Slovenci, prenehajmo sodelovati, začnimo sLodelovati!

Pred kratkim sem slišal zanimivo misel, žal sem pozabil avtorja, ki v potankost zadeva  nrav slovenskega človeka. Slovenci smo večino poldrugega tisočletja naše zgodovine živeli pod okriljem tujega gospodarja.  V dolgih stoletjih tovrstne ponižnosti smo razvili in ponotranjili sposobnost goljufanja naših vladarjev ter tovrstno miselnost postavili na piedestal narodne zavesti. Pomislite zgolj na ljudskega junaka, tihotapca soli Martina Krpana. In danes,  dvajset let po uresničitvi sna naših prednikov, ko smo postali sami svoj gospodar, se tovrstne miselnosti ne moremo znebiti. Še vedno goljufamo oblast, a tokrat našo lastno.  Prinesti okrog državo ostaja najbolj cenjena (neformalna) slovenska vrednota. Tisti, ki je pri tem uspešen, ni neumnež, tat in družben parazit, on je človek, ki se znajde, sposobnež, gospod.
Slovenci smo tako eni redkih narodov z lastno državo, ki veselo krademo sami sebi in se s tem celo hvalisamo. Pozabite politike, tajkune, odvetnik in druge, katerim imamo toliko za očitati. Res je, grabijo in kradejo kjerkoli se da, a oni so še vedno zgolj ljudje lastnega naroda, zgolj tisti izmed nas, ki se jim je v svoji grabežljivosti uspelo povzpeti  na nivo, kjer namesto šraufov kradejo tovarne. Kakšna je v principu razlika med nekom, ki »na roko« plača vodovodnega inštalaterja in tistim, ki deset milijonov evrov nakaže na Kajmanske otoke? Bi  v zamenjani vlogi kdo od njiju ravnal drugače?
Problem Slovenije tako nista kraja in goljufija per se, ampak ponotranjena miselnost, ki tovrstno ravnanje postavlja kot neformalno družbeno vrednoto, kot refleksni akt v ponujeni priložnosti. Smo pridni, talentirani, domiselni in iznajdljivi, pa tudi tvorno znamo sodelovati. Vse to, ko učinkovito krademo sami sebi.
Za dobro nas in naših otrok je skrajni  čas, da prenehamo tovrstno sodelovati in začnemo sLodelovati. Torej naše talente, prednosti, sposobnosti obrniti v skupno dobro. Začnimo pri sebi, spremenimo miselnost in kolektivno zavest ter  slodelujmo v dobro Slovenije. Kajti skupaj smo sposobni več, veliko več.

Ministrica za obrambo brani delo verskih skupnosti pred Uradom za verske skupnosti

Dr. Ljubica Jelušič, ministrica za obrambo, profesorica obramboslovja in sociologije, strokovnjakinja, levičarka, v nagovoru poslancem DZ RS o Guličevem ideološkem rovarjenju proti aktivnostim verskih skupnosti v Slovenski vojski:

… Opozarjam tudi na zamisel o tem, kako zagotoviti versko duhovno oskrbo. Jaz sem osebno prepričana, da je verska duhovna oskrba prvič, osebna človekova pravica in drugič, da se izpolnjuje na individualni osnovi, se pravi kot posameznik imaš pravico do take oskrbe. Če si v organizaciji, ki ti tovrstno oskrbo, torej to tvojo osnovno človekovo pravico omejuje, potem je ta organizacija dolžna poskrbeti za to, da imaš zagotovljeno pravico do, v tem primeru izpovedovanja vere. Se pravi, da ne moremo iti po filozofiji, kot jo zdaj ponuja zakon, da bo nekdo drugi, zunanji predlagal, da bi želel opraviti versko duhovno oskrbo, denimo v Slovenski vojski Take civilizacijske norme, ko gre za človekove pravice, ne moremo zagovarjati…

… Vsi ti razlogi in dejstvo da po 11 letih lahko rečem ustrezno urejene verske duhovne oskrbe v Slovenski vojski ne bi bilo prav, da te standarde in službo, ki deluje dobro in ki nikogar ne moti ukinjamo. Ali na kakršenkoli način pretvarjamo v nekaj, kar bi bilo neprimerljivo z mednarodnim okoljem. Jaz vas prosim, da poskušate biti, kar se tega tiče razumevajoči do pripadnikov Slovenske vojske. In drugič, da poskušate razumeti, da smo del nekega mednarodnega okolja v katerem obstajajo določeni civilizacijski standardi

Absurd, v katerem liberalna ministrica za obrambo brani institut duhovne oskrbe v vojski pred ideološkim preganjanjem s strani direktorja urada, zadolženega za verske skupnosti, je mogoč edino v Sloveniji.

Več na Razgledih.

Od kod pravica do otroka, očeta in matere?

Sintagma človekovih pravic je izum Zahodne civilizacije in je danes najbolj zlorabljeno sredstvo za dosego individualnih, kolektivističnih ali nacionalnih ciljev v sodobnem svetu. Primere tega srečujemo na vsakem koraku, v naši državi pa ta čas pozornost od resničnih problemov odvračajo tisti, povezani s pravicami homoseksualcev in pravicami otrok. Imajo istospolni partnerji neodtuljivo pravico do otroka, katerega bi jim zaradi evolucijske nezmožnosti reprodukcije po njihovo morala zagotoviti država? In, imajo otroci pravico do življenja v skupnosti matere in očeta, čeprav v sodobni družbi tovrstno tradicionalno definirana skupnost ni več prevladujoč, kaj šele edini način vzgoje otrok? Če je temu tako, kje so te pravice določene, podane, zapisane in kdo ima oblast nad njimi?
Odgovor gre iskati v družbeni pogodbi kot temelju Zahodne civilizacije, ki predstavlja širši konsenz ljudi o načinu, pravilih in zakonitostih skupnega življenja, bivanja. Ta konsenz je odklon od »naravnega stanja«, v kakršnem ni pravil in lahko vsak počne, kar hoče. Zato ga je potrebno urediti v skupno dobro, četudi na račun določenih omejitev posameznikovih »svoboščin«. Patonat nad vsebino družbene pogodbe sta Hobbes in pozneje Rousseau zaupala zgolj in edino ljudstvu, torej ne (absolutističnemu) vladarju, drugemu posamezniku ali kakšni manjšinski skupnosti.
Človekove pravice v skupnosti zahodnega tipa tako niso nekaj, kar si nekdo želi oziroma občuti, da mu pripada, ampak nekaj, kar v družbeni pogodbi kot take definira družba sama.  Pogodba, ki smo jo z življenjem v Zahodni civilizaciji simbolično podpisali, tako recimo ne vključuje pravice moškega do poroke z več ženami (in obratno), pravice do spolnosti z živalmi ali, banalno, da prosto lulamo na javnih mestih, kot je plastično zapisal nek komentator. In tega naša družba ne dovoljuje kljub temu, da teoretično z nobenim od tovrstnih dejanj ne posegamo v pravice kogarkoli drugega in navkljub temu, da so v določenih kulturah z drugačno družbeno pogodbo takšne stvari lahko obče sprejete, dovoljene in razumljene kot normalne.
Zato je pravica do otroka, na katero se sklicujejo agresivni homoseksualni agitatorji tipa Mitja Blažič, lahko dejansko njihova pravica le, če je kot taka družbeno sprejemljiva, torej sprejeta v družbeni pogodbi, in povsem enako velja za pravico otroka do očeta in matere, katero propagirajo agresivni tradicionalisti tipa Aleš Primc.
In prav v agresivnem agitatorstvu in manipulaciji sta si omenjeni aktivistični skrajnostni gibanji podobni bolj, kot se njihovi akterji zavedajo.  Bloger Thorin je že pred časom lucidno ugotovil, da navzven med parado ponosa in shodom za družine pred parlamentom ni opaziti razlike. Medtem ko manjša skupina agresivnih homoseksualcev na račun in (prikrito) jezo svojih bolj umirjenih istospolnih kolegov forsira lastne privilegije,  skupina zagretih tradicionalistov na račun resnice manipulira s ciljem zatrtja priznanja tudi najmanjših pravic istospolnih parov.
In ta resnica je, da je bilo iz novega družinskega zakonika zaradi doseganja širšega konsenza umaknjenih večina določil, v katerih bi istospolni partnerji dobili pravico do poroke in posvojitve otroka.  Tovrstna določila so bila družbeno sprejemljiva zgolj manjši skupini skrajno liberalno usmerjenih poslancev in niso dosegala podpore niti na koalicijskem nivoju. Zato je glede tematike istospolnih v družinskem zakoniku ostalo zgolj določilo o pravici do posvojitve otroka, katerega biološki oče je homoseksualni partner. S tem želijo urediti približno 200 tovrstnih primerov v Sloveniji.
Slednjega pa seveda podpisnikom pod referendumsko zahtevo aktivisti Primčevega Gibanja za družino in pravice otrok ne povedo na jasen in razumljiv način. Posledica tega je, da 95% ljudi sploh ne ve, kaj podpisuje in čemu pravzaprav nasprotujejo.
Pri vsem tem ni sporen referendum sam po sebi, saj predstavlja mehanizem za dopolnjevanje in spreminjanje družbene pogodbe. Naj ljudje o »pravicah«, ki del te pogodbe še niso (in zato statusa »pravice« po pogodbi še nimajo) povedo, ali so večinsko zato, da se vanjo vključijo novi koncepti, ki sovpadajo z napredkom in razvojem družbe, ali pa z večinskim NE sporočijo, da slednja za tovrsten napredek (še) ni zrela. Odklanjanje ljudstvu pravice do odločanja o vsebini družbene pogodbe je namreč v nasprotju z njenim bistvom, ki oblast predaja ljudem, ne pa vladarju, posamezniku ali manjšini. S tega vidika je tovrstna praksa zelo nevarna in lahko v skrajnih primerih vodi do tiranije manjšine nad večino.
Prav tako ni in ne sme biti sporno, da se idejna, verska in druga družbena gibanja opredeljujejo do vsebine tovrstnih eksistenčno-etično-moralnih vprašanj, saj je to navsezadnje njihova družbena vloga, celo dolžnost. In vse dokler institucije politične oblasti niso zlorabljene v namene dejanskega uveljavljanja teh ciljev v nasprotju z demokratično voljo ljudi, je govoričenje o ločitvi Cerkve od države povsem brezpredmetno in izvira bodisi iz priročnega populizma, bodisi iz nerazumevanja pojmov civilne družbe in politične države.
Sporno pa je namerno zavajanje ljudi o vsebini tistega, o čemer odločajo s svojim glasom, pa najsi manipulacija prihaja s katerekoli strani že. Svojo vlogo bi v tovrstnih primerih morali odigrati mediji, saj je objektivno in neodvisno obveščanje javnosti njihova zaveza po družbeni pogodbi. Žal se v Sloveniji zdi, da so mediji v tovrstnih primerih še bolj polarizirani, agitatorski, manipulativni in agresivni, kot akterji sami. Posledica tega je drastično upadanje njihovega ugleda in naklad. Ampak to je že druga zgodba.
Na referendumski rezultat (če bo do njega sploh prišlo), bo zaradi manipulativnega značaja (pred)referendumske propagande padla senca dvoma in ta zmaga bo pirova, ne glede na to, komu bo pripadla. Žrtev v tem spopadu kljub vsemu ne bo, razen institucije referenduma kot take, na hrbtu katere se zadnja leta lomijo interesi obeh političnih polov. Razvrednotenje vrhovnega akta demokracije bo zgolj še ena od katastrofičnih posledic iztekajočega se mandata.