Z novelo zakona o verski svobodi RKC do več denarja na račun humanitarnih organizacij

Predčasne volitve v Sloveniji  postajajo vse bolj realna opcija. Z njimi so se očitno sprijaznili tudi tisti, ki se jih zaradi pričakovane volilne nezaupnice bojijo kot hudič križa, sedaj pa poskušajo na hitro rešiti, kar se rešiti da.

Vonj po približujočih se volitvah je najlažje zaznati, ko stvarne probleme te države na politični in medijski agendi zamenjajo stroge ideološke teme. Slovenska “politična desnica” v takšnih primerih rada igra na povojne poboje, osamosvajanje Slovenije in aktivne vpletenosti nekaterih vodilnih politikov “levice” v nedemokratične spone prejšnjega režima. Njihovi ideološki nasprotniki pa na plan potegnejo partizanstvo in NOB, orožarske afere in bolj ali manj prikrito nastrojenost proti katoliški Cerkvi.

V aktualni družbeno-politični situaciji je od uspešnega vsiljevanja ideoloških tem v javni diskurz odvisna predvsem “politična levica” oziroma njen tisti del, ki se je zaradi poraznega upravljanja z državo znašel na robu političnega propada.  Ti so zato v javnost lansirali povsem obskurno in nepomembno vprašanje novele Zakona o verski svobodi, s katerim so pogoreli že pred kakšnim letom dni.

V ospredju tokratnega predloga je sprememba načina izračunavanja razdelitve dobrih 2.5 milijona proračunskih sredstev, namenjenih verskim skupnostim. Sedanji ključ za delitev predstavlja popis prebivalstva iz leta 2002, kjer se je večina slovenske populacije opredelila za katolike. Razmerje je še toliko večje napram opredelitvam za druge verske skupnosti.

Skupina 29 poslancev “leve” opcije sedaj predlaga, da bi se ta sredstva porazdeljevala glede na razmerje, po katerem državljani namenimo 0.5% dohodnine verskim skupnostim. Izračunali so namreč, da je to razmerje veliko ugodneje za številne manjše verske skupnosti, ker so bolj disciplinirane pri dodeljevanju svojih dohodninskih sredstev za svojo versko skupnost. Večinsko katoliško prebivalstvo pa svoj del dohodnine v veliko večji meri namenja raznim humanitarnim in lokalnim društvom (Karitas, Rdeči križ, gasilci …) in manj disciplinirano verski skupnosti, kateri pripada. Slednja se, za razliko od drugih akterjev boja za 0,5% davkoplačevalske dohodnine, s tem do sedaj ni pretirano ukvarjala.

Politični akterji, ki do političnega preporoda skušajo jezditi na splošnem ljudskem odporu do dodeljevanja finančnih sredstev “prebogati” RKC, pa s tovrstnim predlogom pljuvajo v lastno skledo oziroma v obraz številnim prostovoljcem, delujočim po 4500 neprofitnih organizacijah, upravičenih do dohodninskih sredstev. Takšen ukrep bo slovenski RKC prej kot manj, namenil še več proračunskega denarja in to prav na račun pestre palete manjših družbeno koristnih organizacij.

Ob morebitnem sprejetju te novele namreč ni dvoma, da bo slovenska katoliška Cerkev s prižnic svoje vernike nagovorila k pripisu 0,5 % dohodnine njim domači škofiji, kar do sedaj ni bila praksa. Nekatere akcije RKC (recimo rekordno hitro zbranih 30.000 podpisov za vložitev zahteve po referendumu o družinskem zakoniku), kažejo, da njen vpliv vendarle ni tako zanemarljiv, kot bi si njeni nasprotniki želeli.

S tovrstnim nagovorom bi Cerkev pridobila dvojno. Najprej bi izboljšala razmerje med verskimi skupnostmi, ki bi služilo kot ključ za razporejanje proračunskih sredstev v te namene, obenem pa bi si zagotovila dodatna sredstva tudi iz teh 0,5 % dohodnine, saj bi verniki namesto lokalnim društvom ta denar prepisalo za “domačo faro”. Zato ni čudno, da je ob Anderličevem predlogu RKC modro tiho in ga komentira zgolj kot “provokacijo”.

Ideološki manever iz obupa se bo predlagateljem vrnil kot bumerang. Prenos političnega spopada iz realnega na ideološko polje namreč postaja vse bolj spregledljiva strategija, ko pa zaradi nje trpijo še ljudski žepi, nizka podpora nekaterim njenim akterjem sploh ne čudi.

Za Anderliča, Guliča in ostale bi tako bilo najbolje, da še nekaj časa ostanejo v parlamentu in svojih vladnih uradih. Po vsem tem jim namreč ne bo varno iti niti na gasilsko veselico.

Tuš Akcija: oddelek za zmanjševanje prodaje deluje odlično!

Pred dnevi smo na Drugem svetu izpostavili še en  poučen zapis marketinškega guruja mag. Aleša Lisca. Strokovnjak za direktni marketing je opozarjal pred (pre)učinkovitimi “oddelki za zmanjševanje prodaje” – gre za posamezne osebe, ali kar celoten oddelek, ki s svojimi dejanju skrbijo za to, da njihove stranke kupijo kar najmanj produktov.
Aleševi zapisi so odlični predvsem zato, ker njegove misli in trditve delujejo tudi v praksi. Skratka primere je moč najti v vsakdanjem življenju, pa se za to niti ni treba preveč naprezati.
Vsem znani trgovec Tuš že dalj časa izvaja posebno akcijo, imenovano “mojih 10”, kjer si kupec lahko izbere deset izdelkov, ki jih bo določen čas kupoval po občutno znižani ceni. Ideja je odlična, kar dokazuje tudi moj primer; to trgovino sem začel obiskovati zaradi znižanega mleka in jajc in ker sem bil že ravno tam, sem kupil še čokolino, kruh in še kakšno drobnarijo, pa čeprav po višji ceni, kot morda kje drugje.
Ob ponovitvi akcije to pomlad pa je na delo stopil Tušev oddelek za zmanjševanje prodaje, ki si je naenkrat izmislil, da je popust možno uveljaviti le z izrezki iz nekega Tuševega letaka, s katerimi to podjetje smeti naše poštne nabiralnike. Sam se z zbiranjem letakov nimam časa in ne volje ukvarjati. Za mleko in jajca sem se obrnil na bližnjega kmeta, cenejši kruh začel kupovati v sosednji pekarni.
Sem pa na plakatu pred Tuševo trgovino bežno zasledil še “neverjetno akcijo sladoleda Planica”, ki so ga obljubljali po evro nižji ceni. Za litrsko kantico bi bilo potrebno odšteti dva evra in pol. In ko se nama je naslednji dan po kosilu “zaluštalo”  sladoleda, sem se spomnil prav na to tuševo Planico. (šiptarjeve kepice po evro in več so pri nama že zdavnaj izven mode). Skočil sem do Tuša in od prijazne trgovke imel priložnost izvedeti, da je akcija s prejšnjim dnem končana ter da lahko ta sladoled dobim za 3 evre in pol.
Najlepše sem se zahvali oddelku za zmanjševanje prodaje in zavil v sosednje Trgovine Jager, kjer sem ugotovil, da za 3 litrsko kanto sladoleda LEDO ni potrebnih več kot dobra 2 evra denarja.  Verjetno ni potrebno omeniti, da sem kupil še drobnarijo ali dve, kar je skupaj na blagajni zneslo slabih 20 evrov.
Ne trdim, da sem na koncu opravil cenejši nakup, ker trgovci vedno znajo vzeti nazaj, če kje kaj navidezno “podarijo”. Pa vendarle sem zaradi Tuševega učinkovitega oddelka za zmanjševanje prodaje svoj denar začel puščati drugje. Navsezadnje je tako tudi prav, saj ga še najbolj privoščim kmetu, ki v živilsko-predelovalni verigi vedno potegne najkrajšo, obenem pa mi z neposrednim nakupom ni potrebno skrbeti za izvor in kvaliteto živil.
No, na koncu lahko ugotovim le, da je oddelek za zmanjševanje prodaje svoje delo opravil več kot odlično. Zame seveda.