteorski vzpon »njegovega otroka«, kot ljubkovalno pravi stranki,  posledica dobro podmazane mašine stričevskega agitpropa in ne njega samega. Resda brez njegovega happy smajla ne bi šlo. A za veliko sceno je bil leta skrbno grajen preko medijsko izpostavljenih direktorskih triumfov. Vložek vanj ni bil zaman, vendar mu je  uspeh stopil v glavo, kar je skupaj s trmastim karakterjem botrovalo samovolji, v kateri je zakockal volilno zmago in premierski stolček. Prav takrat je bil odpisan in v rezervnem scenariju se je leto dni zatem v njegov fotelj povzpela anonimna AB.

Zato, če ste se včeraj čudili, kako je v pregovorno demokratični državi mogoče, da o pravici do kandidature za predsedniško mesto v neki politični stranki odločajo vsi drugi, samo njeni člani ne, vam je sedaj verjetno jasno. O tem so presodili tisti, ki so to stranko dejansko spravili tja kjer je; strategi iz ozadja preko svojih političnih marionet in medijskih pokorjencev. In če uporniškega Zokija ne bodo uspeli pravočasno upogniti ali umakniti v kakšen zapor, bodo volilni kongres prestavljali do neskončnosti.

In kje je tu Alenka Bratušek? Pravzaprav nikjer. Kocka je padla in bila je izbrana, ob kateri drugi (ne)srečni cifri bi lahko bila to Maša, če bi se obrnila trojka, pa bi nas nemara vodil Pero Vilfan. V zgodovino se bo vpisala kot ena tistih, ki je sicer bila, a se nikakor ne moreš spomniti njenega imena, ostane pa kakšna bizarna podrobnost, kot so tigraste kikle, polomljena angleščina in strah pred lastno stranko. Pozabljena bo hitro in takoj, ko bo njena misija opravljena.

V ozadju so pripravljene že nove face z brezmadežnimi renomeji in bleščečimi kariernimi dosežki.