Bog živi ves slovenski svet, še posebej pa Ustavno sodišče

»V tehtanju dveh vrednot, in sicer spoštovanja odločbe ustavnega sodišča ter glasovanja po svoji vesti, je vrednota spoštovanja ustavnega sodišča bistveno pomembnejša.« predsednik Državnega zbora RS dr. Pavle Gantar, januar 2011

»Vseslovenska vstaja je očitno dobila novega naslovnika! Ustavno sodišče« Bivši predsednik Državnega zbora RS dr. Pavle Gantar, december 2012

Recimo, da sodite med 75% državljanov, ki glede na ankete ne podpirajo sedanje vlade. Kakšno ceno ste pripravljeni plačati za predčasno spremembo oblasti? Ste pripravljeni »prilagoditi« svoj odnos do demokratičnih procesov in institucij? Ste pripravljeni v snegu in mrazu na ulici zahtevati sestop oblasti? Ste za dosego cilja v simbol demokracije pripravljeni vreči kamen? Ste za ceno padca vlade državo pripravljeni potisniti v kaos anarhije? Ste se za nedoločen čas pripravljeni odpovedati lastnemu in skupnemu dobremu?

Živimo v nenavadnih časih, v katerih se bistvene dileme vrtijo okrog vprašanja, ali je ravnanje po svoji vesti podvrženo spoštovanju demokratičnih vrednot in institucij. Da, seveda, absolutno, nujno in brezpogojno, bi odgovorili običajno. A v realnosti dandanašnjega vsakdana se zdi marsikaj drugače.

Na ravni političnega pa »vest« zamenja drugi pojem: »Je boj za oblast podvržen spoštovanju demokratičnih vrednot in institucij?« Da, seveda, absolutno, nujno in brezpogojno, bi dejali v razvitih demokracijah. Kaj pa pri nas?

S tem smo naleteli na enega bistvenih problemov, ki ima na slovensko družbeno realnost hujše in daljnosežnejše posledice od vsakršne krize. Boj za oblast, ki posvečuje vsa sredstva, sodi tudi med sprožitelje spontanega ljudskega upora, ki ima tovrstnega norčevanja iz naroda dovolj. Žal je tudi ta upor že uzurpiran s strani akterjev iste politične paradigme, proti kateri je nastopil in zato vse bolj izgublja množičnost, naboj in sporočilno vrednost.

Ne samo, da je za pridobitev oblasti vredno do onemoglosti zlorabljati demokratične mehanizme, aktualna praksa ilustrira, da je po prepričanju posvečenih za dosego njim služečih ciljev primerno žrtvovati tudi dobrobit države.

Za ponazoritev je s trezno glavo zgolj potrebno pretehtati primer zahtevanih referendumov o državnem holdingu, slabi banki in o državnem proračunu.

Vsakemu s kančkom soli v glavi je jasno, da predlagatelji  – sindikat kemijske industrije, stranka Pozitivna Slovenija in SVIZ Branimirja Štruklja, referendumskega mehanizma niso sprožili v iskrenem duhu ljudske participacije pri odločanju o bistvenih družbenih vprašanjih, ampak so z blokado oblasti poskušali izsiliti uveljavitev svojih interesov in političnih ciljev.

Mar je kdo dejansko pomislil v smotrnost zapravljenega časa in denarja za neposredno odločanje o vprašanjih, ki jih razume zgolj peščica strokovnjakov, da se o tragikomični blokadi državnega proračuna sploh ne pogovarjamo?! Kakšna bi pravzaprav bila udeležba na teh referendumih? Morda pet odstotna?

Da je ironija še večja, so isti akterji, skupaj s prevladujočimi mediji in javnostjo, še ne tako dolgo nazaj (upravičeno) vpili nad nesmiselnostjo nekaterih referendumskih zahtev v časih leve vlade. Ko se je plošča oblasti obrnila, pa so se kar naenkrat prelevili v velike zagovornike »neposredne demokracije«, obenem pa jim ni bilo škoda poniževalnih besed na račun ustavnega sodišča, ki se je odločilo presekati gordijski vozel te norije.

Nedolžen pri tej dvolični igri seveda ni tudi del aktualne koalicije. Tudi njim je bilo še ne tako dolgo nazaj politično priročno reči štirikrat proti, ko za dobrobit države vsaj ostati tiho, če se že podpora ukrepom političnega nasprotnika zdi popolna utopija. Lastno umazanijo morajo sedaj požirati z dvojno mero.

Takšna in podobna preigravanja politikov in interesnih lobijev tako niso domena izvajanja demokracije, ampak posilstva nad demokracijo s pomočjo zlorabe njenih mehanizmov, kar povrhu vsega še ogroža državo v njenih demokratičnih in eksistencialnih temeljih.

In prav slednje je z osmimi glasovi razuma ugotovilo Ustavno sodišče Republike Slovenije in državo razbremenilo mlinskih kamnov, ki so jo že do grla potegnili v ocean mednarodne sramote in odvisnosti.

Žal pa zgled razuma ni dosegel tistih, katerim je bilo sporočilo v prvi vrsti namenjeno. Zaslepljeni od starih vzorcev so v odločitvi videli zmago političnega sovraga, kateremu kakršenkoli uspeh nikakor ne more biti priznan ali pripisan. Nedvomno bi v drugačnih okoliščinah ravnali drugače, a v danih se jim je zdelo smiselno in potrebno oblatiti še najvišjo ustavno-pravno avtoriteto v državi.

Odločitve ustavnega sodišča je potrebno spoštovati, smo poslušali še nedavno, a tega več ne slišimo danes. Ustavno sodišče se spoštuje in Spoštuje. Spoštuje se beseda, volja, odločitev, Spoštuje pa se tudi institucija kot taka. Kultura vsesplošnega nespoštovanja je po dvajsetih letih dosegla višek prav v blatenju ustavnega sodišča. Slovenci več ne spoštujemo ničesar in nikogar, niti samih sebe ne.

In ker ne spoštujemo sebe, je logično in razumljivo nasprotovanje izrazu domoljubnega narodovega ponosa 2. kitice v Ustavi določene slovenske himne, ki pravi »Bog našo nam deželo, Bog živi ves slovenski svet«. Nekateri so se obesili na omembo »Boga«, a to je zgolj slepilo. Na slehernem izdanem ameriškem dolarskem bankovcu piše »In God we trust«, a ga kot plačilno sredstvo brez zadržkov uporabljajo tako agnostiki, ateisti, kot muslimani, hinduisti, budisti, ali kdorkoli drug.

Ne Boga, (samo)spoštovanja primanjkuje slovenskemu narodu in to nas v mednarodnem okolju, kjer sta narodni ponos in spoštovanje do domovine ena glavnih afrodizijakov konkurenčnih narodov, še kako tepe.

Zato, dragi Slovenci, te dni, ko priložnostnih zdravic »na boljše čase« ne bo manjkalo, sledite zgledu našega največjega pesnika in najprej nazdravite nase:

Komú narpred veselo
zdravljico, bratje! čmò zapét’!
Bog našo nam deželo,
Bog živi ves slovenski svet,

če boste kozarček spili še na Ustavno sodišče, pa vam nihče pri zdravem razumu, razen kakšnega prometnika morda, ne bi smel zameriti.

Slovenskega naroda žrtev

Zapis o protestomaniji, ki je preplavila Slovenijo, sem načrtoval nekaj časa. Ko pa sem prebral Slovenskega naroda žrtev blogerke Barbine Blondine, mi je bilo jasno, da se bistva ne da bolje zapisati, kot je to storila ona.

Zdi se namreč, da karkoli je na to  temo povedanega v “mainstream” medijih, se začne z enako začetnico in konča z enako piko. Človek kar pogreša kaj svežega, drugačnega, ne toliko monotonega. A v tej družbi javno res razmišljamo vsi po enakih, “zaželenih” vzorcih?

Barbina je dokaz, da temu vsaj na blogih ni tako. Z njenim dovoljenjem  objavljam tekst, ki je vaše današnje obvezno branje.

Naša država je zavožena. Ljudje pa očitno tudi. In še takrat, ko naša politika premore zbrati svoje nadvse bistroumne ideje v kakšen varčevalen ukrep (ki jih je btw. itak premalo), se zbuni že vsak posameznik/sektor. Kaj vam ni jasno? Namesto, da bi tej zavoženi državi pomagali, vsi gledate samo na svoje riti in nekaj protestirate. Slovenci, skulirajte se! 

Ne zagovarjam politike. Kje pa. Prav nasprotno – mislim, da je politika znatno prispevala k situaciji, v kakršni smo danes. Vendar pa – država smo ljudje. In ljudje volimo politike. Torej je krivda tudi na naši strani. Na strani ljudstva in ne samo na strani politikov. Če le ne bi bil v Sloveniji tako popularen fenomen kazanja s prstom na druge in nezmožnost priznanja in prevzemanja lastne odgovornosti in krivde!

Protestiranje na dnevni tapeti. Ljudje protestirajo. Velika večina jih sploh ne ve proti komu ali čemu oz. zakaj. Razumem, da se je narod naveličal teh slovenskih »mogočnežev«, ki izrabljajo zakone in kopičijo denar. Vendar to ni nič posebnega. To se dogaja po celem svetu, se je dogajalo skozi zgodovino in se bo najverjetneje tudi nadaljevalo v prihodnosti. Ljudje imamo izrabljanje svoje moči menda zapisano že v svojem DNK-ju. Več moči kot imamo, več jo hočemo in še bolj jo izrabljamo. V kapitalizmu očitno še toliko bolj, saj moč dajeta denar in položaj. Denar kupi vse, vrednote ljudstva so na psu in kot logična posledica naštetega, nastane država, kot je naša.

Sedaj protestirajo še študentje in univerza. Proti varčevalnemu ukrepu, ki se jih dotiče. Reveži pravijo, da brez denarja, za katerega jih bo »oropala«  država, naš visokošolski sistem ne bo preživel. Boga Slovenija! Torej Slovenija ne bo več imela prevelikega števila študentov, ki hočejo na vsak način izkoriščati to državo s svojimi navideznimi vpisi in statusi? In fakultete ne bodo imele nič več prevelikega števila vpisanih na posameznih smereh, ki ne zagotavljajo delovnih mest? In ne bo nič več nepotrebnih študijskih smeri in teoretičnih predmetov iz kamene dobe?

»Vaše krize ne bomo plačevali mi!« se je glasil slogan tega protesta. Bravo, če slovenski izobraževalni sistem svoje učence vzgaja na ravni žrtve, ni nič čudnega, da smo, kjer smo – na prelaganju krivde na ostali svet. In takega izobraževalnega sistema Slovenija sploh ne potrebuje! Zgodovina je dokaz, da znanje in razvoj preživita vedno in povsod, kjer je volja in zagnanost. Še ko je zakon prepovedoval znanje in razvoj, je le-ta preživel. A slovenski visokošolski sistem z okrnjenim proračunom pa ne bo? No, če ne bo, ni vreden niti centa, ki bi ga davkoplačevalci namenili njegovemu razvoju.

Sicer pa je čas, da se naš izobraževalni sistem postavi na glavo, se ga pošteno pretrese in tudi otrese premnogih kvazi intelektualcev, ki s kamuflažo znanja in poučevanja izkoriščajo svoje stolčke za brezdelje in lenarjenje. Zadnji čas je, da se v slovenski izobraževalni sistem uvede red in šolnine. Da se iz kvantitete naredi kvaliteto! Šele takrat bo slovenski študent kaj vreden. Dandanes lahko študira že vsak fič firič, ki je spackal srednjo šolo. In kvantiteta študentov je naš izobraževalni sistem RAZVREDNOTILA! Naj se uvedejo šolnine in se mladina vsaj ne bo več vpisovala na fakultete zaradi statusa. Kdor je brihten in dovolj dober, bo lahko s štipendijami prav tako študiral, četudi mu njegovi starši ne bodo mogli privoščiti študija. Kdor pa ni dovolj dober, naj gre raje delati kaj drugega, ne pa sestavljati t.i. vrh slovenske inteligence.

In nazadnje še volitve. Narod se pritožuje. Narod protestira. Narod hoče spremembe. Ko pa napoči čas volitev, se pokaže realno stanje miselnosti slovenskega naroda. Nihče noče sprememb. Če bi jih, bi to pokazali tudi rezultati! Sram me je, da živim v državi, kjer je bila zadnja volilna udeležba 42-odstotna! Sram! Skoraj 60 % volilnih upravičencev sploh ni uveljavljalo svojega glasu. Edinega glasu, ki ga kot državljani imajo in nekaj velja! Potem pa imajo ti isti ljudje celo dovolj jajc, da se zbirajo po ulicah in protestirajo! Sramota … če nisi uveljavljal svojega glasu na volitvah, molči in bodi tiho tudi na ulici. Kdor ne gre na volitve, mu je prav mar za našo državo in za nastalo situacijo. In prav zaradi takih egoističnih riti brez narodne zavesti, predanih v usodo in nemoč, je naša država tam, kjer je.

Dokler bomo Slovenci igrali vlogo žrtve in le s prstom kazali na vse ostale, se iz te krize ne bomo rešili. To ni kriza gospodarstva. To ni kriza politike. To je kriza naroda in vrednot! Slovensko ljudstvo – kar zamislite se sami nad sabo! Kdo je torej kriv za stanje v naši državi – vi (slovenskega naroda sin žrtev) ali politika?

Vir: Nori svet Barbine Blondine

Gospodu Predsedniku se je zgodilo ljudstvo

»Dimitriju Ruplu ne zaupam. Ljudje, ki naj bi zastopali državo, morajo uživati polno zaupanje te države, vključno s predsednikom države, ki jih imenuje.«

Besede, s katerimi je gospod predsednik RS Danilo Türk pred leti z levo roko opravil s strokovnimi kompetencami trikratnega ministra za zunanje zadeve pri veleposlaniški kandidaturi, se v današnjem kontekstu morda zdijo nepomembne, bizarne, nevredne možganske celice zgodovinskega spomina.

Takšne bi tudi bile, če se Türku ne bi zgodila ljudska nezaupnica kolosalnih razsežnosti. V drugem krogu volitev je zanj glasovalo približno toliko državljanov, kot svoj čas za Ivana Krambergerja. Prvič v zgodovini samostojne države se je zgodilo, da aktualni predsednik ni dobil drugega mandata. Sporočilo ljudstva je bilo jasno: »Danilu Türku ne zaupamo. Ljudje, ki naj bi zastopali državo, morajo uživati polno zaupanje te države, vključno s predsednikom države, ki ga imenujejo.«

A od kod takšna erozija zaupanja v gospoda bivšega Predsednika? Navsezadnje človek na prvi pogled ne zgleda napačno: ugleden, dostojanstven, umirjen, spoštljiv, z bogato mednarodno diplomatsko kariero. Takšne lastnosti imajo slovenski ljudje praviloma radi, saj v njihovih očeh ustrezajo profilu nekoga s predsedniško titulo. Da bi takšen človek zgolj v petih letih izgubil zaupanje skoraj pol milijona Slovencev? Türkovo prepevanje Beatlov sicer pojasni marsikaj, takšnega fiaska pa vendarle ne.

Resnica je pri Dimitriju Ruplu. Pustivši ob strani (ne)simpatičnost zunanjega ministra za vse čase, pa njegovo bližnje srečanje s Türkovo predsedniško avtoriteto nakazuje ključni razlog kolosalnega poraza gospoda bivšega Predsednika nekaj let kasneje.

Gre zgolj za enega od primerov, v katerem se je izkazalo, da je gospod bivši Predsednik opravljanje svoje funkcije prenesel iz državniškega na osebni nivo. Slednje je storil v tistem trenutku, ko veleposlaniško imenovanje kandidata ni presojal po kriterijih kompetentnosti in strokovnosti, ampak  po kriteriji antipatičnosti, zamerljivosti in verjetno tudi osebnega maščevanja.

Dimitriju Ruplu lahko namreč očitamo marsikaj – da je vzvišen, ohol, da rad govori bedarije in da ga je težko prenašati, a strokovnih kompetenc za veleposlaniško mesto mu ne more oporekati nihče, sploh ne skozi prizmo kadrovske selekcije slovenskih diplomatskih predstavnikov.

Tovrstne osebne kriterije je gospod bivši Predsednik ponotranjil in jih redno uporabljal pri opravljanju svojih predsedniških nalog. Huda Jama tako ni obsojanja vreden zločin, ampak drugorazredna tema, polet za 80.000 evrov je vreden gospoda Predsednika in nevreden opravičila, nedokončani projekt Stožice ni sramoten spomenik kršenja človekovih pravic, ampak zgleden projekt političnega podpornika, politiki predstavnikov več kot četrtine glasujočega volilnega telesa je potrebno reči »ne«, njihovega liderja pa ignorirati pri protokolarnem predlogu za mandatarja in tako naprej.

Vse to so odločitve na osebni in ne na državniški ravni. In po takšnem zgledu so v nedeljo ravnali tudi volivci. Spretno negovana Predsednikova javna podoba se je preko TV soočenj prelevila v prozorno vrečko pasjega kakca, pravkar pobranega na cesti. Ko je ljudstvo Danila Türka enkrat prebralo, je bilo z njim konec. Predsedniškega comebacka ne bi mogli urediti vsi strici, tete, sinovi in nečaki tega sveta.

Vendar gospod bivši Predsednik ni edini poraženec minulih volitev. Hudo jo je skupila tudi struktura »stare levice«, kot to omrežje imenuje dr. Igor Lukšič. Verjetno se dejansko starajo, saj jim zadnje čase res nič več ne uspeva.

V zadnjih letih sta jim propadli dve stranki, tretja je navkljub volilni zmagi vse zakockala v parlamentu in na oblast spustila največjega sovraga, sedaj pa so izgubili še predsedniški stolček. V taki črni seriji si človek verjetno res zaželi, da se o prihajajoči apokalipsi 21. decembra Maji ne bi motili. Pa še priročno bi bilo – prisega novega predsednika je namreč predvidena za naslednji dan. Če že moram umreti, naj umrem vsaj kot gospod Predsednik, si verjetno misli Türk.

Z dolgimi nosovi pa te dni po svetu hodijo tudi medijski apologeti omenjene strukture. Če jih ni prepričalo drastično padanje naklad in dvojni sovragov vzpon na premierski položaj, pa jim je po zadnjem volilnem porazu najverjetneje le jasno, da so izgubili medijsko moč in vpliv, primat nad manipulacijo z javnim mnenjem.

Najprej so se v svojih  pamfletih iz protikandidata norčevali in ga zasmehovali. Ko se je za čuda izkazalo, da večni luzer pridobiva zaupanje ljudi, so poskusili z žaljenjem in poniževanjem. Po realnosti prvega kroga jih je zajela jeza in obup. Poslušati s podiuma Cankarjevega doma pravljice o zvezdah, vračajočih se na črno nebo, pa je zanje vendarle bilo preveč. V izlivih se kar ne morejo načuditi ljudski naivnosti in neumnosti.

Kot se je izkazalo, je bil zadnji poraz Državnika novega kova dejansko korak do njegove končne zmage. Ali ga bodo ubogale tudi vse bolj zbledele zvezde slovenskega političnega neba, bomo pa šele videli.