Država, daj!

Letos bo huda jesen, veter bo neusmiljen in leden. Odlašanje ni več mogoče, Slovence čaka neizogiben trenutek streznitve in soočenje z resnico. Materialna blaginja, v samoumevnosti katere smo živeli zadnje desetletje, se nezadržno izteka, logika »država daj!« je izpraznjena in obstaja zgolj še kot obrabljena parola na sindikalnih transparentih ter jezikih nerealnih ljudskih pričakovanj. Slišali jo boste kmalu, a dajte jim še nekaj dni, da se vrnejo z letošnjega četrtega obmorskega dopusta. Drugo leto si bodo namreč lahko privoščili (le) enega.

Reakcije interesnih skupin in plebsa na razmeroma blag Zakon o uravnoteženju javnih financ pritrjujejo tezi, da tisto, kar je za ohranitev suverenosti Slovenije potrebno storiti, ni sposobna politično preživeti nobena demokratično izvoljena vlada. Karte so odprte, le na mizo padajo s počitniškim zamikom in v tem trenutku se zdi, da bodo odnesle glavnega igralca – iniciativa mu pač ne dopušča blefiranja po željah ljudstva, kar si trenutno še lahko privoščijo njegovi nasprotniki. Ti seveda na odprto igro ne bodo pristali – blef s praznimi kartami bi se tudi zanje končal klavrno. Zato je najrealnejši scenarij poseg od zunaj – z novimi pravili igre.

Ta opcija je sicer katarzično rešilna, a ljudje se ne zavedajo, da zanje hkrati tudi najbolj boleča. Upravljalec, ki ga za uporabo prepotrebne palice ne bodo mogli kaznovati na naslednjih volitvah, bo “v dobro Slovenije” storil vse in več, kot je potrebno. Rezi v standard državljanov bodo drastičnejši kot pod Janšo, Jankovićem ali Lukšičem, in po nekaj letih se bomo lahko veselili 50 odstotkov sedanje plače, za poletno osvežitev pa bodo namesto hladnega Jadrana skrbeli vodni topovi naše policije.

Problem je namreč hujši, kot denimo v sosednji Italiji. Situacije je tudi tam zahtevala zunanjega upravljalca, a odzivi kažejo, da so se ljudje s krizo soočili drugače, kot je to za pričakovati v Sloveniji. Od zunaj se to vidi z občutnim avgustovskim upadom italijanskih registracij na slovenskih cestah, od znotraj pa medijski dopisniki poročajo o delovni mrzlici, ki je zajela Italijane – ti ta čas po svojih delavnicah, trgovinicah in drugih prodajalnah preživijo precej več časa kot poprej, o kakšnem avgustovskem počitniškem zaprtju pa niti ne razmišljajo, kaj šele, da bi svoj čas zapravljali doma ali na uličnih protestih. »Živeli smo prek zmožnosti, treba bo delati več,« pravijo.

Pričakovati, da se bomo na primerljiv način s krizo soočili tudi Slovenci, je iluzorno. Vse preveč smo miselni ujetniki logike »država, daj!«, ki pravi, da je za naše dobro dolžna poskrbeti domovina. Kaj bi se naprezali in trudili, če smo se ji ravno že rodili, naj nas izobrazi, zaposli, poskrbi za stanovanje, dopust in blagostanje, brezplačno zdravstvo, skrb za vzgojo in odraščanje naše mladine. Do izpolnitve zahtev bomo doma sedeli in čakali, sproti pa ji mesečno izstavljali račun za »nedelo na domu«. Tu in tam bomo še fušali in Bog ne daj, plačali kakšen davek. Če bi nam slučajno našla »šiht«, bomo priskrbeli potrdilo, zakaj moramo na plačilni listi njene sociale ostati še naprej. Delo in plačevanje davkov v tej državi pač nista vrednoti – cenjeno je znanje, kako sistem prenesti naokoli.

Tisti, ki jim državnega solidarnostnega mehanizma ni nerodno uzurpirati do onemoglosti, bodo v zaščito vsega, kar naj bi jim »država vzela«, jeseni  prvi vrgli kamen v »mačehovske institucije domovine«.

In medtem, ko Italijani svoje znanje, sposobnosti in kreativnost usmerjajo v realizacijo idej, kako v spremenjenih razmerah ustvarjati dodano vrednost ter tako poskrbeti zase in za domovino, Slovenci vso to energijo trošimo v izumljanju načinov zaščite lastnih privilegijev. Prišli smo že celo do točke, ko se nam niti mednarodna pomoč ne zdi več tak »bav bav«. »Le zakaj bi se naprezali, bo že Evropa dala, če država več ne zmore«. Ja, saj bo dala res, a hkrati poskrbela, da si bo vse do zadnjega cekina povrnila, z obrestmi vred.

Cena naše prošnje po pomoči bo plačana z izgubo dostojanstva nekdaj ponosnega, poštenega in delovnega slovenskega človeka.

Lepa dekleta in slovenski volivci ljubijo barabe

Želeli smo si novih parlamentarnih obrazov, sedaj jih imamo: ponarejevalce, goljufe, plagiatorje, prepisovalce, špiclje … če bo šlo tako naprej, bodo kmalu tvorili največjo poslansko skupino in kdo ve, morda celo postavili svojega premiera. Zakaj pa ne, navsezadnje  v Ustavi piše, da so poslanci predstavniki vsega ljudstva, torej tudi barab vseh vrst in obrazov. Teh pa, sklepajoč po okradeni in izropani državi, v Sloveniji očitno ne primanjkuje.

Sicer pa so pri nas politiki, od prvega do zadnjega, stalno na tapeti ostrih jezikov ljudskih množic – oni so najslabši, najgrši, nič ne delajo, samo kradejo ter na tisoč in en način molzejo davkoplačevalski denar. Posledično imajo demokratične institucije, kot so parlament, politične stranke, vlada, opozicija, zaskrbljujoče nizek javni ugled. Po mnenju javnosti je politikom potrebno vzeti vse – plače, privilegije, službena vozila, računalnike in telefone, potovanja, nadomestila … nekateri  bi jih kar postavili pred zid in postrelili. Tako bi bilo z njimi še najmanj škode, pravijo.

A žal je naš problem grozovito globlji, da bi bil rešljiv na tako preprost način. Ne pozabimo, politiki so predstavniki vsega ljudstva in če misel očetov ustave razvijamo naprej – politiki so tudi odsev, zrcalo vsega ljudstva; iz njega izhajajo, so njegov izstopajoči reprezentativni člen. Povedano drugače, predstavniki ljudstva niso nič drugačni, kot je ljudstvo samo in politična kultura je zgolj refleksija državljanske kulture na najvišji ravni. Slovenski poslanci so ogledalo moralno-etičnih vrednot slovenske družbe.

Zato je vsako zgražanje odveč. Kruto realno lahko ocenimo, da je Slovenija na dnu – ne samo politično, gospodarsko, materialno, ampak predvsem vrednotno, etično, moralno. Težko je reči, kaj je temu krivo bolj –  sporna interpretacija družbene demokratizacije, ki s povzdigovanjem »pravic« nad »dolžnostmi« prodaja zavajajoč občutek, da vsak lahko počne, kar hoče, ali pa je to posledica zgodovinskega dejstva, da smo zadnjih dvajset let Slovenci prvič sami sebi gospodar.

V 1500-letno narodovo zgodovinsko podzavest je namreč ukoreninjeno (pre)živetje pod roko tujega gospodarja. Temu smo vedno znali biti navidezno podložni, postrani pa smo ga kradli in petrigali, kjerkoli se je dalo.  Spretnost takšne »iznajdljivosti« smo zapisali v gene stoterih genracij, preko ustno-pisnega izročila pa povzdignili v mit; Martin Krpan je navsezadnje bil »le« navaden »švercar« angleške soli po Habsburški monarhiji. Lahko torej  »švercanje« zamerimo ljudskim junakom današnjega časa?

Lahko. Od časov Martina Krpana se je namreč veliko spremenilo. Najpomembnejše od tega je, da smo dobili lastno državo in postali sam svoj gospodar. Naši predniki so državo goljufali in kradli, nosili pa le individualno odgovornost – če so jih sploh zasačili – posledice na institucionalni ravni pa so padle na ramena gospodarjev. Z osamosvojitvijo pa smo kolektivno odgovornost prevzeli nase –  tovrstni vedenjski  vzorci neposredno škodujejo naši lastni državi, torej nam samim.

Tako smo dobili lastno državo, ohranili pa stare vedenjsko-moralne vzorce.  Še vedno krademo, lažemo in prenašamo državo naokoli, mojstre tega pa občudujoče trepljamo po ramenu,  češ, kako se »znajdejo«. Prav zato ni problem v politikih (ko bi vsaj bil). Ti so zgolj privezani na pranger ljudskega olajšanja in čiščenja vesti.  Slovenec čez dan moralizira in pljuva vspepovprek, zvečer pa mirno zaspi v tolažilnem zavedanju,  da tisti polikanec iz parlamenta ni nič manjši barabin kot on.

Kot sem se spraševal že nekajkrat, a sploh še obstaja upanje za uresničenje narodovih sanj  o uspešni, demokratični  samostojni Sloveniji,  drugi Švici v osrčju Evrope? Obeti niso ravno rožnati. Nekateri bi nas popeljali kar nazaj na Balkan, češ, da nam tamkajšnje razmere ustrezajo neprimerno bolj kot pikolovska disciplinska urejenost, zahtevana v EU.  Spet drugi bi nas osamili, saj naj bi bili sami sebi dovolj in ne potrebujemo nikogar. A obe poti vodita v pekel, četudi tlakovani z dobrimi nameni.

Rešitev je lahko le radikalen preobrat v razumevanju skupnega dobrega, ki se manifestira v definiranju najvišje narodne vrednote – spoštovanju do lastne države, do nas samih. Slednje pa je lahko zgolj posledica prevzgojnega momenta mladih generacij slovenskih državljanov. O potrebnosti tovrstne »domovinske vzgoje« pa sploh ni konsenza, kaj šele, da bi se proces začel in dajal prve rezultate.

Zato bomo slovenski  državljani ljubili in volili barabe tudi v prihodnje. Pa če razpisujemo predčasne parlamentarne volitve do onemoglosti.