Pravljice o lačnih debelih otrocih

Slovenski otroci so lačni. In debeli. Natančneje, slovenski otroci so najdebelejši v srednji Evropi, so nam minuli teden zaupali slovenski mediji. Njihovi sporočilni vrednosti verječ je bilo potrebnih le nekaj mesecev, da smo iz najbolj sestradanega dela Evrope postali oaza debelosti in preobilja. Le kaj se je vmes spremenilo? Nič omembe vrednega, razen morda, da smo dobili novo, levosredinsko vlado.

Sledeč manipulatorski lolgiki domače medijske realnosti lahko ta uspeh mirno prištejemo prvim dosežkom sveže premierke Alenke Bratušek. Teh je, zgolj za nekaj tednov na oblasti, kar precej; normalizacija razmer v državi, konec politike uničevanja, umik množic z ulic in trgov, odrešitev javnega zdravstva, šolstva in kulture ter končno pričakovan začetek velikih investicij in gospodarskega zagona.

Ob tem bi človeka kar prevevalo olajšanje, samozavest in optimizem, če te domače pravljične podobe ne bi kvarili ugledni mednarodni mediji, ki Slovenijo kar naenkrat vidijo kot naslednjo domino problematičnih držav EU. Hkrati zaskrbljuje dejstvo, da  vsak nastop  predsednice vlade na mednarodnem parketu situacijo še poslabša. Le kako je vendar mogoče, da tujina noče sprejeti njenega prepričljivega  ponavljajočega se stališča »Slovenija ni Ciper« ter dvomi v njen odločni »vi vil solv aur problem aurselvs«?!?

Problem je v kredibilnosti nove oblasti, pravijo poznavalci mednarodnih finančnih trgov, naši mediji pa se sprašujejo, čemu je vendar tako, ko pa je na oblasti le nekaj tednov.

Morda pa tisti, ki Sloveniji posojajo denar, o naši državi in notranji politiki vendarle vedo več, kot si sami mislimo. Recimo.

»Vladni projekt izhoda iz krize bi lahko imenoval poglabljanje krize. In zato smo mi edina možna alternativa,« sta na novinarski konferenci 24. oktobra družno zatrdila Zoran Janković in Alenka Bratušek. Janković je pribil še: »Slaba banka bo prinesla velike probleme državi in državnemu proračunu,« kakšen mesec pozneje so s podpisom Bratuškove in ostalih poslanskih kolegov tik pred polnočjo z referendumsko zahtevo blokirali uveljavitev zakonov o slabi banki in državnem holdingu. Pljuvanje po Ustavnem sodišču potem, ko je blokado opravilo, ni imelo kančka prizanesljivosti.

»To je veleizdaja!« je namere po privatizaciji državnih podjetij označil sedanji predsednik DZ Janko Veber, predsednik druge največje koalicijske stranke pa je sredi minulega leta dejal, da je varčevanje korak nazaj, da njegova stranka ne bo dovolila razprodaje državnega premoženja in da naša javna uprava ni nabuhla.

»Na uveljavitvi slabe banke delamo dan in noč, za vlado je prioriteta privatizacija in konsolidacija javnih financ,« smo slovenskega predsednika vlade slišali govoriti v Bruslju. Ne, to ni kakšna arhivska Janševa izjava, ampak (ob »Slovenija ni Ciper«) zadnje dni najbolj pogosto izgovorjen stavek iz ust  premierke Alenke Bratušek. V Bruslju, na CNN, kjerkoli.

Kakšna je torej kredibilnost ljudi, ki so včeraj naredili vse, da zavrejo, zablokirajo, preprečijo reformne ukrepe, na katere se danes sklicujejo in obljubljajo, da jih  »pospešeno izvajajo dan in noč«?!  Takšna koalicija lahko v neki fiktivni medijski realnosti prepriča določeno število ljudi, ne more pa zavesti nevtralnih tujih opazovalcev dogajanja v Sloveniji.

Dandanes, ko leva vlada napoveduje pospešeno privatizacijo s prvimi prodajami do poletja, začetek delovanja slabe banke najkasneje do junija ter 160 milijonov dodatnega zategovanja pasu v javnem sektorju, tudi slepcem postaja jasno, da so bili z opozicijsko lahkotnostjo pripravljeni storiti vse za zrušitev ne-njihove oblasti, ne glede na ceno za državo. Neoliberalizem kot psovka za Šušteršičevo strategijo izhoda iz krize postaja njihova agenda, prioriteta, katere se oklepajo ob vsakem nastopu na mednarodni sceni. Ali vanjo verjamejo, je težko reči. Zagotovo pa so jo posvojili, ker druge izbire (programa?) očitno nimajo.

Ob vsem tem bi človek lahko pomirjeno sklepal, da je leve utopiste ob prihodu na oblast vendarle za vrat zgrabila realnost in bodo zato naredili tisto, kar je pravzaprav potrebno.  Navsezadnje, njim bo lažje kot desnici,  saj so iz medijev poniknili žolčni napadi mnenjskih voditeljev na projekte slabe banke, državnega holdinga in splošnega varčevanja, do »svojih« bodo tudi sindikati bolj prizanesljivi in je svoj duševni mir končno našel tudi Brane Štrukelj.

A skrbi predvsem vse bolj očitno dejstvo, ob katerem si marsikdo še zatiska oči. Slej kot prej prihaja spoznanje, da je oblast v teh težkih kriznih časih prevzela ekipa tretjerazrednih karieristov. Saj ne, da politična levica ne bi imela sposobnih ljudi. A zavedajoč se popolne fikcije družbene realnosti, v kateri Slovenci miselno živimo in jo je levičarski establišment do nedavnega podpihoval do onemoglosti, si s krvavim reševanjem države enostavno ne želijo umazati rok, karier in javnega ugleda.

Vse to je pripeljalo do tega, da je najpomembnejšo funkcijo v državi zasedla  uradnica z omejenimi sposobnostmi in nikakršnimi izkušnjami v vodenju države. Ta čas zardevamo ob puhlosti naučenih fraz v polomljeni angleščini gospe v rdečem puliju, ki pred občestvom najvplivnejše svetovne televizije predstavlja vsakega izmed nas in za ta mednarodni fiasko krivimo njene svetovalce in PR. Ne upamo pa si pogledati resnici v oči in priznati, da nam državo vodi oseba z maksimalnim kariernim dometom vodje direktorata v državni upravi.

»Vse je boljše, kot Janša na oblasti,« so dejali mnogi. Želja se jim je izpolnila in se materializira v najčistejšem smislu vse njene ironije.

So slovenski otroci lačni, debeli, ali oboje hkrati? Je Alenka Bratušek goreča zagovornica projekta »slabe banke«, mu nasprotuje, ali oboje hkrati? Je Igor Lukšič za takojšnje predčasne volitve, za sodelovanje v novi vladi, ali oboje hkrati? Je naša država svetilnik ali črna luknja Evrope, ali oboje hkrati?

»Realnost je drugačna, kot odseva vsak dan z ekranov POP TV ali nacionalne televizije in se je s kreiranjem paralelnih svetov ne da spreminjati«, je verjetno najcelovitejši odgovor na zgornje oksimorone.

Ob svojem odhodu ga je podal politik, kateremu bodo slej kot prej prisiljeni verjeti tudi njegovi največji nasprotniki.

>

15 thoughts on “Pravljice o lačnih debelih otrocih”

  1. Res se sprašujem ali smo Slovenci res tak butatasti, da smo nasedli temu “vse je boljše kot Janša”.
    Zdaj ko imamo res “levo “premierko se vidi kam smo prišli.
    Upam, da bo kmalu iz “zdravstvenih razlogov” odstopila in prepustila to odgovorno mesto, bolj pametnemu človeku. To kar imamo zdaj je največja sramota za Slovenijo.
    Njena angleščina je še najmanjši problem. Kako naj iz nastale situacije ta vlada kaj pametnega naredi, če je v vladi samo en izšolan ekonomist? Res tretje razredna ekipa.
    Zakaj se nam to dogaja? Kje in kdaj smo zavozili? Ali res nimamo sposobnih ljudi, da nam vladajo tretjerazredniki. Kje je so študentje? Kje je slovenska pomlad?
    Že dvajset let let gledamo iste nesposobneže, ki letajo iz ene stranke v drugo, samo da svoje tazadnje ohranjajo na toplem. Polna usta so jih, kako jim je za Slovence.
    Slovenci prebudimo se! Slovenija mora počistiti to nesnago in začeti na novo.
    Smo na prelomni točki in zdaj je čas, da damo možnost mladim in sposobnim ljudem,da naredijo preskok v dojemanju kaj dobro za Slovenijo in Slovence.

    1. Imamo sposobne ljudi, imamo.
      Problem je, da so nekje v ozadju in ne rinejo v ospredje. Na površju je mnogo takih, ki jim je malo mar Slovenski narod, temveč iščejo trenutne koristi zase in svoje privržence. Spretno mešajo “drek” in “štrene”. Življenje postaja vedno bolj zapleteno in težko za malega človeka.

      Predlogi:
      Dajte mladim in dela željnim ljudem službe z rednim prihodkom, s katerim bo lahko pošteno in dostojno živel in plačeval dajatve. Zmanjšajte razlike med najnižjo in najvišjo plačo. 1/4 je čist dovolj.
      Zlikovce in lumpe, tajkune polovite in kaznujte.
      Probleme rešujte hitro in pošteno, z pogledom v prihodnost, da bo narod napredoval, s tem bo pridobila država. Ščitite slovenske znamke in poreklo. Marsikaj smo po nepotrebnem zgubili in je propadlo.
      Dovolite da pride denar in znanje iz tujine, vendar ne dovoliti, da Slovensko znanje in gospodarstvo propada.
      Ne biti sosed sosedu “NEVOŠČLJIV”, Kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima.
      Slovenci stopimo skupaj – v slogi je moč.

      Vso srečo z optimizmom in pogumom naprej.
      https://www.facebook.com/photo.php?fbid=4938458336195&set=a.4938458296194.1073741825.1140729456&type=1&theater

  2. @AndrejM Seveda so naši otroci debeli, najde pa se tu kakšen lačen. Tudi v Avstriji ali Nemčiji bi zagotovo našli kakšnega lačnega otroka. Point je v medijskem spinu, v katerem so s premišljenim lansiranjem občutljive tematike podpihovali občutek, da gre Sloveniji pod točno določeno vlado (ki izvaja “drastične varčevalne ukrepe”) tako slabo, da niti otroci nimajo za jesti. (ob tem, da so bile posamezne anomalije v socialni zakonodaji, ki so dejansko pripeljale do posamičnih primerov, posledica zakona Pahor-Svetlikove vlade, ampak tega se seveda ni poudarjalo)

    Najučinkovitejši PR je tisti, ki igra na čustva ljudi, je staro pravilo (političnega) marketinga. Ta spin je bil res vrhunski, saj proti njemu ni obrambe (kar je recimo stalo Štuheca vsesplošnega zgražanja in očitkov) in si njegovi avtorji zaslužijo priznanje. Jaz ga v kontekstu svojega zapisa zgolj izpostavljam kot še enega primerov ustvarjanja fiktivne medijske realnosti, ki ponavadi z “resnično resničnostjo” nima prave veze.

    Moj cilj je ljudem kar se da plastično prikazati to manipulativno moč medijev, da ji ne bodo nasedali na prvo žogo, ampak bodo informacije predelovali z zdravo skepso, podprto s kritično distanco, ter si s sestavljanjem mozaika iz različnih virov ustvarili lastno mnenje.

    @Milena Pri tej anketi je potrebno upoštevati dvoje
    1. anketa je bila izvedena med 8. in 11. aprilom, torej še pred fiaskom Alenke Bratušek na CNN (nauk: hudič se skriva v drobnem tisku)
    2. Gre za anketo hišne agencije DELO stik (nauk: kardinal Rode je oče Petra S.)

    1. Ne želim se spuščati v oceno o trtjerazrednosti slovenskih političnih akterjev. O tretjerazrednosti najbolje sodijo rezultati (pa ne volilni,). O tem, ali je vaš namen res zgolj prikazati medijsko ustvarjanje spinovske realnosti (kar je nedvomno nekaj, kar se v veliki meri dogaja), ali pa le biti apologet neke politike pa bomo lahko dvomili, dokler boste zapisovali tudi trditve, kot je tista o Delu in očetovstvu kardinala Rodeta. Delo ni nikoli trdilo, da je Rode oče, je pa to trdil nek človek z imenom in priimkom, ki je glede tega – če se prav spomnim- celo vložil tožbo. In Delo je o tem poročalo.
      Da vam gre res za odkrivanje medijske spinovske realnosti pa lahko dokažete z analizo spina, ki daleč presega slovenske okvirje, je pa Slovenija seveda njegov del. Namreč z analizo poročanja medijev, ki kar naenkrat in povsem po naključju v istem trenutku in povsem po naključju tik preden bo SLO morala ponovno na trg po denar, ugotovijo, da gre SLO po ciprski poti. Povsem po naključju bodo s tem spinom nekateri finančni trgovci tudi debelo zaslužili. Mimogrede pa lahko obdelate še doprinos slovenskih akterjev in medijev k temu spinu in omenjenim zaslužkom.

      1. Strinjam se, da o tretjerazrednosti najbolje sodijo rezultati. Ne volilni, pa tudi ne tisti, ki jih interpretirajo in prikazujejo naši mediji (eni in drugi), ker jih ti posredujejo skozi nek lasten interes in/ali ideološki filter. Resnični (objektivni) rezultati dela politikov ostajajo domena ozkega kroga poznavalcev, množicam pa so prikrojeno servirani preko ideološko ali kako drugače sorodnih medijev, katerim po neki neracionalni logiki zaupajo in jim verjamejo.

        Dvomite v moje pisanje? Dvom je dober. Vesel sem, ko moji bralci dvomijo. Zbuditi dvom (in posledično spodbujati sposobnost kritične distance) je eden glavnih ciljev mojih tekstov (dvom do mene, Vas, kogarkoli, ki “prodajamo” svoje interpretacije družbene realnosti).

        Delo je o tem poročalo. Poznam nekaj ljudi, ki trdijo, da imajo slavne očete. Eden pravi, da je njegov oče maršal Josip Broz, drugi, da je vnuk kralja Aleksandra Karađorđeviča (po nezakonski liniji). Enkrat sem celo srečal nekoga, ki je trdil, da je slovenska reinkarnacija Napoleona Bonaparta. Pa v resnih slovenskih časopisih nisem zasledil zgodb o njihovih iskanjih korenin ali identitete, hvalabogu.
        Malo karikiram, ampak point je, da je razlika, ali (kot wanabe resen časopis) do zgodbe pristopaš z objektivno kritično distanco, ali podležeš navijaški tendencioznosti. In slednjega si resen časopis ne more privoščiti (zadevo podrobneje utemeljujem v tekstu “Medijski samomor časnika Delo” link do do katerega se najde v desnem stolpcu)

        Tako kot ne zaupam medijem (levim ali desnim), ne zaupam tudi anketam (z levim ali desnim backgroundom). Svoj čas sem delal v eni takšni “ugledni” javnomnenjski instituciji in tam sem se med drugim naučil tudi, kako je potrebno človeku postaviti vprašanje, da dobiš odgovor, ki ga želiš slišati.

        Glede teorije zarote o špekulantskem spinu mednarodnih medijev in finančnih trgovcev pa – ne izključujem, da je resničen. In prepričan sem, da se ga bodo z vsemi novinarskimi kapacitetami lotili ugledni novinarji Dela, Dnevnika, Mladine, nacionalke in še katerega medija. Zato bi bil moj prispevek k temu v vsakem primeru zanemarljiv.

        Veseli me pa, da po dolgih letih ponavljajočih se situacij v Sloveniji, ko so na medijske teorije zarote in sofisticirane spine (bolj ali manj upravičeno) nemočno opozarjali le desničarski politiki, to prakso vse bolj pogosto prevzemate tudi njihovi levičarski kolegi. To je dokaz, da se je, vsaj kar se pluralizacije medijskega prostora tiče, v Sloveniji le nekaj premaknilo.

        Saj, če se že ne moremo zanesti na resnicoljubnost enih in drugih, naj vsaj spinajo uravnoteženo 😉

        1. dodatek – ko smo ravno pri spinih, sem pravkar naletel na lep primer.

          spletni Dnevnik objavlja novico z naslednjim naslovom:
          Bloomberg: Slovenija (še) ni Ciper, v ozadju je “špekulativni kapital”

          v podnaslovu pa: ” Za razpravo, ali bo Slovenija postala naslednji Ciper, stoji “špekulativni kapital”, je v komentarju za poslovni portal Bloomberg ocenil ekonomist Tim Judah, ki se je prejšnji teden ob objavi ekonomskega poročila o Sloveniji Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD) mudil v Ljubljani. ”
          http://www.dnevnik.si/slovenija/v-ospredju/bloomberg-slovenija-se-ni-ciper-v-ozadju-je-spekulativni-kapital

          In kaj je dejansko objavil Bloomberg? Preberite tule:
          http://www.bloomberg.com/news/2013-04-15/slovenia-isn-t-cyprus-yet.html

          Da vam prihranim nekaj časa. ekonomist Tim Judah seveda nikjer v tekstu ne trdi, da je v ozadju špekulativni kapital, ampak pravi sledeče:

          Renata Salecl, a philosopher and commentator, says the country’s crisis has been overdramatized. Slovenes have been protesting about their corrupt politicians since December, but many agree with her that “speculative capital” is driving the current debate over whether Slovenia will be the next Cyprus. “Those who are playing with the future of nations are gambling on the downfall of countries and it becomes a self-fulfilling prophecy,” Salecl says. We’ll probably know within months if she’s right.

          Če vaše znanje angleščine ni ravno na ravni … (ne bom napisal koga), potem zdaj veste, kako se tovrstni spini kreirajo. Cilj dotičnega je, s sklicevanjem na nekoga kredibilnega od zunaj (v tem primeru ugledni poslovni časopis), utrditi tezo, da gre pri vsej zgodbi za špekulativni kapital.

          Gre res? Morda ja, morda ne. A tega Bloomberg seveda ne trdi.

  3. Na vsa vprašanja, ki se izkazujejo v predmetnem članku lahko odgovorimo z enim stavkom:
    Negativna selekcija na vseh nivojih politike in novinarstva, ki sta pri nas v bistvu eno in isto.
    O tem bi sicer lahko napisali več romanov, vendar je vsakemu trezno razmišljujočemu človeku vse jasno.
    lp

  4. Verjetno je minilo vsaj dve leti, kar se ne odzivam direktno na medije in bloge. Ampak tale analiza s poanto negativne selekcije zahteva absolutno aklamacijo. Dodal bi, da je ena od podlag pristajanje na kriterij najnižje cene kot merilo.

  5. Koliko otrok je lahko lacnih in koliko debelih pravzaprav pove o razslojenosti druzbe, o slojih bogatih s polnimi zadnjicami in onimi drugimi, ki nimajo osnovnih dobrin … zagotovo prezahtevno za pisca tega prispevka.

    Prispevek urednika na nivoju blogov Drugega sveta, podpovprecen, ne tretjerazreden.
    Da je nova premierka prisla na oblast je dobro, zelo dobro, ustavila je pohod klerofasistov in tiste najslabse opcije populizma in prekopavanja grobov, ki se ima za najboljso.

    Ostale stvari pa se pridejo! CNN – koga briga to amerisko trobilo in drzava, ki do konca krsi vse eticne standarde. Ko bodo drugi predsedniki govorili slovensko za RTV Slovenija, pa jih le posnemite in se sprdujte, kaj vam bodo povedali. narod hlapcev ostaja narod bebcev ne zaradi premierke, ampak zaradi lastne omejenosti presojanja.

    1. Janka – kaj in kdo pa so klerofašisti. So mar podobni kapitalkomunistom?
      Se pa skoraj strinjam, da smo narod hlapcev in bebcev. Eni služijo levi ideologiji, drugi pa tega še niso spregledali.

Comments are closed.