Kako so delavcem ukradli 1. maj

Najprej so jim ukradli tovarne. Nato človeku dostojne plače. Ukinili so jim delovna mesta. Čisto na koncu pa so jim ukradli še praznik. In kar je najhuje – od vsega hudega delavci tega sploh niso opazili.

S častne govornice na njihov praznik, praznik boja za pravice delavcev, jih je nagovoril (ex) direktor supermarketa. Podučil jih je o delavski časti in oblasti, mimogrede pa jim za 12€ prodal še porcijo čevapčičev in vrček piva.

A ta zgodba ni od danes. Njena zgodovina sega več kot 30 let nazaj, v čase, ko smo se vozili še na sode/lihe dneve, kavo, sadje in kavbojke pa kupovali v tujini. Takrat, koncem osemdesetih, je tudi “eliti brezrazredne družbe” bolj kot ne postalo jasno, da so samoupravljanju s temelji marksizma dnevi šteti. Potem, ko so po naivni milosti prve demokratične oblasti uspeli preživeti v zavetjih institucij nekdanje družbene lastnine, si boljših startnih možnosti  za privatizacijo le-te res niso mogli zaželeti. Sčasoma so olastninili državno srebrnino, neperspektivne dinozavre pa poslali v stečaj – potem, ko so jih oželi do zadnje vrednosti.  Denar za vse so črpali iz državnih bank, monopol nad premoženjem pa zavarovali s parolo nacionalnega interesa. Večini je uspelo – danes jih nazivamo s »cenjenimi menedžerji«. Nekaterim pa je spodrsnilo – zamudili so trenutek, odnesla jih je svetovna gospodarska kriza.

Eden takšnih menedžerjev je imel veliko srečo. Nova politična oblast mu je stolček spodnesla ravno še pravi čas, da mu ni uspela zgodba menedžerskega prevzema po enačbi tistih, ki jih danes imenujemo »padli tajkuni«.  Vrnil ji je na boleč način – s podporo klana je postal osrednji politični obraz elite “brezrazredne družbe”, imenovane tudi »slovenska politična levica«. Včeraj še ugledni menedžer in kapitalist, danes v Sloveniji ni večjega levičarja od njega.

»Po dejanjih jih boste spoznali«, pravi Sveto pismo in odkritje največjega slovenskega levičarja nam daje možnost empiričnega vpogleda v pojem »levičarstva«, kot ga razumemo Slovenci. Raziskovalni poligon je polis, ki je zadnjih nekaj let v upravljanju prvega med levičarji.

Tam je, kot pravijo, naredil ogromno – zgradil mostove, pobarval fasade, izkopal garaže in kar je najpomembnejše, postavil amfiteater – ljudstvu v čast in oblast.

Vse to pa je zahtevalo tudi nekaj zanemarljive kolateralne škode: Nikoli plačano delo podizvajalcem in delavcem, ki so garali v nemogočih pogojih, hudo zadolžitev in dvig cen storitev v prestolnici.

A interpretacije te škode so različne:  »Kaj pa je tistih nekaj fičnikov«, je po načelu »cilj opravičuje sredstva« z roko zamahnil stric Stanovnik, sindikalist v gradbeništvu Oskar Komac pa je to interpretiral nekoliko drugače:  »Ta objekt bo nekoč Ljubljani in Ljubljančanom v ponos. V resnici pa bo predstavljal spomenik poteptanih temeljnih človekovih pravic ljudi, ki so ga gradili dan in noč, v mrazu in snegu za človeka nedostojno plačilo.«

Po baje legalnih dejanjih »največjega slovenskega levičarja« pa vendarle ostaja jasno: levica evropskega kova v Sloveniji ne obstaja. Tako kot tovarne, plače, delovna mesta in 1. maj, so njen duh ukradli  tisti, ki v tej formi vidijo priložnost lastnega političnega triumfa. V ta namen so uzurpirali tudi praznik dela – 1. maj. Ta je postal zgolj orodje, vzvod političnega spopada, grmenja nad potezami sovraga. Za praznik dela smo na Rožniku tako poslušali udarne protivladne govore, prepevali »Hej mašinca zagodi«  in v prvih vrstah gledali fanatike v partizanskih uniformah.

In kaj sploh še ostane tistim ki so jih oropali praznika, predvsem pa njegove vsebine – pravice do zastopstva resničnih interesov delavnih ljudi? Pravo pot so pred leti z odporniškim odnosom do spolitiziranih sindikalnih voditeljev pokazale stavkajoče delavke Mure in Gorenja.  Podobna streznitev bi jim prav prišla tudi danes.