Zvezdniki političnega driblinga

Sredin državnozborski politični triler se je gledalo kot napeto, dramatično nogometno tekmo. Maksimalno motivirani akterji  so švicali, preigravali, faulirali, blefirali, skratka počeli vse, kar pravem fuzbalu pritiče. Za popoln spektakel so z zagretimi navijaškimi retoričnimi izbruhi na družabnih omrežjih poskrbeli navijači ene in druge strani. Če bi vmes zavrteli še reklamo za Mastercard, bi me težko prepričali, da ne gledam vsaj četrtfinala Lige Prvakov.

Kot vsaka dobra tekma se je tudi ta začela dan prej s poročanjem iz obeh pripravljalnih taborov. Temperaturo so dvigovala  standardna vprašanja o tem, kdo bo igral in kdo obsedel na klopi, ali bodo poškodovani/bolni igralci sploh nastopili in kdo se je stepel na večernem treningu. Izostale niso niti špekulacije o prestopih in zneskih, ki se tu vrtijo. Uradne izjave niso presenetile. Prestopov ne bo, sporov v ekipi ni, saj so vendarle vsi profesionalci (se pa nekateri gola ne bodo veselili) in če bodo fantje strnili vrste, pozitiven rezultat ne more izostati. Zmagovite postave eden od selektorjev novinarjem ni želel zaupati.

Da morda ne gre za fuzbal, ampak nekaj bolj umazanega, me je spreletelo, ko se je srečanje začelo brez uradne napovedi postav. Predstavljajte si Milovanoviča, ki ob naštevanju prve enajsterice resignirano doda, da se za dva ali tri še ne ve, za koga igrajo in da bo to zagotovo jasno ob koncu tekme, ko bo znan izid. Pridih nenavadnosti je stopnjeval igralec moštva v zaostanku, ki je ob polčasu napovedal zanesljivo zmago, saj bodo do zadnjega piska vsaj trije igralci prestopili na njihovo stran. Za koga igraš, je pač svobodna odločitev vsakega posameznika, ki ni vezan na nobena navodila, je utemeljil svojo trditev.

Ciprski in vzhodnoazijski trgi se zagotovo pregrevajo, Kara in Pajo pa si zadovoljno maneta roke, mi je prišlo na misel. Tudi sam sem poiskal najdonosnejšo Bet-and-win kombinacijo, v kateri ob polčasu staviš na končno zmago ekipe, ki izgublja. Zanesljiv zaslužek, kakršnega se ne bi sramovali niti nekateri naši nogometni reprezentanti, se mi je nasmihalo.

Nakar sem doživel šok in dokončno streznitev, da se vendarle ne gremo fuzbala, ampak politiko v vseh čarih umetnosti možnega. Ekipa, kateri je zadostoval  že neodločen rezultat, se je kar naenkrat odločila, da zapusti igrišče in obsedi na klopi. Recite, kar hočete, ampak gre za demonstracijo učinkovitega načina, kako ne izgubiti že dobljene tekme. Le zakaj se ni denimo česa podobnega spomnil selektor Kek na svetovnem prvenstvu, ko so Američani zabili prvi gol za zmanjšanje rezultata na 1:2. Koren bi enostavno pobral žogo s sredinske pike in jo s četico slovenske nogometne smetane za petami mirno mahnil v garderobo. Srečanja bi bilo konec, fantje pa bi še danes veljali za zmagovalce. Ampak v športu je kaj takega očitno možno le na tekmah divje Ž lige.

No, v politiki je vendarle drugače. Odzivi po srečanju nikakor niso škodovali splošni razburljivosti spektakla. Analitiki so študiozno iskali vzroke za poraz, zmagovalci so se zadovoljno nasmihali, poraženci so za debakel okrivili sodnike in odšli na pir, predsednik republike pa je s podiuma ljudstvo razočarano nagovoril, češ, kdor ne voli, ni Slovenc. Njegovi fantje so pač edini pravi, ne glede na to, kdo dejansko zmaga.

Zvezdniki slovenskega političnega driblinga so nam tako uprizorili šov, zaradi katerega bomo kmalu zaigrali v evropski Ligi prvakov. Žal (ali na srečo) pa ne v tisti nogometni, ampak politični, s sedežem v Bruslju, ki jo krasi francoski šarm in diktira nemška disciplina.

In takrat bodo Dražgoše še enkrat padle, skupaj z ideologijo, ki je iz ponosnega slovenskega človeka naredila hlapca večnih notranjih razprtij in sporov.