Očistimo Slovenijo 2012-2016 (kot si to predstavlja vlada Janeza Janše)

»Šli bodo tja, kamor gredo ljudje, ki so odveč,« je novi finančni minister dr. Šušteršič na najbolj plastičen način odgovoril, kaj bo z zaposlenimi v odvečnih agencijah in drugih vladnih uradih. Nič manj brezkompromisno, z besedami »za zavožene projekte ni denarja« je teden pred tem superminister dr. Turk odpisal finančno grozljivo požrešen projekt univerzijada 2012. Še pred tem so, kot bi trenil, odleteli trije visoki državni funkcionarji, dr. Gorenak pa je danes napovedal odpuščanja v notranjem resorju. In ker se po jutru dan pozna, je jasno, da bo v neusmiljenih in brezkompromisnih časih na agendi točno takšna vladna politika: odločna, neusmiljena, brezkompromisna.

Konkretneje to skoraj zagotovo pomeni, da se je nova vlada, tudi za ceno lastne glave, odločila narediti prelom v lagodnem životarjenju na tuj račun, po scenariju grške tragedije. Padale bodo glave, ne samo politične na vrhu direktoratov. Pretrgani bodo cevovodi iz državnih jasli na priviligirana podjetja, »neprofitne« zavode in inštitute.  Konec bo kongresnih turizmov, služenja na potnih stroških, »izposoj« pisarniške opreme. Tudi plače ne bodo ostale nedotaknjene. Ljudje bodo leteli na cesto.

S ceste pa na ulice, na krilih iz zimskega spanja prebujenih sindikatov ter razjarjenih interesnih skupin. Po 14-18 in 41-45 in 91′ se nam obeta četrta splošna ofenziva v zadnjih 100 letih. Ulični protesti bodo del vsakdana, kakšnega borčevskega (de)priviligiranca zna odnesti celo v gozdove. Upajmo, da puške vendarle ne bodo zapokale. Namesto njih bodo ogenj bruhali mediji.

Imam občutek, da generala Janše tokrat nič ne bo ustavilo. Kot strateg predobro ve, da si je umik  pred lobiji in sindikati v zaledje lahko privoščil v konjukturi 04-08. Zaledje je sedaj izčrpano, ostaja zgolj še boj do zadnjega moža.

Slovenija ni dobila politične, ampak vlado kriznega menedžmenta. Vlado zgolj za en projekt – očistimo Slovenijo 2012-2016, ne glede na politično ceno. Tega se zavedajo liderji vseh vladnih strank, zato bo koalicija obstala vse do volitev 2016, ko bo padla v dobljeni vojni za Slovenijo. Posega teh razsežnosti v privilegije življenja nad zmožnostmi, ni sposoben preživeti nihče, vsaj ne na kratki rok.

Protikrizna koalicija razuma je tako v trenutku svojega poimenovanja podpisala smrtno obsodbo.  Kot feniks iz pepela se ob koncu vladavine lahko dvigne le ob neskončni toleranci ljudstva do politike, ki jim daje samo tisti kruh, ki si ga sami zaslužijo.

Grški ulični spopadi pričajo, da plebsu logika »porabim kolikor  ustvarim« ni najbolj domača. Res je, da so aktualno krizo povzročile velike finančne korporacije, a te so Zahodni svet tudi  popeljale v blaginjo, ki nam jo plačujejo azijski otroci z 10 dolarji na mesec.  Smo kdaj, uživajoč na peščenih plažah razkošnih hotelov, pomislili na to, da smo si počitnice, najnovejši avtomobil, tablični računalnik  in smart phone, plačali iz njihovega, ne našega zasluženega denarja?!

A časi se spreminjajo in zdi se, da bo na tem svetu kmalu marsikaj drugače. Tudi v sveže očiščeni Sloveniji.

Prenehajte težiti s to kulturo!

Krčenje ministrstev na 10 ali manj je bila ljudem všečna populistično vroča predvolilna obljuba praktično vseh političnih liderjev. Seveda, zakaj potrebujemo 16, 17 ministrov, pa sekretarjev, tajnic, fikusov in njim pripadajočih birokratov, če bi jih lahko imeli le 8, 7 ali celo manj. Takrat ni nihče  pomislil, da krčenje samo po sebi še ne prinese varčevanja – pas se zategne šele, ko se posamezne urade, agencije … ukine, zapre, zaključi in iz proračuna izbriše njihove postavke za »materialne stroške« in »druge izdatke«. 

Zdaj, ko smo končno dobili mandatarja in lahko v kratkem pričakujemo tudi polno operativno vlado, je problem ravno nasproten. Kar naenkrat težava ni več v višku, ampak manjku ministrstev – zaradi ukinjanja samostojnih resorjev in združevanja z ostalimi področji se oglaša kup različnih interesnih skupin. Po svoje logično in pričakovano – gre pač za njihove (khm) privilegije, za katere se zdi, da so kar naenkrat ogroženi. Ti sedaj osebni interes postavljajo na piedestal nacionalne katastrofe – če njihovi vrtički ne bodo obstali kot samostojna entiteta, se bo zamajala državna identiteta. Navsezadnje, kaj pa je narod brez lastne kulture?!

Ampak kaj je sploh ta, za narodov blagor tako opevana kultura? Se kot takšna denimo kvalificira v sofinanciranju projektov tako visokega umetnostnega nivoja, da ga lahko razume le avtor sam in pogojno skupina napol zadetih hipijev?  Se morda odraža v dobro plačanih nastopih, kjer se elita nasmiha intelektualnim domislicam o »pičkastih« in »klovnovskih« političnih nasprotnikih?  So morda integralni del te kulture tesno zaprta vrata za sposobnega mladega režiserja polnega idej, ki nato v tujini posname film svetovnega formata z milijonskimi dobički? Tovrstnih primerov v slovenski kulturi je nešteto in praksa kaže, da bolj kot je projekt zavožen in manj ljudi kot doseže, večja je verjetnost, da bo izdatno financiran iz državnega proračuna. Oziroma, kot je Mitjo Okorna odpravila Majda Širca: »Mitja, saj ti se boš znašel. Toliko ljudem, ki se ne znajdejo, moramo še pomagati.«

In prav za frazeologemom »neiznajdljivih« se skrivajo nesposobneži, zlizani s političnimi nastavljenci, ki jih za njihove ustvarjalne blodnje filajo z davkoplačevalskimi evri. Za takšne velja »bolje ne bo nikoli« in vsaka sprememba statusa quo krati njihovo umetniško svobodo, omejeno zgolj s prihodki  iz državnega proračuna.

Petra Majdič, Tina Maze, Anže Kopitar, Rašo Nesterović, Primož Peterka in številni drugi, so zvezdniki svetovnega formata, ki za slovensko integriteto in prepoznavnost naredijo stokrat  več, kot politiki, gospodarstveniki in kulturniki skupaj. In glej ga zlomka, vsi ti in številni drugi so se v svetovni vrh svoje panoge prebili brez samostojnega ministrstva za šport. Le kako jim je sploh lahko uspelo, bi se, če bi verjeli aktualnim kulturnim protestnikom, danes lahko vprašali? Morda zato, ker so sposobni, pridni, vztrajni, delovni, ustvarjalni, zagotovo pa ne pa zaradi institucionalne ureditve njim pripadajočega resorja.

Zato si po eni strani želim, da mi vendar že prenehajo težiti s to kulturo, obenem pa se zavedam, da je to le uvertura v mandat teženja vsepovprek. Danes kulturniki, jutri sindikati, pojutrišnjem študentje, drug teden upokojenci, ves čas pa novinarji in protivladno nastrojeni mediji. Časov udobnega parazitiranja za tuj denar je pač nezadržno konec.

Od zdaj naprej bomo živeli od tega, kar bomo ustvarili sami.  Če bo pa to le preveč omejevalo našo notranjo svobodo, pa predlagam, da se namesto na ulice, podamo v sadovnjake in hmeljišča. Med obiranjem sadežev narave za 3 evre na uro, tudi ustvarjalnega navdiha zagotovo ne bo zmanjkalo.