Ljudje kot bogovi ali vsi smo Bine Kordež

Ste kaj besni na Bineta Kordeža? Ta baraba tajkunska! Le kdo mu ne privošči pet let zapora, pa še kakšno za povrh!  Pohlep in nenasitnost po denarju sta ga prignala do tega, da je v bankrot skoraj spravil slovenskega trgovskega mogotca in ogrozil kruh več tisoč zaposlenih. Mimogrede pa še pripomogel h kreditnemu ropu Nove ljubljanske banke. Ni kaj, grehi, vredni sramotilnega stebra, na katerem se je znašel. A kje se mu je tako zalomilo, da je bil prisiljen prehoditi trnovo  pot od menedžerja leta do padlega tajkuna? Bine pač ni nič drugačen, kot je bil pet let nazaj. Spremenil se je le zorni kot, s katerega gledamo na njegova dejanja.

Bine prav tako ni v ničemer drugačen od številnih njegovih menedžerskih kolegov, ki jih danes naslavljamo z uglednimi gospodi. Brez sesutja ameriškega nepremičninskega balončka, ki je zamajal Zahodni svet in v deželo prinesel krizo globalnih razsežnosti, bi menedžer leta 2007 nadebudnim študentom še danes predaval osnove ekonomskega »know – howa«. Bil bi eden najbogatejših Slovencev in vsi bi se mu klanjali – v prvi vrsti tisti, ki ga sedaj sploh nočejo poznati in najbolj pljuvajo po njemu.

Bine prav tako v ničemer ni drugačen od nas samih. S tem v imenu ljudstva ne prevzemam kolektivne krivde kriminalca in barabe, ampak zgolj trdim, da Kordež ni nič druga kot produkt sistema in obenem njegova aktualno najočitnejša žrtev.  Žrtev sistema, ki je s prestola vrgel Boga in nanj postavil človeka – z vsemi njegovimi slabostmi. Prva in najusodnejša med njimi je napuh, ki v mešanici s pohlepom in požrešnostjo tvori smrtonosno kombinacijo stvarstva sveta po človeških merilih. Človek kot bog, kakšna, večkrat dokazana zgodovinska zmota! Na njej so padali imperiji, kako ne bi tudi Zahodna civilizacija?!

Živimo v svetu, ki mu vladamo ljudje. Mi že vemo, kako se rečem streže in kot dominantna planetarna bitja pri opravljanju svojega posla ne potrebujemo nikogar, sploh pa ne imaginarnega neobstoječega vsemogočnega bitja z njegovimi butastimi pravili in zapovedmi. Kaj navsezadnje sploh človeka loči od Boga? Znamo leteti v »ognjeni kočiji«, govoriti iz »gorečega grma«, na mah ubiti stotisoče ljudi in po potrebi klonirati nove, sposobni smo celo sprožiti vesoljni potop!  In ker Bog v resnici ne obstaja, ni nobenega pametnega razloga, da na njegovo mesto ne bi sedli mi, ljudje, najinteligentnejši ter najpopolnejši evolucionistični produkt od velikega poka, pa vse do danes.

Takšen mali, preračunljivi, pohlepni  bogec je (bil) tudi Bine Kordež. Vse dokler nevidna roka (trga?) ni pretresla temeljev njegovega Babilonskega stolpa ter ga kruto zbila iz nebeških višav v po žveplu zaudarjajoče tropske kraje.  »Od boga do padlega angela«, bi bil pravšnji naslov njegove biografije.

Svoje Babilonske stolpe v vsakdanjem življenju gradimo vsi. Združeni v kolektiv Zahodne Civilizacije nejeverno opazujemo, kako se ti počasi, a zanesljivo  (k)rušijo. Zaslepljeni od njihove mogočnosti in veličine, ne moremo dojeti, da bi se lahko sesuli v prah.  A zgodovina ne dopušča izjem, vsej naši samozaverovanosti navkljub.

Nekje na poti od človeka do boga smo namreč pozabili;  »ashes to ashes«,  prah si in v prah se povrneš.