POP TV in Kanal A: zaradi prepovedi “zamika” množično izgubljajo gledalce

Se je že začelo. Ko sem prvič preizkusil funkcijo “zamik”, ki jo ponujajo naši TV operaterji, mi je bilo jasno, da gre za revolucijo v TV broadcastingu.  Gledalec je naenkrat postal gospodar svojega TV prostora/časa – programe lahko vrti nazaj, naprej, si jih, ne glede na to, kdaj so na sporedu, ogleda ob desetih zjutraj, sredi popoldneva ali pozno zvečer. Prav tako lahko prevrti oglase in druge nadležne vsebine, ki jih vsiljujejo televizijske hiše. A prav v tej točki sem se zavedal, da bo slej kot prej nastal problem.

In sprožila ga je, kako očitno, najpogoltnejša TV hiša v Sloveniji. Tista z monopolom, ki si lahko privošči vse, tudi to, da ji je interes gledalca zadnja briga. Natančneje, zanjo ne obstaja, vsaj ne takrat, ko je v navskrižju z žvenketom denarja (kar je skoraj vedno).

A zgodovina nas uči, da so napuh, pohlep in samozaverovanost uničili že močnejše hegemone, kot je ena v časovni in prostorski dimenziji razmeroma nepomembna TV korporacija.

Pro+ je tako od TV operaterjev zahteval, da gledalcem več ne omogočijo ogleda njihovega programa z “zamikom” – od sedaj naprej jih bodo tako lahko gledali le še v “živo”. Takšno scanje proti vetru, torej poskus zajezitve neizbežnega tehnološkega napredka, je primerljivo s konjušnico z monopolom nad prevozom s kočijami, ki je ob izumu avtomobila pri lastnikih cest zahtevala prepoved gibanja objektov na kolesih neživalskega izvora. Ti pač za cestni promet nimajo ustreznih pravic, so argumentirali.

Namesto, da bi pametno razmislili, kako tehnološki razvoj prilagoditi v svoj prid, jih je seveda povozilo kolo časa. V tovrstno kamenodobno razmišljanje je vonj po denarju zavedel tudi vodilne v Pro +.

Posledice so že vidne – številni blogerji in forumaši pišejo o prenehanju gledanja POP TV in Kanala A ter celo o odpovedih naročnin na razmeroma neuspešen plačniški sistem Voyo.

Odgovorni se verjetno tolažijo, da so tovrstne “manjše neprijetnosti” kratkotrajna posledica za gledalca neugodnih ukrepov in bodo, kot ostali tovrstni ogorčeni odzivi, kmalu pozabljeni in utopljeni v prenosih novega Big Brotherja in podobnih poneumljenih šovov. A tokrat se zagotovo motijo.

Ocene so, da večina TV gledalcev, ki jim je omogočena funkcija “zamik”,  90 % časa, ki ga namenijo televiziji, to gledajo le še na tak način. Ali, kot sem prebral na nekem forumu: “časi, kot bi si jih želel POP TV – da se bo družina ob sedmih zvečer zbrala pred ekranom ter si skupaj ogledala njihovo 24ur, s številnimi oglasnimi in drugimi prekinitvami vred – so minili”.

Ozaveščen gledalec in teh je vse več,  postaja racionalni gospodar svojega TV prostora/časa in gleda tisto, kar ga zanima. Omejevanje te pravice ter vsiljevanje nezaželenih vsebin, pa bo gledalca prej kot v ogled programa prisililo, da pritisne eno izmed drugih črnih tipk – navsezadnje jih ni več zgolj pet ali šest kot včasih, ampak petdeset, šestdeset, tudi sto.

In ko bo enkrat preklopil, ne bo več dolgo do takrat, ko bo ob omembi nekega TV programa vprašal: “What the fuck is POP TV?”

Slovenske ideološke zdrahe: Deli in vladaj

Pozabite na partizane in domobrance. Vnuki enih in drugih, pa tudi tistih, ki z vso stvarjo nimajo nič skupnega,  so leta 2012 ideološko zastrupljeni bolj, kot njihovi dedje pred sedemdesetimi leti. Medtem ko Američani v ruski raketi letijo v vesolje in skupaj planirajo misijo na Mars, evropski znanstveniki v Cernu iščejo osnovni delec vesolja  in ameriški, japonski ter francoski sateliti skupaj odkrivajo Zemlji podobne planete v naši galaksiji, se Slovenci zagrizeno preštevamo na rdeče in črne ter si žugamo z odrov proslav in drugih razpoložljivih pasjih procesij.  Medtem ko se mi gremo nadaljevanje svetovne vojne z drugimi sredstvi, nas razvojno prehitevajo Poljaki, Slovaki, Turki in vsi ostali,  iz katerih smo se na račun kopalniških garnitur v zjebanih hotelih, poniževalno norčevali  še pred nekaj leti.

Preden nas tako ideološko skregane dokončno pobere kriza (tista prava, ki še pride), bi se vendarle bilo za vprašati, od kod ta razdvojenost, ki nas kot mlinski kamen vleče pod nivo naprednih evropskih družbenih konceptov. Če nekako še razumem starčke, ki jih je tragična izkušnja večletnega svetovnega spopada zaznamovala do te mere, da nikoli niso bili sposobni konceptualno zaživeti v zeitgeistu postmodernega sveta, pa ni zdravorazumskega razloga, zakaj bi njihovi potomci bili ideološki zagrizenci na dedkovo potenco. Če se ob starejšemu gospodu v partizanski uniformi in zastavi s peterokrako v rokah še prizanesljivo nasmehnem, pa se ne morem načuditi črvu v možganih njihove mladine, ki tako našemljeni skačejo naokoli izven pustnega tridnevja. In po drugi strani, o krivicah in grozotah »totalitarnega komunističnega režima« več od lastnih dedov ve smrkovje, rojeno nekaj let po odrešitvi s te »strahotne tiranije«.

Ker je realno predpostaviti, da se otroci slovenskih mater ne rojevajo z genom za ideološko delitev, ni odveč vprašanje, kdo potem mladini vceplja to sovraštvo do drugače mislečih sonarodnjakov. Je to morda posledica primarne socializacije v družini, sekundarne v procesu izobraževanja, ali terciarne preko medijev ter significant others v dobi odraslosti? Kljub temu, da ne gre zanemariti doprinosa vzgojnih vzorcev in izobraževanja, ki pri nas še pogosto pušča  jasno ideološko sled, se zdi, da ključno vlogo vendarle igra z razdvojenostjo prežeto domače družbeno okolje.

Z distančne neobremenjenosti  je namreč jasno, da celotna slovenska družba, od politike, do gospodarstva, medijev in civilne družbe, deluje po logiki globoke razdvojenosti: levi – desni, naši – vaši, rdeči – črni, partizani – domobranci in kar je še teh delitev. Te ne obstajajo po naravi danosti,  ampak so fiktivne, ustvarjene s ciljem in namenom ohranitve družbenih pozicij in moči. S sproščene energije ideoloških trenj se napaja obstoječi družbeni aparat, hkrati pa pozornost ljudstva odvrača od pomembnejših reči – parazitiranja na narodovem bogastvu, gradnje in vzdrževanja klientelističnih omrežij, izčrpavanja delovnega ljudstva in drugih procesov, s katerimi družbene elite skrbijo za svoj blagor, ki ga rade imenujejo tudi »nacionalni interes«.

Rekli boste »naši pa že ne!« A s tem zgolj dokazujete, da ste ujetniki delitev tudi sami. Aparat namreč ne funkcionira brez dualnosti – če ni notranjega sovražnika na drugem koncu ideološke premice, zastor pade in sistem se sesuje sam vase. Pri tem ni važno, katera stran je na oblasti – nekaj let napajanja pri državnih jaslih je dovolj,  da se doba suhih krav v ideološki opoziciji preživi brez resne škode. Dokler se oblast ponovno ne zamenja.

Zaradi tega je nemogoč dogodek, da bi opozicija podprla dober, za državo koristen predlog svojih političnih nasprotnikov. Zaradi tega so naši mediji ideološko radikalnejši od politične elite same – ko so na oblasti »njihovi«, se bogato molzejo na oglaševalskih evrih firm v državni lasti, v času »opozicije« pa histerično napadajo oblast, da bi se h koritu čim prej vrnil njihov »gospodar«. Nič drugače ni v podjetjih, živečih od državnih investicij ter v raznih »samostojnih« zavodih, inštitutih in drugih izpostavah civilne družbe, ki svojo meglo prodajajo za ceno proračunskega denarja.

Vsem je v interesu, da  kulturno-ideološki boj nikoli ne pojenja, država pa ostane kar se da zaprta za čezmejne, z lokalnimi delitvami neobremenjene investitorje.  V pogojih zdrave konkurence in prosperitete najsposobnejših, bi namreč njihovi vrtički trpeli neprimerno bolj, kot v kolutu ciklične izmenjave pašnje pri koritu.

Zato, kadarkoli vam v enaindvajsetem stoletju začno nabijati s partizansko/domobranskimi parolami  in udarniško interpretirati zlajnane zgodbe »pravih zmagovalcev« ne vem katere vojne že, vedite, da vam obenem iz žepov praznijo denar, pa najsi gre za banalne majice z rdečo zvezdo, čevapčiče po 12€ ali pa za banke, v katerih so požrli milijarde narodovega premoženja.

Če se res želimo rešiti močvirja, preden se dokončno utopimo v živem pesku ideoloških razprtij, bi bilo za teme pred 91′ razpisati silenzio stampa za stoletje ali dva – da se javni diskurz enkrat za vselej očisti brezplodnega samomorilskega kulturnega boja. Šele tako lahko začnemo s preporodom v moderno državo (zahodno)evropskega tipa.