Veleizdajalci demokratičnega socializma

»Nobena država ne prodaja operaterjev, saj gre za nadzor nad nacionalno varnostjo. Tukaj gre za veleizdajo zaradi ogrožanja nacionalne varnosti, … s prodajo Aerodroma pa izgubimo izjemen potencial v turizmu in gospodarstvu.«
Janko Veber o stališču Socialnih demokratov do napovedane privatizacije Telekoma in Aerodroma Ljubljana, 7. februar 2013

»Vlada bo državnemu zboru predlagala prodajo 15 podjetij, med njimi Telekom in Aerodorom Ljubljana«
Finančni minister Uroš Čufer o privatizacijskih načrtih leve vlade, 9. maj 2013

Ja, biti Janko Veber, Igor Lukšič ali Alenka Bratušek ta čas ni lahko. Ob tem, da so si na pleča naložili breme in odgovornost reševanja države pred finančnim zlomom,  morajo to početi na način, ki so ga zadnje leto pljuvali, teptali, smešili in ga ustavljali z raznovrstnimi blokadami in referendumskimi zahtevami. Predstavljam si, da je za načelnega in dostojanstvenega človeka mučno čez noč postati nekdo, ki si ga v navalu zanosa še včeraj zmerjal z veleizdajalcem. In obenem pogledati v oči ljudem, ki so ti pri tem verjeli in zaupali. A nekateri so za ceno oblasti pripravljeni prenesti tudi tovrstno ponižanje.

Že ob menjavi vlade sem zapisal, da večjih sprememb v politiki prejšnje in sedanje koalicije ni za pričakovati. Do ohranitve suverenosti Slovenije namreč vodi le ena pot, vse ostalo je utopično zamegljevanje realnosti z namenom uveljavljanja interesov raznih monopolov in lobističnih struktur.

In soočenje z realnostjo v popolnosti odseva tudi program stabilnosti in reform, ki ga je v četrtek v Bruselj poslala vlada. Razlika je samo v tem, da so v prejšnji vladni zasedbi to počeli ljudje, ki so se na svoj posel spoznali in so imeli izdelano jasno vizijo in strategijo, kako ga izpeljati, nasledniki pa se na njem lovijo in učijo, obenem pa vedo, da je njihova edina alternativa, saj lastne nimajo.

Posledično so temelj reform levosredinske vlade nekoč osovraženi projekti varčevalni zakon ZUJF, privatizacija in slaba banka, ki so hkrati najmočnejši aduti za prepričevanje Evropske komisije, vse ostalo pa je diskutabilno in se spreminja dobesedno čez noč.

Čeprav se, kot vseskozi poudarja finančni minister Čufer, zavedajo, da je največ dela za uravnovešenje javnih financ potrebno narediti na odhodkovni strani, se tega iz pragmatičnih političnih razlogov izogibajo. Kot prvo želijo ohraniti vsaj malo kredibilnosti, saj so ravno pretirano varčevanje očitali Janševi vladi in kot drugo je veliko lažje dvigniti davke, kot se pogajati s fanatiki tipa Štrukelj o nujnosti znižanja  porabe javnega sektorja. Težava je zgolj v tem, da z davščinami in dajatvami preobremenjeno gospodarstvo že sedaj ni sposobno financirati javne porabe, dodatne obremenitve pa lahko kravo, od katere živi celoten narod, dokončno shirajo.

Ključen problem pa ima vladajoča levica s svojo volilno bazo. Njena precejšnja večina, ki sega tam čez tretjino slovenskega volilnega telesa, namreč miselno živi v svojem utopičnem svetu, za katerega so pred kratkim izumili izraz »demokratični socializem«. V njem enostavno mora biti denar za razbohoten javni sektor, socialne pravice, borčevske pokojnine in druge privilegije, nihče pa se ne vpraša, od kod in kje ta denar prihaja.

To, da ne raste na drevesu jim je verjetno jasno, a da nam ga za vzdrževanje sistema posojajo osovraženi tuji kapitalisti in finančne institucije pa si niso pripravljeni priznati. Po eni strani se sklicujejo na državno suverenost in neodvisnost, po drugi strani pa ne razumejo, da je njun branik le uravnotežen proračun, ki bi ga zagotavljalo fiskalno pravilo v ustavi, kateremu z vso silo nasprotujejo.

Edini način za izgubo suverenosti je namreč odvisnost od tujega denarja in ta narašča z vsakim novim državnim zadolževanjem. Državni dolg znaša 19 milijard evrov in se je podvojil samo v zadnjih treh letih. Od tega dolga Slovenija letno plačuje 900 milijonov obresti, torej toliko, kot je načrtovan izplen celotnega vladnega  reformnega programa, ki so ga na mizo postavili v četrtek. Ves dohodek iz dviga DDV, davka na nepremičnine, znižanja mase plač v javnem sektorju, pokojnin, dviga zdravstvenega zavarovanja in vsega ostalega, kar je pripravila vlada, bo šlo samo za letno plačilo obresti na trenutni dolg države, še nadaljnjih  900 milijonov pa za še eno dokapitalizacijo državnih bank, ki jih izvajamo na nekajmesečni agendi. Kam to vodi, verjetno ni potrebno ugibati in namesto milega Janševega »dobro jutro« bi nam v glavah morale pobliskavati rdeče luči in tuliti delavske sirene.

Kazanje na zunanjega sovražnika v tej situaciji je seveda prikladen način za zamegljevanje resnične odgovornosti za stanje, v kateri se je znašla Slovenija. Evropska unija in finančni trgi namreč niso odnesli denarja iz državnih bank, katere smo pod parolo nacionalnega interesa tako vneto branili pred tem istim osovraženim tujim kapitalom. Prav tako nam famozna evropska trojka ne grozi, ampak zgolj pomaga na našo lastno prošnjo, ko se znajdemo v stanju proračunske nelikvidnosti. Nihče nas z njo ne sili, lahko jo tudi odklonimo, če smo pripravljeni na mesečna neizplačila pokojnin, plač in socialnih transferjev iz bankrotirane državne blagajne. To bi potem bila prava in resnična suverenost po definiciji »demokratičnega socializma«.

Edina sreča Slovenije v tej situaciji je, da je članica skupnosti razvitih Zahodnih držav Evropske unije, s katerimi vsaj na načelni ravni delimo vrednote in pravila, po katerih pregovorno želimo živeti. Četudi jih v praksi ne upoštevamo, jih bomo v prihodnosti morali, če želimo ostati del razvitega sveta, ki ga EU pooseblja. Igra po pravilih bo sedaj, ko smo zabredli že tako globoko, trnova in boleča. A dolgoročno gledano je to za našo skorumpirano in moralno sesuto državo edina rešitev.

Slovenija brez Evropske unije bi namreč v tem trenutku bila navaden balkanski mafijski pašaluk, nič drugačen od kakšne Albanije.