Slovenske ideološke zdrahe: Deli in vladaj

Pozabite na partizane in domobrance. Vnuki enih in drugih, pa tudi tistih, ki z vso stvarjo nimajo nič skupnega,  so leta 2012 ideološko zastrupljeni bolj, kot njihovi dedje pred sedemdesetimi leti. Medtem ko Američani v ruski raketi letijo v vesolje in skupaj planirajo misijo na Mars, evropski znanstveniki v Cernu iščejo osnovni delec vesolja  in ameriški, japonski ter francoski sateliti skupaj odkrivajo Zemlji podobne planete v naši galaksiji, se Slovenci zagrizeno preštevamo na rdeče in črne ter si žugamo z odrov proslav in drugih razpoložljivih pasjih procesij.  Medtem ko se mi gremo nadaljevanje svetovne vojne z drugimi sredstvi, nas razvojno prehitevajo Poljaki, Slovaki, Turki in vsi ostali,  iz katerih smo se na račun kopalniških garnitur v zjebanih hotelih, poniževalno norčevali  še pred nekaj leti.

Preden nas tako ideološko skregane dokončno pobere kriza (tista prava, ki še pride), bi se vendarle bilo za vprašati, od kod ta razdvojenost, ki nas kot mlinski kamen vleče pod nivo naprednih evropskih družbenih konceptov. Če nekako še razumem starčke, ki jih je tragična izkušnja večletnega svetovnega spopada zaznamovala do te mere, da nikoli niso bili sposobni konceptualno zaživeti v zeitgeistu postmodernega sveta, pa ni zdravorazumskega razloga, zakaj bi njihovi potomci bili ideološki zagrizenci na dedkovo potenco. Če se ob starejšemu gospodu v partizanski uniformi in zastavi s peterokrako v rokah še prizanesljivo nasmehnem, pa se ne morem načuditi črvu v možganih njihove mladine, ki tako našemljeni skačejo naokoli izven pustnega tridnevja. In po drugi strani, o krivicah in grozotah »totalitarnega komunističnega režima« več od lastnih dedov ve smrkovje, rojeno nekaj let po odrešitvi s te »strahotne tiranije«.

Ker je realno predpostaviti, da se otroci slovenskih mater ne rojevajo z genom za ideološko delitev, ni odveč vprašanje, kdo potem mladini vceplja to sovraštvo do drugače mislečih sonarodnjakov. Je to morda posledica primarne socializacije v družini, sekundarne v procesu izobraževanja, ali terciarne preko medijev ter significant others v dobi odraslosti? Kljub temu, da ne gre zanemariti doprinosa vzgojnih vzorcev in izobraževanja, ki pri nas še pogosto pušča  jasno ideološko sled, se zdi, da ključno vlogo vendarle igra z razdvojenostjo prežeto domače družbeno okolje.

Z distančne neobremenjenosti  je namreč jasno, da celotna slovenska družba, od politike, do gospodarstva, medijev in civilne družbe, deluje po logiki globoke razdvojenosti: levi – desni, naši – vaši, rdeči – črni, partizani – domobranci in kar je še teh delitev. Te ne obstajajo po naravi danosti,  ampak so fiktivne, ustvarjene s ciljem in namenom ohranitve družbenih pozicij in moči. S sproščene energije ideoloških trenj se napaja obstoječi družbeni aparat, hkrati pa pozornost ljudstva odvrača od pomembnejših reči – parazitiranja na narodovem bogastvu, gradnje in vzdrževanja klientelističnih omrežij, izčrpavanja delovnega ljudstva in drugih procesov, s katerimi družbene elite skrbijo za svoj blagor, ki ga rade imenujejo tudi »nacionalni interes«.

Rekli boste »naši pa že ne!« A s tem zgolj dokazujete, da ste ujetniki delitev tudi sami. Aparat namreč ne funkcionira brez dualnosti – če ni notranjega sovražnika na drugem koncu ideološke premice, zastor pade in sistem se sesuje sam vase. Pri tem ni važno, katera stran je na oblasti – nekaj let napajanja pri državnih jaslih je dovolj,  da se doba suhih krav v ideološki opoziciji preživi brez resne škode. Dokler se oblast ponovno ne zamenja.

Zaradi tega je nemogoč dogodek, da bi opozicija podprla dober, za državo koristen predlog svojih političnih nasprotnikov. Zaradi tega so naši mediji ideološko radikalnejši od politične elite same – ko so na oblasti »njihovi«, se bogato molzejo na oglaševalskih evrih firm v državni lasti, v času »opozicije« pa histerično napadajo oblast, da bi se h koritu čim prej vrnil njihov »gospodar«. Nič drugače ni v podjetjih, živečih od državnih investicij ter v raznih »samostojnih« zavodih, inštitutih in drugih izpostavah civilne družbe, ki svojo meglo prodajajo za ceno proračunskega denarja.

Vsem je v interesu, da  kulturno-ideološki boj nikoli ne pojenja, država pa ostane kar se da zaprta za čezmejne, z lokalnimi delitvami neobremenjene investitorje.  V pogojih zdrave konkurence in prosperitete najsposobnejših, bi namreč njihovi vrtički trpeli neprimerno bolj, kot v kolutu ciklične izmenjave pašnje pri koritu.

Zato, kadarkoli vam v enaindvajsetem stoletju začno nabijati s partizansko/domobranskimi parolami  in udarniško interpretirati zlajnane zgodbe »pravih zmagovalcev« ne vem katere vojne že, vedite, da vam obenem iz žepov praznijo denar, pa najsi gre za banalne majice z rdečo zvezdo, čevapčiče po 12€ ali pa za banke, v katerih so požrli milijarde narodovega premoženja.

Če se res želimo rešiti močvirja, preden se dokončno utopimo v živem pesku ideoloških razprtij, bi bilo za teme pred 91′ razpisati silenzio stampa za stoletje ali dva – da se javni diskurz enkrat za vselej očisti brezplodnega samomorilskega kulturnega boja. Šele tako lahko začnemo s preporodom v moderno državo (zahodno)evropskega tipa.

>

3 thoughts on “Slovenske ideološke zdrahe: Deli in vladaj”

  1. Rok, zamrzniti bi morali vse pred letom 1995, uvesti lustracijo na zmagovalce iz leta 1945 in 1991, prepovedati proslave in vse praznike, ki smrdijo po ideologiji, pa naj bo to rdeča ali črna ali bela. Potem pa je mogoče upati, da se v par letih izkopljemo iz medsebojnega sovraštva in začnemo ustvarjati, kar nas bo povleklo še iz ostalih brezen.

    1. Gitane naštel si vse kar ne moremo ali smo zamudili, mogoče bi napisal kaj kar lahko …

  2. Res dober prispevek, vsaka čast uredniku bloga, že kar nekaj časa nisem prebral nekaj tako konstruktivnega in objektivnega kot je zgoraj skupaj vrgel Rok. Večinoma so na razpolago levi in desni blogi, kjer se levičarji in desničarji obmetavajo in obračunavajo med seboj. Edino kar pogrešam zgoraj, kjer se opisuje le dejansko stanje, nek predlog, recepturo za razrešitev le tega. Mogoče kdaj drugič Rok….

Comments are closed.