Karl Erjavec iz pekla do raja, usoda države odvisna od afere Patria

Ena največjih strateških napak aktualne vlade, pa jih ni bilo malo, je bil izgon Karla Erjavca z mesta ministra za okolje in prostor. Da je to šele začetek vzpona hudomušnega predsednika stranke upokojencev, smo (resda s pomočjo kristalne krogle Mete Malus) vizionarsko napovedali že januarja 2010. Politični strategi levice se ta čas zagotovo butajo z glavo v zid. Namesto da bi premeteni Karl skupaj z levim trojčkom kasiral ljudski srd in jezo zaradi zavoženega vladnega mandata, se sedaj v preobilju prostega časa sprehaja po Sloveniji in ljudem razlaga, zakaj voliti njega, ne pa spletkarje s potapljajočega se Titanika. Višek triumfa in osebnega zadoščenja pa je zagotovo dosegel minuli teden z oprostilno sodbo v aferi Patria.

Podobno kot izgon Erjavca iz vladnega raja je tudi prozorni obtožni predlog nevestnega dela v službi zaradi nakupa Patrij izzvenel kot naivna napaka v poskusu Erjavčevega izbrisa s političnega prostora.  Ironija vseh tovrstnih pasjih bombic je, da jih Erjavec v vlogi pravega političnega profija zna obrniti v svoj prid, obenem pa pri tem še neizmerno uživa. Ne JJ ali pa Danilo Türk, ampak on, predsednik nekoč obskurnega političnega satelita, je največja »žrtev« v tej državi. Tako vsaj meni približno 15% slovenskih volivcev. Fascinantno in vredno naslova »politik četrtletja«.

Fenomen Erjavec je zagotovo vreden vse pozornosti, pa vendarle v konkretni stvari ne gre spregledati pomembnejša ozadja zgodbe, ki jo označujemo kot afero Patria. Tu stvari postanejo namreč precej resnejše od Karlovega populističnega nastopaštva. Navsezadnje je tudi nekaterim vladnim možem med stisnjenimi zobmi ušla izjava o obstranskosti te sodbe, saj je glavna ost afere vendarle nekje drugje.  Pri »podkupovanju in korupciji«, prevedeno, v lovu na »princa teme«, najnevarnejšega političnega nasprotnika slovenske levice Janeza Janšo.

In prav s tega vidika je, kot je bilo povedano že v Resnični resnici o aferi Patria, slednja mati vseh afer. Projekt Janševe politične usmrtitve se je zavlekel že globoko v drugo desetletje in levici medijskemu monopolu navkljub nikoli ni pav dobro uspel. Šele s Patrio se je pokazalo upanje, da bi žilavega tekmeca vendarle lahko dokončno spodrezali. V aktualni notranjepolitični situaciji pa se Janševa glava na tnalu orožarskih poslov pravzaprav zdi edina pot ohranitve sedanje oblasti, ne glede na to, ali opozicijski vodja ima kaj masla na glavi ali ne. Povedano drugače – če orožarske zgodbe z afero Patria na čelu naslednje leto ne bodo glavna predvolilna tema, vladajoče politične elite pred predčasno (politično) upokojitvijo ne bo rešila niti morebitna referendumska potrditev predlagane pokojninske reforme, po kateri naj bi sicer vsi delali dlje. Ljudje vendarle niso tako nori, slepi in neumni, da bi spet nasedli kakšni novi stilski preobrazbi v smislu »Zdaj pa res Zares«.

Afera Patrija je torej mnogo več kot zgolj dragi nakup vojaškega železja v poslu, od katerega bi lahko bil transparentnejši samo še tisti, ki bi ga sklenili s Sistemsko tehniko in po katerem Slovenci  sploh ne bi vedeli za oklepnike 8×8 (kot se je v Studio City slikovito izrazil Karl Erjavec). Pri vladnih namerah o izpodbijanju veljavnosti pogodbe s Patrio na sodišču gre za tvegane igrice, ki jih vladajoči upajo igrati, ker bodo zelo verjetnni polom financiral iz davkoplačevalskega, ne pa direktno iz njihovega žepa.

V ozadju zahteve po ničnosti pogodbe sta lahko zgolj dva motiva. Eden je v ideoloških prepričanjih dela levih aktivistov, ki v osnovi nasprotujejo Slovenski vojski in menijo, da bi jo tako ali tako morali ukiniti, drugi, dosti bolj pokvarjen in nevarnejši, pa bi lahko bil v »poplačilu škode«, ki je zaradi nerealiziranega posla z oklepniki 8×8 imel vplivni Zdenko Pavček s svojo Sistemsko tehniko. Ničnost pogodbe s Patrio bi namreč predstavljala trdno podlago za odškodninsko tožbo Sistemske tehnike napram državi, ker na razpisu ni bil izbran njen Pandur II, na risalni deski imenovan Krpan.

Tovrstnih tveganj in pa dejstva, da slovenski vojaki za lastno varnost na mirovnih misijah potrebujejo motorizirano oklepno vozilo, ki ga ne prebije že navaden  AK47, se ob Karlu Erjavcu zavedajo tudi strokovnjaki na čelu z ministrico za obrambo dr. Ljubico Jelušič. Reprogramiranje pogodbe, ki jo predlaga ministrica je tako prava pot, saj krizni časi ne omogočajo nakupa oklepnikov v obsegu, za katerega je bila pogodba sklenjena. Zgolj ravnanje po strokovno podkrepljenih argumentih lahko ohladi vroče glave aktivističnih skrajnežev, ki pri doseganju svojih ciljev brenkajo na strune cenenega ljudskega populizma, kateri je tovrstnim nakupom vojaške opreme tradicionalno nenaklonjen. Ob tem pa pozabljajo na izid referenduma o vstopu v Zvezo NATO, potrditev katerega je Sloveniji ob pravicah prinesla tudi določene obveznosti.

Kakorkoli že, razplet afere Patria bo odločilno zaznamoval slovensko družbeno-politično realnost za nekaj  naslednjih mandatov. Za Janeza Janšo bo pomenil bodisi politično smrt, bodisi triumf, na krilih katerega bo Sloveniji vladal, dokler bo hotel. To pot je že prehodil Karl Erjavec in si utrdil status politične nesmrtnosti. Za usodo vladajoče politične elite pa se ob fiaskih tipa referendum o malem delu (in vseh, ki še sledijo) vse bolj zdi, da ni boga in predsednika stranke, ki bi pred najhujšim rešil nekoč nepotopljivi Titanik. Vprašanje je zgolj, ali bodo v brezno s seboj potegnili tudi celotno državo.