Šampionski tek za vozom ali Težko je biti Tina Maze

»Premalokrat se Slovenci zaveste, kakšna šampionka je Tina,« Slovence zna okrcati Andrea Massi, kadar njegovi »varovanki« ne namenimo dovolj pozornosti (denarja). In prav ima. Status šampiona je dejansko stvar zavesti, celo bolj kot domena vrhunskih rezultatov. Morda kdo dvomi v  Jureta Koširja , da je po Križaju naš največji smučarski šampion in to zgolj trem zmagam v petnajstletni smučarski karieri (in eni bronasti olimpijski kolajni)?!  Za primerjavo, Tina Maze pri svojih 28 letih beleži enajst zmag, dva olimpijska srebra, naslov svetovne prvakinje in dve drugi mesti na svetovnih prvenstvih. Kako je torej mogoče, da nas mora gobčni Italijan na Tinin šampionski status stalno opominjati? Smo Slovenci tako butasti, da si tega enostavno ne moremo zapomniti enkrat za vselej?

Verjetno ne. Če bi narodov spomin bil tako kratek, potem bi ob priimkih Križaj, Svet, Petrovič, Peterka, Majdič, le skomignili z rameni. Morda pa je vendarle kaj narobe s Tininim šampionskim statusom? Pa neee, bi dejal Massi, pri Tini ni nikoli nič narobe. Problem je v povprečnežih okoli nje: serviserjih, maserjih, predsednikih klubov in zvez, pokroviteljih, delavcih na progi, sotekmovalcih, snemalcih, novinarjih in navsezadnje, navijačih. Vsi ti kar naprej nekaj težijo in enostavno ne razumejo, kakšna šampionka je njegova Tina.

Da, Massi je pač nerazumljen. Kot še kopica drugih – očetov, mam, dedkov, babic, partnerjev, ljubimcev … , ki svoje sinčke, hčerkice, ljubimke, vnučke, venomer razglašajo za šampione najvišjega kova, ki jih svet enostavno ni sposoben prepoznati. Slovenija je polna nerazkritih šampionov, bi lahko dejali.

Pa vendarle, a šampionskem statusu priteče tovrstno promoviranje s strani Significant others? Ste kdaj recimo slišali trenerja Petre Majdič vpiti, kakšna šampionka je naša ex tekačica? No, verjetno sploh ne veste, kdo je Ivan Hudač, kaj šele, da bi ga zasledili v tovrstni propagandni akciji. A če bi vas o Petri povprašali, bi brez zadržkov dejali, da gre za šampionko svetovnega formata. Pa  kako to vendar veste, brez, da bi vam povedal njen trener?

Saj ne veste, ampak se zavedate. Status šampiona namreč ni stanje stvari, odtis na papirju ali nekaj otipljivega.  Je stanje duha, zavest naroda o prvemu med enakimi, ki mu je uspelo, ki kot eden izmed nas postane nosilec narodove identifikacije, nacionalnega ponosa. Na šampionski piedestal ga dokončno postavi  sproščenost, dostopnost, preprostost, dobrovoljnost, ljudskost.

Pri Tini Maze pa vse zgleda taako zelo težko, kot kakšen cankarjanski tek za vozom. Vse je eno mučenje, trpljenje, jezna bolečina v znak nemoči. En klanec je prestrm, drugi  prepoložen, tretji  nagnjen levo, četrti v desno, peti premehak, šesti zaledenel. Zdi se, da Tini Na Klancu nikoli ni lepo. Ona dobesedno fura safr.

In ta njen safr nam Italijanček prodaja kot neizčrpen vir narodovega zanosa. Kot da cankarjanskih zgodb nimamo dovolj že v vsakdanjem lajfu. Od športa pričakujemo vse kaj drugega – samozavest in optimizem, navdih v upanju, da zmoremo tako na vrhu klanca z Robijem, kot na podnu jame s Petro. Skupaj v padcih in vzponih, neuspehih in uspehih.

Zato AMaze Team ne more biti šampionska izpostava. Želela sta si biti sama in ta želja se jima sčasoma uresničuje. Izgubljene pristnosti odnosa ne povrne žlahtnost kovine, kaj šele prepričevanje o šampionski narodni (ne)zavesti. Vse bolj sta sama sredi množice ljudi. Sama v vzponih in padcih, neuspehih in uspehih.

Ana ima dva očka, štiri dedke in enega psička

»It’s all about kids«. Debato okrog družinskega zakonika je v vrhuncu vznesenosti spopada za in proti, namerno ali ne, zaneslo v konkretizacijo bistva vseh razprtij in sporov. Ko odstranimo zamegljevanju namenjeno navlako, se v svoji goloti izbistri resnica: na družinskem referendumu se bomo odločali o vprašanju, ali vzgoja ostaja v patronatu heterospolne (izven)zakonske skupnosti, ali pa naj družba homoseksualno zvezo formalnopravno povzdigne na nivo enakovredne alternative za odraščanje naših otrok. Konsenz, da otrok v principu ideala potrebuje očeta in mamo, namreč ni sporen. Stališča so različna pri vprašanju ali mora mamica nujno imeti luliko, ali pa materinski vlogi odgovarja tudi lulček (in obratno). 

Najbolj nazorno je omenjeno dilemo v svoji zgodbici za odrasle uspelo pririsati Cicibanu, katerega avtorji so se več kot očitno otresli pritiskov, ki so jih svoj čas silili v podpis peticije 571 proti Janševi vladi. Pa vendarle, neizpodbitnim zaslugam za razjasnitev referendumskega vprašanja navkljub, si je homoseksualni lobi z nebrzdanim dejanjem naredil slabo uslugo.

Referendum bi namreč zagovorniki zakonika z lahkoto dobili, če bi diskurz uspeli ohraniti na nivoju spopada »nazadnjaške« RKC proti »svobodomiselni« Sloveniji. Tako pa so s svojo neučakanostjo zamajali učinkovit dvodimenzionalni miselni koncept, ki so ga pred tem mesece trudoma gradili. Še pred dnevi bi ljudje na volilnem  listku obkrožali, ali sodijo med napredne, svobodomiselne državljane, ki nikomur nočejo nič hudega, ali pa med  nestrpne zagamance, ki se brezsramno vtikajo v življenja soljudi.

Sedaj pa so nasprotnikom zakonika ponudili priložnost, da obkroževalcem vsilijo svojo interpretacijo volilne dileme v smislu, ali bi našega Tončka res lahko po luleku in ritki umivala homoseksualna strica, brez, da bi mu pri tem storila kaj hudega.

Obe dilemi sta seveda popačenki v smislu »Zemlja je ploščata, ker pač takšna zgleda v atlasu«, v pogledu iz vesolja pa so stvari vendarle nekoliko drugačne. A miselna vesoljska 3D perspektiva je zaradi gravitacije predsodkov za večino ljudi težko dosegljiv ideal, na čemur gradi splošna teorija propagande, kot tudi volilni kampanji belih in črnih v aktualni referendumski dilemi.

In kaj si ob vsem tem mislijo otroci? Verjetno kaj podobnega kot: »Dve mamici, dva očka? Glavno, da imam psička. Ime mu je Fiki in ko ga božam, veselo maha z repom.«