Borut Pahor: zadnji poraz državnika novega kova

Imate radi Boruta Pahorja? Če ne vi, pa ga zagotovo obožuje vaša tašča. Borut je namreč eden tistih politikov, ki človeku zleze pod kožo. Smotano prikupen in težko določljivega okusa, kot kakšen sladko-kisel piščanček. A pomembneje kot to, ima nepogrešljivo lastnost velikih: tepež in teptanje ga delata zgolj močnejšega. Politiki prve klase eksistirajo v večni win-win situaciji – sicer ne zmagujejo vedno, a tudi kadar izgubljajo, nikoli niso poraženci. Borut Pahor je primer za v učbenike – v zadnjih letih je izgubil vse, kar je mogoče – referendume, koalicijske partnerje, Milana Kučana, Simono Dimic, vlado, parlamentarno predsedniško mesto, politične prijatelje in na koncu še lastno stranko. Vse to in še kaj povrh, pa je še vedno drugi najpriljubljenejši politik v državi. Ali morda celo prvi? No, počakajmo do jesenskih predsedniških volitev.

Sobotni zadnji poraz pa bo za slovensko politično krajino vendarle imel daljnosežnejše posledice, kot bi se pričakovalo od nekega lokalnega partijskega kongresa. Bivši predsednik reformiranih komunistov je namreč, hote ali ne, (z)gradil za slovenski prostor povsem novo  politično paradigmo, katero lahko v kolutu naše kulturno-ideološke omejenosti razume le malokdo. Prav iz tega grma pa rastejo šibe, ki ga po hrbtu švrkajo s strani njegovih  – le kako si izbrani princ levice drzne koketirati z reakcionarnimi idejami Princa teme, sovražnika vseh strpnih, naprednih, svobodomiselnih ljudi?!?  In kar je še huje – pred partijske postavljati državne interese?!?  Te logike dediči naših komunistov, katerim so bile prioritete vedno jasne, tudi sredi noči tam šestindvajsetega 41′,  nikoli niso mogli razumeti, kaj šele prebaviti.

Sicer pa ni dosti drugače z njihovimi nasledniki na desni. Dediči revolucije so se namreč po propadu samoupravnega raja  raztepli po brstečih strankah celotnega političnega spektra.  Skrbno politično izšolani in spretni partijskih veščin, so časoma opravili s politike neukimi orgličarskimi naivneži ter narod naprej v demokracijo popeljali v okovih starih vzorcev kulturno-ideološkega spopada. In ta se danes, dvajset ali sedemdeset let kasneje, zdi še bolj žareč, kot kdajkoli prej. Ogenj narodovih razprtij namreč ne ugasne, ker je v interesu političnih elit, saj predstavlja vir moči in oblasti, predvsem pa kontrole nad med seboj sprtim ljudstvom.

Posledica tega je triumf radikalnosti na enem ali drugem polu, kateremu smo priča ob vsakokratnih volitvah. Posledica tega je neomajna vera v liderja, ki je lahko tat, goljuf, prekupčevalec, prevarant, a vse to ni pomembno, če je naš. Posledica tega je rušenje vsega in vsepovprek, če ni predlagano od naših in navsezadnje, posledica tega je moralno-etično izpraznjena ter finančno shirana država. Ampak kaj bi se sekirali, radikalnost je odlika, pravi novi predsednik socialdemokracije.

Borut Pahor je eden redkih slovenskih politikov, ki s to logiko samouresničujočega  kulturno-ideološkega populizma želi opraviti enkrat za vselej. Morda niti ne toliko iz bolj ali manj zaigrane »pristne naivnosti«, kot iz legitimnega političnega pragmatizma – tretje poti kot ambicije navidezno neosvojljivega triumfa: postati državnik novega kova – ljubljeni vodja, ki pripada vsem in vsakomur.  Nekaj, kar v Sloveniji ni uspelo še nikomur.  In nekaj, kar lahko uspe le nekomu s skrajno narcističnim  karakterjem. Borut je popolni kandidat.

Pahorjevega zadnjega poraza so se najbolj razveselili tisti, ki mu nikakor ne morejo oprostiti domnevno servilnega odnosa do Janeza Janše, kar je tragikomična ironija tedna. Komična zato, ker ti slepci na razstavi slik ne vidijo, da prav izvolitev levičarskega teoretika Lukšiča generira energijo kulturnega boja, iz katere svojo moč črpata tako Janković, kot Janša. Ironično, a iz sobotnega kongresa Socialnih demokratov sta najmočnejši izšli SDS in Pozitivna Slovenija. Tragika trenutka pa je v nadaljnjem oklepanju kulturno-ideološkega konstrukta, ki Sloveniji preprečuje transformacijo v moderno evropsko demokracijo,  obenem pa duši družbeni potencial na vseh področjih – finančnem,  kreativnem, kulturnem, moralnem …

Pahorjev zadnji poraz je morda korak naprej do njegove zmage, zagotovo pa je korak nazaj za Slovenijo.