Slovenski reprezentančni nogomet v pričakovanju Godota

Slovenska nogometna reprezentanca je s porazom proti Albaniji narodu v teh težkih časih zadala udarec v srce. Vse bi še prenesli; gospodarsko krizo, zategovanje pasu, padec življenjskega standarda, podražitve bencina, nižanje plač ali celo izgubo zaposlitve, a izguba športnega nacionalnega ponosa proti lokalnim prodajalcem bureka, pa je za povprečnega Slovenca vendarle preveč.

Zato po torkovem tiranskem porazu ne čudi siloviti, plebiscitarni izbruh nezadovoljstva izpod tipkovnic ogorčenih spletnih komentarjev, ki na različne posredno-neposredne načine in z bolj ali manj sočnim besednjakom zahtevajo isto – prevzem selektorske, celo predsedniške odgovornosti za reprezentančno katastrofo treh porazov v prvih štirih tekmah kvalifikacij za svetovno prvenstvo v nogometu 2014.

Kljub temu, da je spletne anonimneže povečini vendarle potrebno jemati z rezervo, pa jim je tokrat treba dati prav – (ne)prevzemanje odgovornosti je namreč v Sloveniji simptomatični problem – tako v politiki, gospodarstvu, javnem sektorju, medijih in navsezadnje, očitno tudi v športu.

Vsako sprenevedanje je odveč, če ne celo škodljivo za slovensko nogometno prihodnost. Sicer ugleden in študiozen nogometni strokovnjak Slaviša Stojanović, ni upravičil pričakovanj slovenske nogometne javnosti in, vsaj po postavljenih ciljih sodeč, tudi ne vodstva NZS.

Izguba realnih možnosti za sodelovanje na mundialu sama po sebi niti ni tako boleča, saj od Slovenije  ni realno pričakovati rednega uvrščanja na največja nogometna tekmovanja. Boleč je način, na katerega smo športni navdušenci to spoznavali minulo leto in pol – opazovali smo gradnjo reprezentance brez koncepta, povezovalne rdeče niti, razpoznavne strategije in posledično, brez razvojnega napredka.

Slaviša Stojanovič je bil na selektorsko pot pospremljen z nespregledljivo karmo negativne energije okrog javnosti prikrito zapečatene Kekove uspešne nogometne zgodbe. Slednje je bilo nepošteno in nefer tako do prejšnjega strokovnega reprezentančnega vodstva, kot predvsem do nove selektorske ekipe, ki je breme pod preprogo pometene umazanije čutila vse od začetka svojega dela. Zagotovo tudi v tem leži del razlogov za aktualno stanje, v katerem se je znašla A reprezentanca in nad tem si rok ne more umiti niti nikoli krivo vodstvo NZS s predsedniškim zelencem na čelu.

Kljub vsemu je vendarle potrebno priznati, da si je večino težav na glavo nakopal selektor sam. Najprej so se obrvi številnih poznavalcev dvignile ob izbiri strokovnega štaba – »trenerski klovn« Safet Hadžič pač v ničemer ni dorasel analitičnemu in teoretsko podkovanemu Milanu Miklaviču. Že iz minulega Stojanovićevega trenerskega dela se zdi, da je raje kot po znanju ekvivalentne strokovnjake, ob sebi zbiral pomočnike z manj strokovnih kompetenc, nad katerimi je lažje uveljavljal svojo avtoriteto in nogometne zamisli.

Visoki rezultati, tipanje za pravimi igralci in odgovarjajočo strategijo v prijateljskih tekmah, je opazovalcem dalo vedeti, da selektor svoj koncept in udarno reprezentančno jedro še išče. Po prvem kvalifikacijskem porazu in kar petim menjavam v enajsterici druge kvalifikacijske tekme pa je že postalo jasno, da mu niti prvega niti drugega ni uspelo najti.

Obenem se ni dalo znebiti občutka, da se postava bolj kot po strokovnih ocenah oblikuje po željah javnosti – v ekipi so se znašli nogometaši, ki jih navijači nosijo po rokah, a je njihova dejanska kakovost vprašljiva. Nepoznavalci pogosto nasedejo umetniškemu vtisu poigravanja z žogo v atraktivnih napadalnih akcijah, njihovim očem pa ostaja skrit doprinos garačev ki v defenzivi skrbijo, da se ljubljenčki občinstva lahko malo žogajo.

Zmaga proti slabemu Cipru je dajala lažno upanje, da so se zadeve čez noč vendarle uredile in v tem smislu je tekma v Albaniji dejansko pomenila (hudo) uro in pol resnice. Medtem, ko so se naši ukvarjali s slabim igriščem in po njihovo še slabšimi sodniki, so Albanci igrali nogomet in vse, razen priznanja, da smo jo zgolj z enim golom v mreži še srečno odnesli, je zatiskanje oči pred resnico in realnostjo.

In ta realnost ni v zmotnem prepričanju nekaterih, da za reprezentanco ne igrajo najboljši nogometaši, ampak v dejstvu, da strokovnemu vodstvu v letu in pol ni uspelo vzpostaviti koncepta nogometne igre, ki bi imel svoj smisel in bi prinašal takšne in drugačne rezultate. Mnogo enostavneje bi bilo, če bi izgubljali zaradi napačnega koncepta. Potem je jasno, kaj ne deluje in rešitev je v njegovi spremembi. Mnogo huje pa je, če koncepta ni, saj ga potem niti spremeniti ne moreš. In če ga ni bilo do sedaj, a lahko potem pričakujemo, da se bo pod istim strokovnim vodstvom pojavil v prihodnje?

Kdor meni pritrdilno, se slepi v stilu tragikomedije Čakajoč Godota. Odlašanje z menjavo selektorja pomeni stopnjevanje agonije, za katero bo slej kot prej moral prevzeti odgovornost tisti, ki s škarjami in platnom v rokah trmasto prepričan v svoj prav noče videti nečesa, kar je jasno plebiscitarni večini tako navijaško neposrednim ljubiteljem nogometa, kot v javnosti kolegialno prizanesljivim nogometnim strokovnjakom.

Sprašujem se, zakaj je v naši državi tako težko ljudem sprejeti odgovornost za svoja dejanja in odstopiti. Ob aktualni družbeni praksi izmikanja odgovornosti na vseh področjih, bi takšno dejanje prej kot priznanje krivde, odmevalo kot dostojanstvena poteza močne osebnosti, ki je sposobna samorefleksije in priznanja, da nekaj ni potekalo v skladu s postavljenimi cilji in željami.

Če bi Slaviša Stojanovič bil tega sposoben tukaj in zdaj, bi zagotovo ohranil več spoštovanja in profesionalne integritete,  kot  takrat, ko ga bodo razjarjeni navijači s štadiona prisiljeni odnesti z nogami naprej.

Njegov neslavni odhod je namreč le vprašanje časa in načina. V klanovsko zastrupljenem ozračju slovenskega reprezentančnega nogometa pa se rešitev nakazuje le v neobremenjenem, tujem strokovnjaku.  Ime preizkušenega ugledneža slovenskih korenin se ponuja samo po sebi.

Medijski samomor časnika Delo

Sliši se absurdno, a Delova zgodba o domnevnem očetovstvu kardinala Rodeta ima za demokratizacijo javnega diskurza v Podalpju izreden pomen. Dejanu Karbi je uspelo nekaj, kar ni uspelo še nikomur – na najbolj plastičen, šokanten, njemu svojevrsten »in your face« način je slovenske bralce pripeljal do ključnega družbeno-kritičnega spoznanja: da časopisom (medijem) ni vedno verjeti. Povprečnemu bralstvu, do sedaj prepričanem v absolutno resnico zapisanega na časopisnem papirju, je s svojim profesionalnim polomom, hočeš, nočeš, vzbudil zdravo mero dvoma in kritične distance do informacijskega “junka”, ki ga vsakodnevno konzumirajo.  Sprožiti tovrstno spoznanje pa je nedvomno dosežek, vreden novinarske nagrade. No, nekaj malega mu je pri tem pripomogel tudi Franc Rode.

Po svoje je sicer žalostno in zaskrbljujoče za ceh in nekoč osrednji, »resen« slovenski časopis, da je spoznanje moralo priti preko žurnalističnega kolapsa tovrstnih razsežnosti. Besede samoopravičevanja in sklicevanja na profesionalnost ter javni interes, Delu v tem primeru ne pomagajo. Novinarjeva intenca ter medvrstična sugestija v seriji člankov je opazna tudi slepcu.

Uredniško izgovarjanje na »upravičeno sklepanje o grehih javne osebe«,  ne deluje le neverodostojno, ampak tudi patetično. Delu nihče ne očita objave zgodbe. Post festum jih tepe predvsem dejstvo, da je bila servirana s tabloidno vehemenco, v kateri je zdravo mero objektivne kritične distance zamenjala slabo prikrita privoščljiva tendencioznost. Skušnjava ustvarjanja družbene realnosti namesto poročanja o njej, je bila še enkrat več premočna.

Novinarju in urednici v bran gre povedati, da slednje ni nič novega, saj je postalo nekakšna praksa, praktično raison d’etre večine slovenskih medijev. A po navadi se tovrstnega “stvarjenja” ne da znanstveno razbliniti s testom DNK. In prav na eksodusu iz sveta družboslovne subjektivnosti, ki prenese več resnic, na teren naravoslovne realnosti, ki dopušča zgolj eno, absolutno resnico,  je naivno nasedel teolog Karba.

Kaj je pri tem razmišljal, ve samo on. Morda so v ozadju stare zamere, morda mu je slast po škrlatni krvi zameglila sposobnost kognitivne presoje o tem, ali se bodo Njegova Ekselenca  spustili na nivo dokazovanja »čistosti« v  posvetnem medicinskem postopku. A po večmesečnem vložku trdega raziskovalnega dela mu je uspelo dokazati zgolj to, da sta on in Romana Dobnikar Šeruga edina, za katera lahko z gotovostjo zatrdimo, da ju je kardinal Rode nategnil. Nekaj je, ampak, ali je res vredno naslovnic osrednjega časopisa?!<

Bolj kot kardinalski nateg pa je za javni interes vendarle pomembnejša ugotovitev, ki se je lepo izkristalizirala v tem plastičnem primeru (propadlega) poskusa medijskega umora. Tako urednica, kot novinar in tudi sprenevedava “ugledna” komentatorja »Od srede do srede« niso sposobni pogleda v resnico ogledala, priznanja zmote in opravičila prizadetemu ter javnosti. Celo več kot to, nosilci “greha” si v imenu strokovnosti in poštenosti umivajo roke nad vsakršno krivdo.

Vam je vzorec znan? Ja, vsakodnevno smo ga priča na polju političnega – Srečko Prijatelj, Ivan Simčič, Branko Marinič, Ivan Vogrin, Borut Ambrožič, so zgolj nedavni primeri. A za politike nas ne sme skrbeti. Problem nastane, ko na isti poden profesionalno-etične kulture telebnejo tisti, ki bi nad njimi morali bedeti ter na javni sramotilni steber obešati karikature njihove dvojne morale in nedostojnih sprenevedanj.

Padec politične verodostojnosti demokratična država še lahko prenese. Kolaps verodostojnosti četrte veje oblasti pa je zanjo lahko usoden.