Celebrity Deathmatch: Alenka Basinger Vs Gašpar Gašpar Norris

“Naša politika je laž, sicer predsednica vlade ne bi bila niti tajnica, če ne bi bilo tega blefa.”

Kaj naj si človek misli ob takšni izjavi župana pomembnega slovenskega obmorskega mesta?!  Nevljudnost, nesramnost in primitivizem? Morda, a vendar je v šovinistični vulgarizem ovito nabodalo resnice zadelo naravnost v srce; komu lahko Alenka Bratušek oporeka kompetentnost, ko je vendar na najpomembnejši stolček v državi tako rekoč padla z neba?!  Konkretno, v ring Celebrity Deathmatch-a med inženirko tekstila in inženirjem navtike. Zmagovalec je poraženko razgalil, ji ukradel vse: čast, avtoriteto, kredibilnost, ugled. »Želim si, da bi bila predsednica vlade name ponosna« je pribil stoječ nad njenim truplom.

Slovenija je v usodnem trenutku zgodovine de facto v brezvladju, krvoločne interesne horde se odkrito in brezsramno spopadajo za zadnje državne krave molznice. Zgražajo se mediji, vstajniki in javnost, pa vendar so sami pomembni akterji te agonije. Zaslepljeni od ideološkega sovraštva so pripomogli k zrušitvi vlade, ki je počela tisto, kar je bilo v danih razmerah edino mogoče, nujno, neizogibno. Srenja ni premogla zrelostne ocene, da v življenju pridejo trenutki, ko je ideološkim razlikam navkljub v dobro naroda potrebno stopiti skupaj. Večne razprtije so destabilizirale državo in razdelile narod, ki najtežje trenutke samostojnosti pričakuje moralno strt in sprt kot še nikoli.

Napovedujoči se potop države bibličnih razsežnosti je posledica nekaj osnovnih nesporazumov.

Prvi je v razumevanju državne lastnine kot nacionalnega interesa katerega največji sovrag je tuj kapital; ti grdi grdi imperialisti, ki bi iz Slovencev ponovno naredili hlapce. V varnem zavetju fame so domači  politični izbranci, anonimni apartčiki, kakršen je Mišić, upravljali z državno srebrnino predvsem v korist sebe in lobijev, ki so jih nastavili. Zaradi tega in strokovne nesposobnosti so pridelali večmilijardno luknjo, o kateri te dni priča raziskava Ekonomske fakultete.

Drugi nesporazum izhaja iz bavbava političnega kadrovanja; strah, ki je v sredini votel in ga okrog nič ni je bil ustvarjen z namenom zamegljevanja odgovornosti, predvsem pa v zaščito nastavljenih lojalistov pred desnico, ko bo enkrat prišla na oblast. Medijsko odmevne obtožbe kadrovskega cunamija so v nekaterih primerih delovale zastraševalno učinkovito; najočitnejši primer je od LDS nastavljeni bankir Marjan Kramar, ki je v času prve Janševe vlade mirno končal mandat in iz NLB odkorakal z milijonsko nagrado v svojem žepu in več milijardno kreditno luknjo v žepu davkoplačevalcev.

Dajmo se sprijazniti, dokler je država lastnica podjetij, je politično kadrovanje neizogibno, saj izvoljeni politiki upravljajo državo in prav je, da odgovarjajo za njeno lastnino. Javno problematiziranje te pristojnosti ter ustanavljanje raznih komisij,  kadrovsko-akreditacijskih svetov in podobnih kvazi »neodvisnih« organov služi zgolj kaljenju vode zamegljenega močvirja, v katerem gospodujejo roparice nenasitnih interesov. V tistih redkih dnevih, ko se megla dvigne, pa se pred očmi ogorčenih mimoidočih odvija krvoločen boj za preživetje, kakršnega spremljamo te dni.

Ne želimo političnega kadrovanja? Prodaja državnih podjetij je edina pozitivna rešitev te enačbe.

Tretji, najbolj boleči nesporazum je ideološka državljanska vojna, ki služi za odvračanje pozornosti od bistvenega. Tema na očeh od večnih partizansko-domobranskih sporov kapitalskim lobijem omogoča sprotno plenjenje vsega, kar v »prostem času« ustvarijo rdeče-črni. Svet v enaindvajsetem stoletju pač deluje po drugačni logiki in kdor s skupnimi močmi ne sprejme konkurenčne igre, slej kot prej zaostane. Tudi za takšnimi (nekoč) eksoti, kot so Čehi, Slovaki, Madžari, Poljaki.

Finalni nesporazum pa je v prepričanju, da lahko to državo vodi vsakdo, samo da to ni Janez Janša. Četudi brez vsakršnih vodstveno-političnih izkušenj, z diplomo iz šiviljstva in magisterijem sumljive kvalitete. Zgražanje osrednjih medijev nad imenovanjem »nekompetentnega« Mišića na čelo pomembnega a ne ključnega podjetja je ironija brez primere. Le nekaj mesecev poprej so v fotelj prvega človeka v državi dobrohotno pospremili Alenčico z referenco, da po stasu sliči na Kim Basinger.

V tem kontekstu Popovičev monolog, zaokrožen z  besedami: »Bratuškova je čez noč postala predsednica vlade, medtem ko Gašpar Gašpar Mišič ni sposoben voditi Luke? Lepo vas prosim,« odmeva kot žalostna realnost te tragikomedije.

Manipulacija za telebane – Delova anketa o RKC: “Cerkev, vrni denar!”

V totalitarnih sistemih je za obvladovanje oblasti potrebno držati roko nad petimi sistemi: policijo, vojsko, gospodarstvom, civilno družbo in mediji. V demokraciji je dovolj, da imaš pod okriljem medije.

V razvitih demokracijah so ti zavezani resnici; v naši tranzicijsko deformirani verziji demokracije pa so zavezani ideologiji, v imenu katere bijejo kulturni boj z masovno manipulacijo, vsiljevanjem lastne interpretacije družbene realnosti. S častnimi izjemami seveda.

To dejstvo je ob prebiranju slovenskim medijev vedno potrebno imeti pred očmi. Pomembna je kritična distanca do objavljenega in ne nasedanje na prvo žogo; članek je potrebno postaviti v širši kontekst in si nato zastaviti ključno vprašanje: komu ali čemi njegova tendenca služi/koristi/škodi. Odgovor je bistven za razumevanje tako celotne zgodbe, kot njenih posameznih poglavij.

Kako poteka tovrstna medijska manipulacija sem pred časom demonstriral na primeru poročanja o protestih v Sloveniji. Učbeniški primer, ki bi ga bilo škoda spregledati, pa sem zasledil te dni.

Časnik Delo, ki ima sicer težave z verodostojnostjo zaradi medijskega samomora izpred leta dni, je v ponedeljek objavil anketo o odnosu Slovencev do Katoliške Cerkve in finančnega škandala Mariborske nadškofije (MN) (oziroma po njihovem celotne slovenske RKC).

Postavitev zgodbe v kontekst priča o medijskem spopadu za interpretacijo odstavitve obeh nadškofov. Medtem ko cerkveni spin doktorji izvajajo “damage control” s preusmerjanjem pozornosti izven sebe (kar v svojih blogerskih zapisih podrobno analizira dr. Boris Vezjak), medijski ideologi druge strani ne želijo zamuditi priložnosti, da čim bolj potolčejo ideološkega sovraga.

Poglejmo, kako to počnejo.

Anketa v Delu se začne s serijo vprašanj: kakšen ugled ima slovenska RKC v slovenski javnosti? Zakaj je Vatikan ukrepal? Je ukrep Vatikana upravičen? bo odstop nadškofov prispeval k večjemu ugedu RKC?

Uvodna vprašanja so namenjena vzpostavljanju vezi zaupanja med anketarjem in anketirancem ter utrjevanju splošnih stališč in konceptov, denimo posploševanja, da je govora o RKC na Slovenskem in ne recimo o Mariborski nadškofiji in podjetjih v njeni posredni lasti.

Problematika je s spretnim spinom anketirancu in bralcem nezavedno posplošena na celotno slovensko Cerkev, čeprav je poznavalcem jasno, da pet od šestih slovenskih škofij z njo nima ravno veliko. A če bi problem ostal lokaliziran le na MN, ne bi prinašal želene negativne konotacije na celotno RKC (podoben spin se recimo uporablja pri vprašanju domobranstva).

In nato ključni vprašanji:

Nova vsiljena predpostavka je, da gre za dolgove celotne Katoliške Cerkve na Slovenskem. Pomembnost te za ideološke manipulatorje je vidna v vprašanju ali bo RKC sposobna vrniti dolgove.

S ponotranjenjem miselnosti, da gre za dolgove slovenske RKC, spin doktorji nevtralizirajo poskus moralnega očiščenja, ki ga je Cerkev želela doseči z žrtvovanjem svojih vodilnih mož. Poanta je, da priznanje krivde in kesanje nista dovolj, ampak da mora Cerkev vrniti denar, za katerega seveda vedo, da ga nima in da za izgubo, razen delno Mariborske nadškofije, ni pravno-formalno odgovorna. Na podlagi nikoli uresničene “vrnitve denarja” bodo Cerkev kot moralno instanco v šahu držali v prihodnje. Kadarkoli bo kateri od cerkvenih voditeljev javno povzdignil glas, se bo odgovor nosilcev medijske moči glasil: Cerkev, vrni denar! Zvito in učinkovito.

Manipulacija v tem zvezi je tudi v višini domnevnega dolga in njegovih nosilcih. Ta je po poročanju L’Espresso znašal 800 milijonov evrov, počasi se je začelo govoriti o milijardi, nato o milijardi in pol, zdaj že o 1,8 milijarde evrov. Toliko naj bi po ustvarjeni medijski sliki Cerkev potegnila iz državnih bank in s tem bila ena glavnih krivcev za potrebne dokapitalizacije z davkoplačevalskim denarjem.

Kakšna so dejstva glede resničnega dolga mariborske nadškofije in podjetij v njeni posredni lasti in koliko ti dejansko dolgujejo državnim bankam, v strokovnem in ideološko neobremenjenem članku z naslovom Zvon in izgubljeni milijoni piše Bine Kordež.

Da se pri tem in v podobnih primerih nihče ne vpraša, kdo in pod kakšnimi pogoji je v državnih bankah te kredite odobraval, je morda največji spin celotne zgodbe.

In za finale še vprašanje o davku na nepremičnine v povezavi z RKC. Leading question predpostavlja, da je RKC družbeno neenakopravno obravnavana, ker ima v lasti premoženje, od katerega ne plačuje davkov. Povprečnemu Slovencu se pred očmi pojavi “bogata Cerkev” s pokljuški gozdovi, Blejskim otokom, graščinami … kar je otipljiv rezultat marljivega minulega dela ideoloških spin doktorjev. Odgovor je jasen, ni govora o neenaki obravnavi; Cerkev naj plača davke, ali z drugimi besedami povedano: Cerkev, vrni denar.

Poglejmo dejstva. RKC plačuje davke za vso svojo gospodarsko dejavnost, kot vsak drug subjekt, torej tudi za izkoriščanje cerkvenih gozdov, oziroma nadomestilo za stavbno zemljišče njenih nepremičnin, kjer se ne izvaja verska dejavnost. V novem nepremičninskem zakonu je sporno samo vprašanje plačevanja davka za sakralne objekte, ki so tudi slovenska kulturna dediščina – cerkve, kapele, znamenja. Davka na objekte za izvajanje verskih dejavnosti pa ni nikjer v Evropi; gre torej za priročen ideološki spin za potrebe zgoraj predstavljenih nanipulativnih konceptov.

In umestitev v aktualni družbeno-politični kontekst? Pripravlja se teren za novo politično stranko na (skrajni) levici po vzoru grške Syrize, ki bo pod žaromete medijev v formalni obliki stopila jeseni. Ta bo skušala politično unovčiti naboj protestniškega gibanja, svojo promocijsko strategijo pa bo naslonila na nekaj všečnih postavk: boj proti “divjemu neoliberalizmu” v zaščito javnih storitev in socialne države, definiranje zunanjega sovražnika – Bruslja in EU kot krivca za razmere v Sloveniji (sintagma gospodar-ponižni hlapec), protiameriška (protiimperialistična) politika, jugo in NOB nostalgija, antagonizem do Katoliške Cerkve.

Snovalci nastajajoče Solidarnostne stranke glasno razmišljajo o prodoru v parlament, po tihem pa računajo na medijsko podporo za dostojno nasledstvo volilnih odstotkov odpisane Pozitivne Slovenije. Njihov uspeh je v interesu lobijev, ki v slovenski družbi, gospodarstvu, šolstvu, kulturi … želijo obraniti status quo. Čemu, verjetno ni potrebno ugibati.

O tem, kaj bo ta Golob na strehi prinesel, pa morda kdaj drugič.

Razgledi s križa objektivne odgovornosti

Minuli teden se je v Sloveniji zgodilo nekaj do sedaj ne videnega. Zaradi objektivne odgovornosti sta odstopila vodilna moža organizacije večjega družbenega pomena. Ali sta to storila po lastni iniciativi ali na sugestijo višje instance ni toliko bistveno kot dejstvo, da v Sloveniji institut (objektivne) odgovornosti ni več »jeti, ki baje obstaja, a ga v praksi še nihče ni videl«.

Zgled z zanjo bolečim žrtvovanjem vodilnih intelektualnih ideologov katoliška Cerkev postavlja z namenom javne moralne katarze in novega začetka na finančno skromnejših, a duhovno bogatejših temeljih. Vendar se po prvih odzivih zdi, da s precedenčnim zgledom tovrstnega odpustka v dominantnih medijih in javnosti vsaj kratkoročno niso dobili. Ob prebiranju slovenskega tiska človek prej dobi občutek hijenskega napada na večnega ideološkega sovražnika v trenutku izkaza njegove ranljivosti, šibkosti. Vzorec, ki je zelo nevaren za demokratično družbo na splošno. Poglejmo zakaj.

V Sloveniji imamo ogromen problem v prevzemanju objektivne odgovornosti  na vseh družbenih nivojih, najbolj opazno pa v politiki, gospodarstvu, sodstvu.  Za razumevanje termina »objektivna odgovornost« je pomembno povedati, da ta izvira iz funkcije, ki jo nekdo zaseda in ne iz subjektivne vpletenosti v sporno dejanje. Kljub temu v Sloveniji za napačne odločitve na svojem področju praktično nihče ne odgovarja, razen z ogorčenimi vzkliki: »Zakaj neki, lepo vas prosim?!?«

Sedaj lahko ta strah pred prevzemanjem objektivne odgovornosti vsaj delno razumemo. Pred časom ga je najnazorneje opisal Zoran Janković, ko je zahteve po odstopu z mesta župana Ljubljane zaradi vpletenosti v korupcijsko afero zavrnil s pojasnilom, da bi javnost to lahko interpretirala kot priznanje krivde. Iz podobnih razlogov ne odstopajo ministri, poslanci, bankirji, menedžerji, oziroma kdorkoli, ki je za kakšen polom odgovoren po funkciji in ne nujno osebno. Sklepajoč po medijskih odzivih na odstopa Stresa in Turnška so njihovi strahovi upravičeni.

Katoliška Cerkev v Sloveniji se je tako znašla v lose-lose situaciji, saj njeno dejanje samožrtvovanja ni umirilo, temveč še potenciralo napade nanjo s strani njenih večnih kritikov. Ti gredo v absurdu spopadov ideologij tako daleč, da so se za uničenje intelektualnega vodstva domačega ideološkega sovraga na neki fiktivni ločnici med lokalno in globalno Cerkvijo pripravljeni (začasno) postaviti na stran matice. Vatikana torej, na račun katerega sicer ne štedijo z zaničujočimi ocenami o »tuji državi, ki preko lokalnih izpostav krade in zaseda našo, slovensko imovino«. Priložnostni zavezniški obrat torej, vreden logike »cilj opravičuje sredstva«, ki  je v matrici domačega kulturnega boja prej zgodovinsko pravilo kot izjema, in to na obeh straneh.

Med Vatikanom in njegovimi lokalnimi Cerkvami seveda ni kakšnih ločnic ali sporov, še manj med papežem in njegovo Cerkvijo. Samo v našem norem svetu se lahko v osrednjih TV poročilih (komercialke) sliši bebavost nepredstavljivega formata: »Papež Frančišek je udaril po katoliški Cerkvi …«. Papež je Cerkev, skupaj z množico kardinalov, ki so ga večinsko izvolili v rekordno kratkem času in ki skupaj s škofi, duhovniki ter laiki tvori največje svetovno duhovno občestvo.

A pripadajo mu ljudje s človeškimi slabostmi in napakami; od tod anomalije, kot so pedofilski škandali ali gospodarske katastrofe manjšinskih, lokalnih udov vesoljne Cerkve.

Prav zaradi tega je Cerkev organizirana tako, da lahko v ud, ki jo pohujšuje, zareže brez večje škode za nedolžno večinsko občestvo. Nadškofije in župnije so tako samostojne pravne osebe in same prevzemajo odgovornost za svoja dejanja.

Pozivi celotni Cerkvi na Slovenskem k poplačevanju dolgov so tako všečni hujskaški propagandni populizem, ki pravno-formalno nima nobene podlage, kar seveda tisti, ki ga za notranjepolitične potrebe razpihujejo, zelo dobro vedo.

Kdo bo torej po tej logiki vrnil prihranke kupcem delnic državne NKBM, ki so jih pred leti kupili po 28 evrov, danes pa so vredne 0,1  evra? Kdo bo davkoplačevalcem vrnil milijarde, vložene v državne banke ali stomilijonska proračunska nakazila v propadajoča podjetja? Ste morda zasledili, da je za izgube države in državljanov kdo prevzel odgovornost, morda odstopil, ste slišali kakšen priimek? Znana niso niti imena odgovornih, kaj šele, da bi od njih kdo terjal vračila dolgov.

Od Mariborske nadškofje se bo terjal njen dolg – 27 milijonov evrov, zaradi katerega bodo izgubili praktično vso iztržljivo imetje. Ostali dolg je na ramenih podjetij/skladov, ki so bili v njeni posredni lasti. In z njihovim bankrotom je materialno največ izgubila prav Mariborska nadškofija sama.

A s tem si ne umije rok moralne krivde, ki izvira iz dejstva, da je certifikate v svoje družbe pridobivala na podlagi zastave svoje avtoritete in zaupanja, kar je zlorabila s tvegano ekonomsko politiko na gospodarskih trgih.

Vendar bi ozaveščen vernik moral znati ločiti med moralno/duhovnim in materialnim poslanstvom Cerkve ter svoj certifikat, če že, v cerkveni Zvon vložiti po izključno ekonomski logiki. Slednja pravi, da bi s prodajo delnic v Zvonih še leta 2009 zaslužil večkratnik vložene vrednosti. Danes tega denarja seveda ni, kot je izpuhtel v stoterih ostalih delniških skladih, pidih in drugih gospodarskih subjektih, kamor so ljudje vložili svoje certifikate, prihranke in denar. Vzel ga je vrag z imenom »svetovna gospodarska kriza«.

Odstopi nadškofov iz objektivne odgovornosti so tako upravičeni v smislu priznanja moralno/etične krivde Mariborske nadškofije za pretirano ukvarjanje s poslanstvom, ki ni izvorno njeno. To kazen bo pošteno plačala tako v materialnem kot moralnem smislu. Le verniki lahko razumejo, da je za tovrstno kesanje slovenska Cerkev žrtvovala veliko. In na njih je, da bo bodo to žrtev znali spoštovati in sprejeti.

Od večnih ideoloških nasprotnikov Cerkve tega priznanja niti ni pričakovati.