Politični potres v Sloveniji: dva klinično mrtva, več pogrešanih

Da je nemogoče vendarle mogoče tudi v časih po propadu Kovinotehne, je te dni dokazal  protikorupcijski šef Goran Klemenčič in dosegel nekaj, kar ni uspelo tečno vztrajni Katji Šeruga ali komurkoli drugemu: poenotil je smrtna sovražnika Janeza Janšo in Zorana Jankovića. S trenutne perspektive se sicer ta »misija nemogoče« le ne zdi tako zahtevna, saj sta liderja in njuni stranki pravzaprav zrcalo eni drugih – postaviti jih je bilo zgolj treba na skupni imenovalec. Vlogo slednjega ima korupcijska obtožba s strani Komisije za preprečevanje korupcije in kar naenkrat so Zokijevci in Janševci prav po krščansko ljubeznivi drug do drugega.

Zadnje dni človek kar pogreša zoprno arogantni glas Janija Möderndorferja, ki s poslanske prižnice na dnevni ravni moralizira o smrtnih grehih Princa teme, sedaj pa, ko je končno padla uradna obtožba s strani uglednega protikorupcijskega organa, pa ga ni videti nikjer v bližini kakšne kamere ali mikrofona. In kje je zdaj Jože Tanko, ko ima Zokijevo korupcijsko pretakanje denarja ožigosano na zlatem papirju državne institucije, na katero se je smrtno resno skliceval ob koruptivnih obtožbah na račun Katarine Kresal?!  Tudi on je med pogrešanimi, skupaj z Zvonkom Černačem, Evo Igrl, Brankom Grimsom ter njihovimi Pozitivnimi poslanskimi kolegicami Mašo Kociper, Tamaro Vonta in Alenko Bratušek.  Kolikokrat v soju žarometov govoričijo v prazno, sedaj, ko pa imajo kaj povedati, pa v strahu pred kamerami preventivno uporabljajo stranske poti in zadnje izhode.

Vse to je dobra prezentacija dvoličnosti tako politike kot slovenske družbe nasploh. Moraliziranje o etiki, morali, strpnosti,  spoštovanju, pravni državi in kar je še teh »plemenitih« pojmov, gre lahko z jezika vse dokler so namenjeni drugače mislečim sodržavljanom. Ko pa so enkrat na tnalu »naši«, pa ta besednjak zamenjajo razlage o političnih konstruktih, zarotah, nestrpnosti, kratenju človekovih pravic in podobna nalaganja do domišljijske onemoglosti.

Pri tem med privrženci ene in druge politične strani ni razlik. Potem ko sta liderja v osrednji informativni televizijski oddaji v petnajstih minutah opravila z obremenjujočimi ugotovitvami leto dni trajajoče protikorupcijske raziskave, si je Janša roke umil s prozornim manevrom glasovanja o zaupnici na svetu stranke, v katerega so se v njeni dvajsetletni zgodovini selektivno prebili najbolj ideološko kompatibilni privrženci politične ideje Velikega vodje. Janša s tem, kriv ali nedolžen, zamuja priložnost, da se na blazini spoštovanja etično-moralnih standardov umakne kot državnik, ki je znal presoditi čas svojega odhoda. Če ga bo odneslo ljudstvo, bo njegovo slovo od politike precej manj ugledno in precej bolj boleče.

Janković si kaj glasovanju podobnega ni upal niti poizkusiti. Kako le, ko je njegova stranka le ad-hoc rešitev stricev za rušenje Janeza Janše, v njenem vodstvu pa sedijo večni politični oportunisti, katerim za lastno preživetje pod okriljem glasovalne anonimnosti ne bi bilo težko izglasovati odstopa nekoga, ki jih je še včeraj potegnil iz političnega naftalina. Zagotovo pa si njegovega odhoda želi večina, saj se zavedajo, da je gotof, vključno s strici, ki imajo razlog več, da se tolčejo po osivelih glavah.

Pri projektu »Zoki car« so namreč storili dve usodni napaki. Najprej so podcenili Ropovo izkušnjo Jankovićeve trmaste svojeglavosti do gospodarjev, ki se pojavi ob adrenalinski injekciji oblastniške moči, hkrati pa precenili njegove dejanske sposobnosti pariranja v politični igri najvišjega nivoja. Morda so se zanašali na svoj vpliv, vendar Zoki je v trenutku ocene, da jih več ne potrebuje, odigral po lastni šerifski logiki in zaigral najprej politično zmago, nato možnost političnega come-backa, na koncu pa še zminiral ultimativni cilj, raison d’etre svojega političnega obstoja. S političnim samožrtvovanjem  bi namreč zabil žebelj v krsto večnega sovražnika radikalne levice, tako pa s trmastim soliranjem Janši omogoča politično preživetje in verjetno ne tako slab rezultat na bližajočih se predčasnih volitvah.

Skorajda namreč ni dvoma, da bo Virantova Državljanska lista v primeru Janševega vztrajanja na premierskem stolčku zapustila koalicijo. Ali bo to pripeljalo do kakšne drugačne vlade, kakorkoli jo že imenujemo, ali do predčasnih volitev, je odvisno predvsem od SDS. Smiselna rešitev v korist Slovenije bi bila, da bi SDS predlagala drugega mandatarja, ali pa bi se koalicijske stranke dogovorile za nekoga od zunaj. A tak scenarij se glede na stališče največje koalicijske stranke, da brez Janše zanje vlade ni, zdi malo verjeten.

Tako imenovana »tehnična« vlada bi bila mogoča tudi s privoljenjem Pozitivne Slovenije, kar pa bi bilo realno samo v primeru Jankovićevega padca ali razkola v stranki, ki bi med »neodvisne« odnesla nekaj tistih, ki jim parlamenta ni za zapustiti predčasno.

Zanimiv pogled na celotno situacijo pa meče »namig«, ki je nepredvideno ušel v javnost in morda priča o tihi odločitvi nekaterih, da Slovenijo načrtno očistijo starih praks političnega radikalizma. Ta je skozi leta postal »naravno stanje stvari« v naši družbi in z medsebojnim sovraštvom ter izključevanjem zastruplja generacije Slovencev. Klemenčičevo telefonsko naznanilo Borutu Pahorju in Gregorju Virantu o tem, kaj se obeta, nakazuje vsaj na medsebojno zaupanje, če ne na kakšno bolj organizirano obliko sodelovanja med pomembnimi akterji na sceni.

Morda so ob splošni družbeni klimi in javno manifestiranem ljudskem nezadovoljstvu začutili priložnost, da se v Sloveniji nekaj spremeni. Pahor se je najprej pobrigal za katarzo institucije predsednika republike in pometel s spletkarskim drugorazrednežem. Klemenčič je s svojo komisijo pripomogel k padcu prvega izmed šerifskih županov, dobro pa mu kaže tudi pri dveh najtežjih ribah. A tu bo delo moral dokončati Virant, ki s svojimi petimi poslanci kroji usodo aktualnega sklica slovenskega političnega establišmenta.

Vendar je ta igra tvegana in težko dobljiva, saj jim nasproti stojijo pretkani politični mački, ki so iz ospredja in ozadja politično usodo Slovenije krojili zadnjih dvajset let. Brez podpore ljudstva, ne ulične, ampak volilne, se jim zagotovo ne bo izšlo. A volitve so nepredvidljiva reč, na katerih ljudstvo vedno izvoli politično elito, kakršno si zasluži.

Ne bi dal roke v ogenj, da bo ob naslednjem prazniku demokracije kaj drugače.