Janša in Patria: vriskanje in jok ujetnikov ideološkega fanatizma

Ste minuli teden ob »sodbi desetletja« praznovali ali jokali? Ste se privoščljivo nasmihali ali zgroženo kremžili? Ste orgazmatično vzklikali »Janša v zapor!« ali besno kričali »ne priznavam tega sodišča!«? Tako v prvem, kot drugem primeru je z vami nekaj narobe.

Sredino dogajanje pred in v prostorih ljubljanskega okrajnega sodišča  je še ena karikatura Slovenije v malem. Kolut kulturno-ideološke razklanosti naroda v tej državi ni več zgolj domena opredeljevanja do političnih problemov ampak je okužil številne družbene (pod)sisteme.

Racionalizem in razumsko presojo o tem, kaj  je prav ali narobe, pravica ali krivica, resnica ali laž, je zastrupila logika ideološkega fanatizma, kjer namesto zdrave pameti in tehtanja argumentov odločajo čustva – tista najbolj prvinska, primitivna, divja, nekontrolirana čustva, pod vplivom katerih ljudje, če se ponudi priložnost, tudi ubijajo. Od novega bratomornega klanja sedemdeset let kasneje Slovence loči le odsotnost stanja vojne v mednarodnem okolju.

Približno tako je zastrašujoča večina slovenskega naroda sprejela in dojela zaporno obsodbo enega glavnih političnih akterjev zadnjih petindvajsetih let. V tej sodbi za narod pravi argumenti ne igrajo prav nobene vloge. Anketa na Drugem svetu kaže, da zgolj slaba tretjina glasujočih ve, za kakšno dejanje je bil Janša sploh obsojen. Ampak v tem procesu za medije in javnost to sploh ni vprašanje. Odzivi na sodbo so bili znani vnaprej. »Dokaz delovanja pravne države« na eni in »politizacija sodišča« na drugi strani. Razplet sodbe je določil samo, katera parola se bo vzkllikala na levi in katera na desni strani ceste.

Bolj kot neracionalno opredeljevanje javnosti do odločitve okrajnega sodišča pa skrbi občutek, da je duh politično-ideološkega pogroma dejansko zavel v sodbi, ki bi zaradi politične občutljivosti morala ostati maksimalno pravno sterilna, brez drugih primesi. Morda je to bil prevelik zalogaj za sodnico na najnižji možni sodni instanci, kar sta podžigala še do Janše hujskaško javno mnenje na eni in aroganten, vzvišeno ignorantski odnos obtožencev do njene sodniške avtoritete na drugi strani.

A skozi prizmo neobremenjenega pogleda na vso zadevo se zdi verjetneje, da je Janza dejansko prejel obljubo nagrade za SDS, kot pa, da je bila sodba izrečena (zgolj) na pravni osnovi. Njeno trhlost potrjujejo številni najuglednejši pravni strokovnjaki, tudi tisti »z druge strani«, ki v imenu ideologije niso pripravljeni poteptati svojega strokovnega prepričanja. Matevž Krivic denimo meni, da je sodba pravno neutemeljena, ker ne temelji na načelu »in dubio pro reo« – v dvomu je treba obtoženca oprostiti.

Medtem pa Slovenci ostajamo ujeti v svoje kulturno-ideološke zablode, kar je ob popolnem etično-moralnem družbenem kolapsu glavni razlog za titanikovski potop lastne države, s katero smo uresničili tisočletni sen naših prednikov. Naš odnos do vsega dobrega, pozitivnega, kar naj bi ta predstavljala in za kar je bilo vredno sanjati skozi stoletja narodovega krvavega boja na požiralniku, je tako ogabno izkrivljen, da se povsem resno postavlja vprašanje, ali si Slovenci svojo državo sploh zaslužimo, a sploh znamo biti dober gospodar na svoji zemlji.

A dobro/slabo je, da o tem ne odločamo več sami. Alenka Bratušek s svojo koalicijo je najboljša karikatura »ravnanja na ukaz« in hkrati, ironično, začetek rešitve zablodele situacije, v kateri je Slovenija. Pa ne zaradi  njene lastne učinkovitosti, s katero se tako rada hvali, ampak zaradi odsotnosti časti, ponosa, dostojanstva in sramu pred svojimi volivci, katerim zdaj prodaja zgodbo, proti kateri se je še včeraj v imenu osebnega prepričanja borila z vsemi sredstvi.

In ker jo prodaja njihova princesa in ne več vlada osovraženega Princa teme, so jo brez oklevanja kupili tudi sindikati in osrednji mediji. Ti skrbijo, da se korenite družbene spremembe, ki so sicer nujne, a še včeraj za te iste akterje povsem nesprejemljive, izvajajo stran od pozornosti prizadete javnosti.

Ocena o tem, kaj je v tem trenutku najboljše za Slovenijo, tako ni stvar argumentiranega soočenja različnih mnenj in pogledov ter poglobljenega iskanja rešitev, ampak vseprisotne logike ideološkega fanatizma, temelječega na čustvih in percepciji o »naših« in »vaših«.

Med čustvenimi odzivi na sodbo v zadevi Patria in orkestrirano percepcijo tega, kaj se s Slovenijo dogaja, tako ni nobene razlike.