Predsedniški obračun na levici za normalizacijo Slovenije

»Prazna retorika, demagogija, medijske manipulacije, to ni dobra država.«  Navedene fraze niso povzetek katerega od govorov Janeza Janše ob njegovih volilnih porazih, ampak dobesedni navedki  prve povolilne izjave predsednika Danila Türka, v kateri se je na tovrsten način državljanom zahvalil za svoj nedeljski volilni rezultat.

Kamere so na videz vedno vljudnega, uglajenega in uvidevnega gospoda še enkrat več ujele v trenutku, ko pred očmi ljudstva ni uspel krotiti svojega prvinsko egocentričnega karakterja. In tovrstnih ran v sicer dobro gojeni javni podobi je v minulem mandatu bilo kar nekaj, očitno preveč za ponovitev predsedniškega mandata.

Saj zmagovalec Borut Pahor v svoji človeškosti ni nič bolj popoln, prej nasprotno. A briljantnost njegovega nastopa je v tvegani odločitvi, da lastne slabosti, napake in politične poraze vkuje v bistvo svoje volilne strategije. Kako torej zašiti kandidata, ki ima odgovor na vsako, še tako problematično vprašanje: »res je, žal mi je in obljubim, da bom drugič storil bolje«. In ko je Meha iz Fužin ob praznjenju kante v smetarski tovornjak ter Jožico s Polzele ob skupnem šivanju nogavic prepričal, da misli z dna duše resno in iskreno, je pojoča travica zapela zmagoviti napev letošnjih predsedniških volitev.

Razlika med Borutom in Danilom, zmagovalcem in poražencem,  je v tem, da prvi lastne šibkosti obrača v svoje največje prednosti, drugi pa jih s piedestala predsedniške nezmotljivosti skuša razmeroma neuspešno prikriti. Kateri pristop daje rezultate je po bledih obrazih sodeč jasno tudi do nedavnega vase zelo prepričanim Türkovim dvorjanom.

Sicer pa imajo letošnje predsedniške volitve gromozansko večji pomen od navidezno površinskega prepira  o samopodobi oslove sence.  Spopad med staro in novo levico, ki v ozadju političnih kulis poteka že kar nekaj časa, s filmsko presenetljivim  dvigom odpisanega princa iz pepela, prehaja v odločilno, sklepno fazo.  Ta drama se bo odvila pred očmi vesoljne Slovenije in v njej krvi in solz ne bo manjkalo. Človeka skoraj prime, da bi obnovil zalogo kokic in avstrijskega piva ter udobno zleknjen v naslonjaču neprizadeto spremljal to morijo, morda na obisk povabil še prijatelje.

Pa vendarle gre za malenkost usodnejše stvari, kot jih prinaša razburljiv razplet kakšnega Schwarzeneggerjevega »kill them all« filma. Levičarski predsedniški spopad bo 2. decembra ob sedmi zvečer odločen z odbito glavo poraženega kandidata, kotalečo se pod nogami malega slovenskega človeka. Če bo padla tista s črno prečko, bo to pomenilo podaljšanje slovenske levo-desne agonije za nedoločen čas. Padla siva prečka pa bo točno v tistem času in trenutku oznanila neizbežen konec nekega obdobja slovenske zgodovine. Samostojna država se bo osvobodila okov tranzicije in se podala na pot demokratične normalizacije.

Zmaga kandidata nove levice bo namreč neizbežno sprožila proces vzpona modernih, zmernih strank evropskega tipa. Takšnih, ki ne delujejo v miselnosti izključevanja, sovraštva in uničenja nasprotnika za vsako ceno, ampak tistih, ki bistvo demokracije vidijo v zdravi tekmovalnosti različnih političnih konceptov, ki legitimizirajo drug drugega. Brez priznanja legitimnosti političnemu nasprotniku je demokracija zgolj farsa, vsebinsko prazen konstrukt za zavajanje ljudi, ujetih v konceptu enopartijske miselnosti.

In kar je prav tako pomembno, preobrazba slovenske levice bo sprožila neizbežen plaz sprememb tudi na desnem političnem polu, kjer premočna dominanca ene stranke onemogoča njegovo normalizacijo. Triumf radikalnosti ene in druge strani se namreč napaja prav iz te izključujoče dualnosti in hkrati krvoločno pije pozitivno energijo jalovih poskusov politične zmernosti. Pahorjev predsedniški triumf lahko enkrat za vselej preseka gordijski vozel tovrstne slovenske politične ujetosti, za katero volilna impotenca in splošna apatija dokazujeta, da so se je ljudje dodobra nasitili.

Pahorjeva predsedniška zmaga bo ob upanju, da imamo Slovenci lastnega kanibalizma vendarle dovolj, močno potegnila voz do sedaj obrobnih strank z zmernejšim političnim pristopom. Najbolj bo pridobila Lukšičeva SD, katere novi predsednik je dan po kongresni zmagi opustil populistični radikalizem in prevzel zmernejšo pahorjansko držo. Slednja mu, skupaj z zmagovito predsedniško paradigmo, omogoča 30+ na naslednjih volitvah, hkrati pa Jankovićevo Negativno Slovenijo potiska še bolj na radikalno politično margino. Z zatonom Negativcev pa bo svoj antipol izgubila tudi Janševa SDS in če ne bo sposobna hitre prilagoditve na novo politično situacijo, bo to začetek konca njene desne dominacije.

Predsedniška zmaga Državnika novega kova na letošnjih volitvah bo pomenila preskok barikad notranjepolitičnega kanibalizma na pot k normalizaciji družbeno-političnih razmer v Sloveniji.

Kaj pa Milan Zver? Ironično, a resnično, znašel se je ob nepravem času na nepravem mestu in postal kolateralna žrtev spopada za novo slovensko politično paradigmo, v kateri bi kot zmeren politik širokih obzorij prosperiral tudi sam. Najboljši so padli, pravi znani rek, in zgodovina jih hitro pozabi.

Zmaga Obame dobra za našo vlado, Slovenci se lahko od Američanov veliko naučimo

Tisto, kar se je zdelo samoumevno Slovencem in dobršnem delu sveta, manj pa Američanom samim, se je zgodilo – volitve v ZDA je tesno, vendar zanesljivo dobil dosedanji demokratski predsednik Barack Obama.

Na vzporednem (seveda neveljavnem) glasovanju povabljencev ameriškega veleposlaništva v Sloveniji je Obama dobil kar 75 % glasov, kar se v primerjavi z dobrimi 50 %, ki so mu jih namenili njegovi sodržavljani na “pravih” volitvah, zdi razmeroma veliko.

Glede na to, kar o kandidatih za ameriškega predsednika izvemo v naših medijih, ki pri svojih poročanjih večinoma ne skrivajo simpatij do kandidatov demokratskega porekla, se človek skorajda vpraša, kaj je tem Američanom, da v tako visokih odstotkih podpirajo “bogate konzervativne korporacijske nastavljence” ki jih za vodenje države predlagajo voditelji republikanskega tabora. Tovrstno splošno nerazumevanje notranjepolitičnih razmer v ZDA je lahko le posledica popačene slike, ki smo jo o dejanskih razmerah v ZDA Slovenci deležni.

Ena od najočitnejših javnih zmot je vsiljeno prepričanje, da se ameriška zunanja politika razlikuje glede na to, ali jo vodi demokratski ali republikanski predsednik. Medtem ko so slovenski mediji močno obsojali poseganje Busheve Amerike v strateška razmerja svetovne moči, so pri Obamovih zunanjepolitičnih vojaških avanturah v minulih štirih letih ostali presenetljivo tiho. In to kljub temu, da je ZDA še okrepila svojo navzočnost v Afganistanu, da Guantanamo kljub nekajletni demokratski vladavini še vedno deluje, da ZDA z vojaškimi akcijami še vedno posegajo v suverenost drugih držav in neomajno podpirajo Izrael na bližnjevzhodnem žarišču. Ironično, a drzna protiteroristična akcija, v kateri je Obama enostransko kršil suverenost Pakistana in brez vednosti te države napadel rezidenco Osame Bin Ladna v Abbottābadu, je morda celo odločila te volitve. V prid demokratskega predsednika seveda.

Kako je torej mogoče, da v do ZDA vedno kritičnih slovenskih medijih nismo bili deležni izlivov ogorčenja ob tovrstnih primerih, ki jih v Obamovem prvem mandatu ni manjkalo?!?

Odgovor je jasen vsem, ki malo bolje poznajo razmere v slovenskim medijih.

A prav na primeru uveljavljanja nacionalnega interesa preko zunanje politike se lahko Slovenci od Američanov veliko naučimo. Državljani najmočnejše svetovne velesile znajo jasno potegniti ločnico med notranjepolitičnimi razprtijami in zunanjepolitičnim strateškim interesom svoje domovine.

Slednji jih združuje v enotnosti, ki ne glede na njegovo demokratsko/republikansko politično prepričanje povezuje vsakega ameriškega državljana, od najmanjšega političnega anonimneža, do poraženega republikanskega kandidata in sveže izvoljenega predsednika. Da bi poraženec volitev v Sloveniji zmagovitemu tekmecu čestital, ter javno pozval k enotnosti naroda v podporo izvoljenemu liderju (kot je onstran luže storil Romney), si praktično ne moremo predstavljati, ne glede na to, katera stran dobi volitve.

Pri tem ne gre zgolj za visok nivo politične kulture, ampak zavedanje slehernega Američana, da njihova moč izvira prav iz enotnega nastopa v mednarodnih odnosih. Razlika od slovenske prakse, kjer brezkompromisno rušimo oblast nam nepriljubljene politične opcije, ne glede na ceno, ki jo država plača na mednarodnem parketu, ne more biti bolj očitna.

Prav ta samodestruktivnost nas dela nekonkurenčne v mednarodnem okolju, kjer uspevajo tisti, ki po ameriškem zgledu delujejo enotno v podporo strateškim nacionalnim interesom svoje države.

In zakaj je zmaga Baracka Obame dobra za slovensko vlado? Z mandatom demokratskega predsednika ZDA ji je zagotovljen relativen medijski mir pri sodelovanju z ameriškimi zavezniki. Še ena javno ustvarjena iluzija namreč je, da Slovenija Amerike ne potrebuje.

Naj si še tako zatiskamo oči in poslušamo levičarske medijske propagandiste, ZDA v svetu branijo tudi nacionalni interes Slovenije kot pripadajoče države Zahodnega sveta.