Nova Slovenija, moja dežela

V modo prihajajo državniki novega kova. Ne takšni, kot bi si jih želele njihove politične stranke s stričevskimi ozadji vred, ampak oni, po kakršnih hrepeni od prepirov, hujskaštva in delitev prenasičena tiha večina. Ta mišic ne razkazuje s trošenjem sovraštva in nestrpnosti na ulicah in spletu, ampak državnika novega kova na praznik demokracije raje izvoli za predsednika Republike.

Decembrska demonstracija dvotretjinske politične volje po prekinitvi nenehnega histeričnega ideološkega boja in politični normalizaciji v skupno dobro vseh državljanov daje upanje, da bo Slovenija enkrat vendarle postala normalna, sodobna evropska država. A še prej se obeta dokončen spopad s hegemoni skrajne politične levice in desnice, ki svojo legitimnost za vodenje države utemeljujejo na kulturnem boju. Za zdaj uspešno; na zadnjih parlamentarnih volitvah so dosegli prvo in drugo mesto. Ponovitev uspeha bi bila za Slovenijo katastrofalna.

O ujetosti v domače ideološke zdrahe, zaradi katerih nas v konkurenčnem mednarodnem okolju po levi in desni prehitevajo nekdaj najbolj shirane ex socialistične države, sem pisal že mnogokrat. Borut Pahor je dokazal, da smešenju, pljuvanju, zaničevanju in metanju polen pod noge iz lastnih vrst navkljub Slovenija premore zdrav potencial levice (zahodno)evropskega kova. A normalizacija levice je soodvisna od ureditve razmer na desni, saj moč obeh radikalizmov temelji na medsebojnem antagonizmu. Povedano drugače; obstoj enega omogoča preživetje drugega in obratno.

Za normalizacijo družbeno-političnih razmer v Sloveniji bo nekaj podobnega, kot je na levici uspelo Borutu Pahorju, potrebno izvesti tudi na desnem političnem polu. Opazno je namreč, da je dominantna stranka zamudila priložnost pomika v smer zdravih, modernih političnih konceptov, ampak v pokongresnem obdobju celo radikalizira svoja stališča v sprejemanju in krepitvi večnega patološkega spopada s silami komunistične kontinuitete, zbrane pod rdečo zvezdo.

To sicer ne pomeni, da je slednja le neobstoječi mit, fama v glavah ultra-desničarjev, kar navsezadnje dokazuje nič manj bolna komunistična manifestacija ob dnevu OF v Stožicah. Frontalni spopad jo zgolj legitimira, promovira, dela popularnejšo in močnejšo kod kdajkoli prej.

Če hočemo Sloveniji dobro, bo tej noriji slej kot prej potrebno narediti konec.

Nekatere spremembe v politični strategiji kažejo, da se te nesmiselne in za domovino škodljive igre več ne gre Nova Slovenija, stranka, ki so jo (upravičeno) označevali kot podložni satelit njenega Velikega brata. Katoliški intelektualno-politični potencial se je nekje na poti od osamosvojitvenih let do danes  utopil v opciji, ki izvorno ne izhaja iz tradicionalnih evropskih vrednot krščanskega etosa, nekoč poosebljenega v zgodovinski Slovenski ljudski stranki.

Ta močni del volilnega telesa je ob razprtijah med katoliškimi brati izkoristila izvorno social-demokratska stranka, ki se je izrinjena iz deformiranega levega ideološkega bazena  zajedla v tradicionalno konservativno desno volilno telo in ga iz svojega objema ni izpustila do danes. Zdaj ga spretno goji s prefinjenimi nastopi v krščanskih medijih, obiskih maš, katoliških srečanj in intelektualnih debat ter uporabo izrazoslovja, v katerem ne primanjkuje sklicevanja na Boga in Domovino. Poskuse izvorne krščanske opcije, da se izvije iz partnerskega prijema in svobodno zaživi po svoje, pa kot pokroviteljski večji in pametnejši brat strogo disciplinira s primitivnimi diskreditacijskimi metodami v medijskih izpostavah in spletnih komentarjih.

Na čelu prebujenja sodobne krščanske demokracije se pojavlja mlad in perspektiven politik z ambicijo postati državnik novega kova po zgledu pionirja na levi, aktualnega predsednika Republike. Tem je skupno izhodišče, da politični nasprotnik ni sovrag, katerega je potrebno po vsej sili uničiti, ampak legitimni politični tekmec, katerega soobstoj je nujen za demokracijo kot tako, saj ta ne obstaja brez legitimne možnosti izbire. In kar je še pomembnejše, kljub različnim pogledom in nazorom jih združuje zavest po delu v skupno dobro domovine, Evrope, razvitega sveta, kateremu Slovenija pripada.

A pot od ideološke frustracije do politične normalizacije domače scene bo trnova in prehodljiva samo politikom s slonjo kožo; poniževanj, diskreditacij in pljuvanj ne bo manjkalo. Še bolj kot politika je v Sloveniji skrajno radikalizirana medijska scena; osrednji mediji so po vseh evropskih standardih (ultra)levičarski, v zavedanju, da brez medijske podpore ne gre, pa svoj vrtiček uspešno okopavajo tudi na skrajni desnici.

Prav zato bo v teh prelomnih časih za Mateja Tonina in njegovo Novo Slovenijo ključno, ali jim bodo pri uveljavljanju lastne politične strategije hrbet krili mediji, ki izvorno pripadajo katoliški tradiciji in nagovarjajo relativno številčno konservativno usmerjeno volilno telo. Trenutek za novo rojstvo katoliške intelektualne politične iniciative se namreč zdi pravi; dominantna desna stranka se je odločila za pomik v zgodovino in radikalizacijo ter odprla prostor za evropsko, v prihodnost orientirano alternativo. Takšne si, kot v številnih primerih kažejo reakcije volilnega telesa, ljudje očitno želijo.

A zgolj sramežljivi poskusi lastne politične iniciative, kakršni sta bili udeležba predsednice in najvidnejšega poslanca na državni proslavi in ustanovitev vlade v senci, ne bodo dovolj. Za dokončen eksodus krščanske opcije bi moral skupaj stopiti ves njen intelektualni in medijski potencial, pozabiti na zgodovinske frustracije izumirajoče manjšine, na čelo prebujene akcije pa postaviti Državnika novega kova. Sedanja predsednica, ki je odigrala ključno vlogo pri vrnitvi odpisanih v Državni zbor je svojo misijo več kot uspešno zaključila.

Učiteljica zgodovina pravi, da najhujša nevarnost nosilcem velikih idej do njihove uresničitve pogosto ne preti od političnih nasprotnikov, ampak od preračunljivih in protekcionističnih zaveznikov, zaslepljenih od lastnih frustracij, interesov in skrbi za svojo moč in vpliv. Vzpon prenovljene slovenske pomladi s svežimi idejami, novimi imeni in izvorno konotacijo najlažje spodnesejo lastni ljudje preživetih miselnih konceptov ali zavistni deklarirani zavezniki, ki so svojo priložnost za tovrstno preobrazbo zamudili.

Če bo vlak modernizacije odpeljal tudi za Novo Slovenijo se zna zgoditi, da bomo na postaji  aktualne ideološke pustinje na obljubljeno deželo čakali še nadaljnjih štirideset let.

Snowden, državni udar in vprašanje Vladi za milijon dolarjev

“Prav bi bilo, da v Sloveniji razmislimo o zatočišču za Snowdna”  se je včeraj medijem zaupal dolgoletni diplomat, Zaresovec Ivo Vajgl. Vsakomur, ki ni na ta svet priplaval po žlici goveje župe je jasno, da tako pogumno in smelo izjavo lahko poda samo politik, katerega stranka je na zadnjih volitvah prepričala 0,5 % glasujočih državljanov.

Če bi, bognedaj, bilo kaj drugače in bi Ivo Vajgl danes bil zunanji minister Slovenije, bi s Falconom poletel v Kirgizistan ali katero drugo svetovno vukojebino, da ga kakšen preveč predrzen novinar ne bi slučajno povprašal o stališču Slovenije do podelitve azila Edwardu Snowdnu.

Našim levičarskim politikom in njihovim medijskim apologetom ne moremo zameriti protiameriških, protiimperialističnih, protineoliberalinih in kar je še teh »proti-Zahodnih« prepričanj. Navsezadnje živimo v svobodni državi in ne v kakšnemu Egiptu, Kitajski ali Severni Koreji in zato jih imajo pravico izražati, z njimi prepričati ljudi, osvojiti in obdržati oblast. Vsaj njihovi volivci pa jim lahko zamerijo, da vso glasno junaštvo v boju za pravični svet po njihovih nazorih in prepričanjih izpuhti v trenutku, ko prevzamejo odgovornost za vodenje države. Poglejmo par primerov.

V zadnjih nekaj dneh se je v svetu zvrstila serija dogodkov, ki so s stališča človeka levih miselnih obzorij povsem nesprejemljiva. No, mnogi od njih so nesprejemljivi tudi za prepričanega demokrata, ampak to za naš primer ni bistveno.

V neki ne nepomembni državi je vojska izvedla državni udar, odstavila demokratično izvoljenega predsednika ter prevzela oblast. Pozaprla je več sto politikov vladajoče stranke, mimogrede pa še vdrla v studio pomembne mednarodne televizijske hiše in kar med oddajo v živo aretirala producente, novinarje in goste, ki so razpravljali o dogajanju v državi.

Neka druga osovražena svetovna velesila se je lotila lova na življenje in smrt človeka, ki je izdajal njene državne skrivnosti. Ta je ujet na letališkem terminalu tujega letališča in si neuspešno prizadeva pridobiti azil v kateri od držav sveta. Predsednik »prizadete« države je v gonji za izdajalcem šel tako daleč, da je pri evropskih zaveznikih dosegel prizemljitev in pregled letala predsednika neke druge suverene države, za katerega je sumil, da kot slepega potnika prevaža iskanega »žvižgača«. Sumi so se izkazali za neutemeljene in nastal je mednarodni škandal.

In zdaj vprašanje za milijon dolarjev: kakšno je stališče Vlade Republike Slovenije do teh mednarodnih dogodkov?

Ste predsednico vlade videli o tem spregovoriti na televiziji? Je kdo nanjo v zvezi s tem naslovil novinarsko vprašanje?  So osrednji mediji uraden odnos Slovenije do teh perečih vprašanj mednarodnih odnosov obravnavali na naslovnicah časopisov, političnih revij in spletnih portalov?

Nak. Stališča do omenjenih mednarodnih dogajanj ni zavzela niti leva vlada, niti se to ne zdi pomembno osrednjim medijem, čeprav sicer ne enim ne drugim ne moremo očitati izredne občutljivosti na tovrstna »kratenja človekovih pravic in dostojanstva«, sploh kadar so v opozicijski drži. Ste prepričani, da ne bi premier Janša na prvi mogoči novinarski konferenci prioritetno dobil servirano novinarsko vprašanje: »Ali bo Slovenija ponudila azil Edwardu Snowdnu?«

Problem leve vlade in njej naklonjenih osrednjih medijev je naslednji. Preganjanje Edwarda Snowdna v njihovih očeh res ni nič drugega kot mednarodni terorizem ZDA in njim podložnih EU držav ter nepredstavljivo kratenje človekovih pravic. Če bi bili v opoziciji, bi nemudoma zahtevali ostro obsodbo teh dogodkov s strani uradne državne politike Slovenije, čim hitrejšo ureditev azila za preganjanega borca za človekove pravice, sklicali bi izredno sejo parlamenta ter ob neaktivnosti zahtevali vsaj odstop zunanjega ministra, če že ne celotne vlade. A na žalost trenutno niso v opoziciji, zato jim je pot do uresničitve teh plemenitih dejanj onemogočena.

Naslednja ovira je nepriročno dejstvo, da tovrsten »teror« nad človeško svobodo izvajajo države, katere vodijo njihovi politični zavezniki – najbolj levičarski predsednik v zgodovini ZDA Barack Obama ter socialistični vzornik na čelu Francije Francis Holland, ki je tako učinkovito zaprl zračni prostor letalu bolivijskega predsednika.

Morda se naši vladajoči v tesnobi jaza zmedeno sprašujejo, kako je vendar mogoče, da tako postopata politika levih nazorov, ne pa kakšna desničarska skrajneža Bush in Sarkozy, a svojih ust seveda ne bodo odprli. Pa tudi mediji se previdno izogibajo imenom in pišejo zgolj o ZDA in Franciji, dejstvo o levi politiki na oblasti je v tem kontekstu omembe nevredno načelo, ki se ga je iz pragmatičnih razlogov bolje izogibati. »Konservativnega skrajneža« Georga W. Busha bi ob tovrstni situaciji secirali do zadnje tinte črnila.

In navsezadnje, v Egiptu se je res zgodil državni udar. Predstavljajte si, da bi v Sloveniji po množičnih protestih privržencev stranke SDS vojska, naklonjena Janezu Janši pod parolo »zaščite zahtev ljudstva« odstavila Alenko Bratušek, v zapor strpala Lukšiča, Möderndorferja, Majdo Potrata in Tamaro Vonta ter bi v ponedeljek ob pol desetih zvečer Darko Njavro s kalašnikom v roki vkorakal v Studio City in s scene odnesel Marcela Štefančiča z rednima gostoma Vladom Miheljakom in Pavletom Gantarjem vred. Scenarij se zdi tako absurdno nemogoč, da meji na blaznost, a egiptovska demokratična pomlad v svojem bistvu ni doživela nič drugega kot natanko to.

Ste v naših medijih zasledili navale zgražanja, ali vsaj problematiziranja odvijanja tovrstnega scenarija v Egiptu? Kje pa, komentatorji se takšnim ocenam opravičujoče izmikajo, češ, da je intervencija vojske, »ki ima v afriškem svetu drugačno vlogo, kot na Zahodu« pač razumljiva, saj je Muslimanska bratovščina na oblasti pravzaprav skrajna verska organizacija, ki hoče v tej državi uveljaviti neka svoja pravila, skratka vladati po lastnih načelih in prepričanjih. To, da je bila šele pred enim letom s strani tihe večine egiptovskega ljudstva demokratično izvoljena na oblast, je še eno za kontekst neprikladno dejstvo, ki ga je nevednemu in ustrezno nepoučenemu bralcu bolje zamolčati.

Predstavljajte si mnenjske voditelje, kako se jim v vlogi slovenske premierke pred očmi prikazuje Ljudmila Novak z najnovejšim zakonom javnega bičanja po golem hrbtu vseh, ki bi kršili zapoved spolne vzdržnosti pred poroko. Slikovitost tovrstnih predstav pojasni marsikatero naklonjeno besedo posilstvu vojske nad mlado egiptovsko demokracijo.

Največ o uredniški politiki medijev in delu novinarjev ne pove tisto, o čem poročajo in kako poročajo, ampak tisto, kar zamolčijo, je znana resnica medijskih študij, ki jo lahko v aktualnem primeru posplošimo tudi na našo vladajočo politično garnituro.

Pri tem politikom, novinarjem in urednikom ne moremo očitati (ne)legitimnosti prepričanj in nazorov, sporna in za demokracijo nedostojna je ta v nebo vpijoča manipulativna dvoličnost kreiranja in obravnave družbeno-politične realnosti.

Če bi Alenka Bratušek ostala zvesta političnim načelom ne glede na agregatno stanje o/pozicije, verjetno ne bi pridobila simpatij in strinjanja vseh državljanov ali političnih nasprotnikov,  bi si pa zagotovo zaslužila njihovo spoštovanje. In če bi mediji ohranili enakovredno kritični odnos do identičnih ukrepov katerekoli politike na oblasti, morda ne bi pridobili večjega števila bralcev, bi pa pridobili kredibilnost in si zaslužili njihovo zaupanje.

Načelnost, spoštovanje, kredibilnost, zaupanje.  Le kdo se s temi arhaizmi danes sploh še obremenjuje.