Poletno branje

Sodeč po številnih “pregledih”  že objavljenih vsebin v raznih TV oddajah in drugih medijih, poletni počitniški čas s pridihom lenobne neustvarjalnosti ni okužil le pisca tega bloga. Kaj več od redne tedenske “športne napovedi” v  zanimivem projektu Črni labod novinarja RTV Slavka Jeriča, bi bil zame v teh mesecih očitno prevelik intelektualni napor.
In ker tako zanemarjen blog urednika ni ravno zgled za ostale več kot pridne in kreativne Blogerje Drugega sveta, se zatekam k priljubljeni rešitvi tovrstnih zagat.
V nadaljevanju objavljam pregled nekaterih objav, za katere menim, da skozi čas niso povsem izgubili na družbeni aktualnosti (po domače: morda za odtenek izstopajo iz vse spletne nesnage, ki sem jo v letih bloganja uspel sproducirati).
Kot se za poletno branje spodobi, začnimo z “lahkotnejšimi” temami, z opozorilom, da termin “lahkotnejši v tem primeru nekoliko zavaja …
Lanskega aprila sem se pridružil talentiranim Slovencem:
Jaz imam talent
” … Obstoječi družbeni sistem se pač hrani z duhovno pohabljenimi instant calvo tunami. Kako bi drugače sploh uspeli  prepričati  ljudi v smiselnost življenja, kakršnega prodajajo za svetlečimi kulisami: delaj-troši-delaj-troši-delaj-crkni. In kako bi se drugače, brez kmečkih uporov ali revolucije, gospodje sončili na svojih jahtah, stesanih z žulji izpod rok preprostega ljudstva?!?  Vse to omogoča psihološka medijska manipulacija, ki  vzpostavlja kontrolo nad kolektivno zavestjo, odvrača pozornost, ubija razum in duha … V senci blišča spletk na dvoru sončnega kralja se sprejemajo novi zakoni, namenjeni enemu samemu cilju – od ljudi pobrati še več denarja. Pa ne od tistih, ki ga imajo na pretek  – goljufov, špekulantov, delomrznežev, izkoriščevalcev sistema. Ti so vendarle prepametni in se z njimi ni vredno ukvarjati  – vedno najdejo luknjo v zakonu, ali pa vsaj kakšno (davčno) oazo.  Veliko lažje ga je pobrati od preprostega, poštenega delovnega človeka…
Med te sodi še Calvanizacija sveta:
O navadnih tunah, ki bi rade bile Calvo
“…Nikar jih ne podcenjujte, saj je prav ekshibicionizem navadnih tun gonilo napredka sodobne družbe. Pomislite – zaradi visokih rejtingov gledanosti se odlično prodaja in prinaša veliko denarja, ki je glavna kapitalistična vrednota.  Postavlja stilske izzive finim damam, seksualne standarde razočaranim kmeticam, vedenjske vzorce (pred)pubertetnim otrokom, subjekte zgražanja starim devicam.  Njegovi produkti so kolaps tradicionalnih norm, odsotnost vsakršnih pravil, razkroj avtoritete,  masovna potrošnja, patološki narcizem, čredni nagon, intelektualna plehkost, psihopatska bolezenska stanja  …   Absurdno a resnično, celotna družba je ujetnica okov medijskega ekshibicionizma…
Konec heca. Mislim, smrtno resno, enako kot 25. oktobra 2010:
Državljani dveh Slovenij
“Državljani republike na sončni strani Alp živimo v dveh različnih Slovenijah. V prvi izmed njih izguba službe pomeni odhod na borzo dela. V drugi izguba službe pomeni odhod na počitnice v Dubaj.  V kateri od  Slovenij naše države živite vi? …
Pa vendarle kruta realnost ni najboljša popotnica v izklopljene počitniške dni.  Zato se raje vrnimo k “lepšim” družbenim resnicam …
Lepotna tekmovanja – šteje znanje geografije ali izhod v kopalkah?
“Kadar tu in tam pogledam kakšno lepotno tekmovanje, vedno dobim občutek, da od naših misic pričakujemo preveč. Pomislite, dekleta na takšne izbore pridejo v dobri veri pokazati rit in joške, mi pa jih morimo s tem, kako nasititi lačne in rešiti svetovni mir… Sploh pa, ste opazili, da tovrstnih abotnih vprašanj ne postavljajo moški?  Jasno, pokažite mi enega, ki bi od napol nage lepotice recimo zahteval, da našteje praštevila do sto. Ne, intelektualni masaker nad najlepšimi primerki svojega spola izvajajo ženske …
In, če smo že pri izhodu v kopalkah, obenem pa se bliža novo volilno (predsedniško leto), je spodobno izpostaviti nekoga, v katerega ponovno kandidaturo ni dvomiti:
Fenomen Jelinčič in predsedniški izhod v kopalkah
“…Plota, katerega se vsa leta oklepa Zmago, mu ni bilo treba nikoli menjati. Njegova enačba je jasna. Kjer so vsi »za« je on »proti«, kjer so vsi »proti« je on »še bolj proti« in kjer so vsi do konca »proti«, je on »pogojno za« (kar pa je bolj redka kombinacija) … Večina kandidatov se v iskanju volilne širine boji profilirati že pri najmanjši dilemi in vse skupaj močno spominja na tekmovanje za miss Slovenije – vsi bi reševali lačne otroke in skrbeli za svetovni mir. Človek se resnično vpraša ali se sploh splača za predsednika države voliti Peterleta, Turka ali Gasparija in če ne bi bilo morda bolje, da »prišparamo« kakšen milijon evrov ter na to mesto raje postavimo kar Sanjo Grohar. Če pa vzgled naše mlade demokratične tradicije le moramo ravnati nekoliko bolj svetovljansko, pa lahko zgolj upajmo, da nam bo prihranjen vsaj izhod v kopalkah…
Zaključujem s športom, brez katerega ne gre, saj piše najboljše življenjske zgodbe. Prez primere je zagotovo lanska Petrina:
Petra Majdič med potjo in ciljem
“Fantje in dekleta lačni te poti potrebujejo vzor, morajo verjeti, da je takšna pot mogoča. Kako bodo drugače sploh prišli na hrib, se spustili v dolino, padli v luknjo in se iz nje nato pobrali? Kako se bodo naučili, da pravi zmagovalec nisi, ko premagaš druge, ampak ko premagaš samega sebe? Jim bo takšno znanje kupil Ulaga s svojimi milijoni? Ne, to znanje jim bo dala Petrina pot do »zlate z diamanti« … zato je Petra morala pasti v jamo.  Zmagala bi zase, a padla je za vse nas. Res je, zlata bi odšla v anale, pustila bi večen pečat v statistiki olimpizma in slovenskega športa. Cilj bi ostal, a pot bi bila pozabljena. Sedaj pa bo ostala pot, cilj bo nepomemben.