Zmagovalci in poraženci TV soočenj: pozna se politična kilometrina

Za nami so prva velika televizijska soočenja, v kakršnih se bodo odločali zmagovalci letošnjih volitev. Prvih nekaj ur pred kamerami nacionalne in komercialne TV je pokazalo, da novinca v politični igri najvišjega nivoja težko parirata izkušenim tekmecem. Obdobja, ko sta Janković in Virant na krilih ekskluzivne medijske pozornosti odstotke svojih strank nabijala v višine, je nepreklicno konec. Od tu naprej je zgolj še vprašanje, koliko te podpore bosta do 4. decembra uspela ohraniti.

Soočenje na Nacionalki je tokrat v vsebinskem smislu gledalcu ponudilo več, kot nekoliko manj umirjena oddaja na komercialni TV. K temu je verjetno pripomoglo manjše število gostov, ki posledično niso bili toliko pod pritiskom voditeljevih časovnih zagat, časa pa niso kradli tudi navijaški vložki gledalcev iz ozadja. Producenti Pogledov od 20.50 ure naprej oddaje celo uro niso prekinjali z oglasi, s čemer so preprečili preklik na konkurenčni kanal, od koder gledalcev morda več ne bi bilo nazaj. Voditelja obeh programov sta večinoma odpirala relevantne teme in se s prežvečenimi aferami nista ukvarjala minute več, kot bi bilo potrebno.

V vlogi, ki zahteva hitro razmišljanje in preudarno reakcijo, kakršna gledalcu pusti vtis prepričljivosti in kompetentnosti kandidata, so se kot ključne izkazale izkušnje politične kilometrine. V primerjavi s kruto realističnimi Janšo, Pahorjem in delno tudi Žerjavom, sta predvsem Janković in Virant izpadla naivna utopista, ki volivcem obljubljata spregledljivo sladke volilne obljube o višjem življenjskem standardu.

Pri tem ni toliko pomembno, koliko so te realne  oziroma ali v njih dejansko verjameta,  ampak predvsem, ali v trenutni družbeno-gospodarski situaciji v Sloveniji in svetu vanje verjamejo volivci. Povedano drugače – nihče ne bo Pahorju in Janši zameril napovedi o padcu standarda, saj o globalni krizi govorijo praktično vse svetovne avtoritete in nanjo kažejo vsi kazalci, obenem pa jo ljudje vse bolj čutijo tudi na lastni koži.

V tovrstnih okoliščinah bivša premiera delujeta kot človeka, ki se zavedata realnosti situacije in imata zato v očeh volivcev potencial, da jo kontrolirata in obvladata. Kako se bo namreč lahko nekdo spopadel s pastmi krize, če sploh ne dojema njene razsežnosti in globine?

In prav po teh kriterijih se bodo ljudje odločali na teh volitvah. Veliko bolj, kot moralna (ne)oporečnost kandidatov jim bo pomemben občutek zaupanja v sposobnost novega premiera, da  potapljajočo se barko obdrži nad gladino in jo varno vodi med čermi svetovne gospodarske krize. In za ta cilj so ljudje pod vodstvom zaupanja vredne vodilne garniture pripravljeni tudi potrpeti in se kratkoročno odpovedati sedanjemu življenjskemu standardu.

Po prvih TV soočenjih je jasno, da sta psihologijo volivcev tokrat najbolje naštudirala Pahor in Janša in zato sta prvo TV rundo tudi dobila, kar navsezadnje kaže tudi anketa na Drugem svetu. Janković in Virant si danes zagotovo ližeta rane od posledic politične neizkušenosti in naivnosti ter strateške nepripravljenosti na kompleksnost predvolilne tekme.

V senci četveroboja Žerjav nase skuša opozoriti z zanj značilnimi udarniško-direktnimi izjavami, ki bi vsaj nekoliko ublažili njegovo pozicijo prvega med zapostavljenimi. Karel je medtem že spoznal, da širjenje volilne baze v novih okoliščinah ne pride v poštev in se raje drži hudomušnega humorja in preverjenih upokojenskih parol. Minute za ostale delujejo v smislu “gađanja mrtvog magarca”. Medtem, ko se Golobič še nekaj trudi, se Katarina zgolj še smili sama sebi (in upa, da se bo morda zasmilila še komu), Jelinčič pa ima vsega dovolj in se mu očitno niti ne ljubi več v parlament.

Zanimivo bo videti prve “posoočenjske” javnomnenjske raziskave, a verjetno se bo SDS utrdila v vodstvu, medtem ko se bo prepad med Virantom in Jankovićem naproti ostalim nekoliko zmanjšal. Odstotki znajo poskočiti SD, morda tudi SLS, drugih omembe vrednih sprememb pa ni pričakovati.

Vsekakor pa volilni spopad še zdaleč ni odločen, saj je za politični “comeback” še dovolj časa in potencialno razpoložljivih afer.

Zakaj bo Zoran Janković izgubil volitve

Zoran Janković je verjetno edini politični kandidat v zgodovini slovenske demokracije, ki na volitvah kandidira zato, da ne bi bil izvoljen. Mesto poslanca mu ne diši, pa vendarle kandidira za poslanski sedež, z željo, da potegne glasove za zmago svoje stranke. Javnomnenjske ankete kažejo, da se mu računica najbrž ne bo izšla, a potrebno mu je priznati pogum za igro na vse ali nič.  Verjetno računa, da je  javno mnenje vendarle labilna stvar in odločilna predvolilna TV soočenja še pridejo.

Ampak največji problem snovalcev njegove volilne kampanje je prav v tem, s čemer so se najbolj hvalili – da je pripravljena že več kot leto dni. Temelji namreč na utrjeni in nefleksibilni strategiji, ki se je zaradi nepredvidenega dogodka sesula kot hišica iz kart.

Prepričani so namreč bili, da bodo volitve z lahkoto dobili na antagonizmu do Janeza Janše. Janković bi pač naj bil tisti, ki bi edini lahko preprečil vrnitev Princa teme na oblast in s tem ponovni vstop Slovenije v “dark ages”. Ljudje, prestrašeni od medijsko vedeževane črne prihodnosti bi pač obkrožili Zokijevo stranko, ne glede na to, koga ali kaj njen vodja v resnici predstavlja.

In potem Jankoviću na predvečer  vrhunca političnega šova z naslovom “Čakajoč rešitelja” z neba pade nek Virant, ki naj bi se na volitve podal s svojo listo.

Ne samo, da je ta birokratski nebodigatreba pokvaril skrbno zrežirano predstavo, z enim mahom je uničil tudi leto dni pripravljeno volilno strategijo. Zoran in njegovi sicer še vedno lahko volivce strašijo z JJ, a to sedaj več nujno ne pomeni, da bodo volili njega. Še več, izkazalo se je, da Virant sploh ni zarezal v Janšev, ampak predvsem v Zokijev volilni bazen.

Virant je katalizator Jankovićeve volilne kampanje, kar predstavlja nočno moro njenih načrtovalcev. Končni Zoranov uspeh je tako odvisen od kakovosti papirja, na katerem je ta “passe” volilna strategija zapisana. Če ta gori dovolj hitro, obstajajo še neke možnosti. Časa za plan B – politično sesutje Viranta, namreč kronično zmanjkuje.

Virantov vstop v predvolilno bitko se zna pokazati kot politična poteza dvajsetletja. Sicer je igra tvegana – lahko bi JJ odnesla relativno zmago, a kot kažejo ankete, je bila pri javnosti  skrbno preverjena.  Če seveda verjamemo v njeno nespontanost. Vsakršna naključnost namreč pomeni  razočaranje za politične analitike in niti ne bi bila v čast bodočim volilnim zmagovalcem. Lepo bi namreč bilo videti sposobnost vrhunskega političnega načrtovanja tudi pri strategih desnice. Če ne zaradi drugega, zaradi uravnoteženosti političnega spopada v prihodnje.