Resnična resnica o aferi Patria

Obtožena nevestnega dela v službi pri nakupu Patrij sta se prejšnji teden na sodišču znašla nekdanji obrambni minister Karl Erjavec in bivši načelnik generalštaba  SV Albin Gutman. S tem je afera Patria končno v domeni institucije, ki edina lahko poda verodostojno sodbo v zgodbi, ki je nepopravljivo zaznamovala slovensko politično situacijo zadnjih dveh let. Ekskluzivnost prve med aferami ji daje dejstvo, da predstavlja stičišče interesov številnih vplivnih akterjev in skupin, ki so bile tranzicijsko obdobje vajene živeti z roko globoko v kozarcu marmelade. Njen epilog,  kakršenkoli že, pa  bo imel neslutene posledice za slovensko družbeno realnost.

Afera Patria je »be, or not to be« za Janeza Janšo, karizmatičnega liderja poosamosvojitvene politične desnice.  V primeru oprostilne sodbe mu bo oblast v roke položena vsaj za tri mandate. Njegov poraz je rešilna bitka razbite in demoralizirane levice, ki jo pred kolapsom lahko reši le tovrsten čudež.  Enako velja za vojaško industrijski kompleks, zbran okrog Sistemske tehnike oziroma večinskega lastnika Viator&Vektorja Zdenka Pavčka.  Afera gre na roke tudi aktivistom za demilitarizacijo Slovenije, katere družijo razmišljanja o ukinitvi Slovenske vojske ter ideje o izstopu iz zveze NATO.

Povzamimo. Patria je finski osemkolesni oklepni transporter, kakršen je bil v času Ropove vlade predviden za motoriziran bataljon Slovenske vojske za sodelovanje na mirovnih operacijah. Ker za nakup vojaške opreme ni potreben javni razpis, je vlada takrat podpisala t.i. pismo o nameri, v katerem je posel obljubila Sistemski tehniki, ki je slovensko vojsko opremila že s lahkimi oklepniki Valuk. Po menjavi oblasti je Janševa vlada pismo o nameri razveljavila ter prvič v zgodovini slovenske nabave orožja izvedla javni razpis.  Prijavila sta se podjetje Rotis s finskim oklepnikom Patria in Sistemska tehnika s Krpanom, podaljšano verzijo Pandurja, izdelkom avstrijskega podjetja Styr. Po obsežnih testiranjih (Sistemska tehnika je sodelovala s Pandurjem II, saj prototip slovenskega Krpana še ni bil izdelan), je stroka pokazala na Patrio kot kvalitetnejšo izbiro. Na podlagi tega in domnevno cenejše ponudbe je Karel Erjavec junija 2006 podpisal pogodbo z Rotisom za nakup  136 oklepnikov  Patria v vrednosti  278 milijonov evrov. »Veliki pok iz Finske« se je zgodil 1. septembra 2008 (dobra dva tedna pred slovenskimi parlamentarnimi volitvami), ko je finski novinar Magnus Bergluns v TV oddaji Resnica o Patriji zatrdil, da je pri omenjenem poslu prišlo do podkupovanja, v katerega je vpleten tedanji premier Janez Janša.

Celoten proces nakupa Patrij ter poznejša podkupovalna afera ponujata nekatera dejstva ter odpirata vprašanja, ključna za razumevanje celotne zgodbe. Najpomembnejša ugotovitev je, da v vseh treh vladah, ki so s poslom imele opravka, vladal konsenz o tem, da je tovrstni nakup zaradi varnosti slovenskih vojakov na mirovnih misijah za Slovenijo potreben.  Drugič, s strokovnega vidika ni dvoma, da je Patria kakovostnejše, boljše, varnejše vozilo od Krpana. Tretjič, javno mnenje v Sloveniji je nakupu orožja izrazito nenaklonjeno, prav tako sodelovanju  slovenskih vojakov na mednarodnih misijah v Afganistanu in Iraku. Četrtič, sestavni del vsakega orožarskega posla so provizije in posel s Patrio ni pri tem nobena izjema. Petič, meja med legalnimi provizijami in nelegalnimi podkupninami je zelo tanka.

Na podlagi dejstev se lahko vprašamo,  zakaj je podjetje Patria sprožilo denarni tok za provizije/podkupnine, če pa je ponujalo boljše vozilo in do kod je denar za te namene dejansko stekel.

Prvi odgovor najdemo v besedah tedanjega direktorja Patrie Jorma Wiitakorpija iz oddaje Resnica o Patriji, ko je na vprašanje o podkupovanju v Sloveniji dejal: »Naša organizacija je sledila ustaljenim praksam v državi.”  Finci so torej naredili domačo nalogo ter glede na prakso prejšnjih nakupov orožja slovenske države prišli do ugotovitve, da so provizije/podkupnine nujen del pridobitve posla v Sloveniji. To pa meče sum na vse dosedanje državne nakupe orožja.  Obenem pojasnjuje vlogo Jureta Cekute, katerega ime se pojavlja v nekaterih največjih orožarskih poslih slovenske zgodovine (nakupi v Izraelu …).  Finci so se preko avstrijskega poslovneža Wolfganga Riedla na pomoč obrnili na celjskega »samo slikarja« Cekuto, ki jim je za par sto tisoč evrov na sever forwardiral podatke za zloglasni »štabni dokument« in drugo papirologijo. Cekuta je pozneje priznal, da je večino poslanih podatkov »snel« z interneta.

So torej Cekuta in drugi posredniki dejansko vzpostavili stik s takratno uradno politiko in od nje pridobili pobudo za nadaljevanje pogovorov, ali pa so se na predsednika vlade sklicevali brez njegove vednosti z namenom, da  mimogrede v žep pospravijo svoj delež?  Odgovor na to vprašanje je bistvo resnične resnice o aferi Patria in sodnega procesa proti tistim, ki se bodo v zvezi z njo zagovarjali na sodišču.

Ne glede na ugotovitve sodne veje oblasti,  občutek o skrbno načrtovani politični razsežnosti afere ostaja.  V pravljice in naključja v slovenski politiki verjamejo zgolj še otroci, zato za sovpadanje medijsko odmevnih novih dejstev o aferi Patria s posameznimi (pred)volilnimi obdobji  ne more biti kriva le razporeditev sonca in planetov. Takšna nenavadna usklajenost škodi legitimnosti  sodnega procesa in maje vero v končno odločitev sodišča. Zaradi načetega ugleda sodne veje oblasti in pomena razpleta afere za prihodnost naše države,  je hiter in transparenten potek sojenja nujen.  Ponoven izbruh afere Patria v javnosti pred državnozborskimi volitvami 2012 bi bil preveč celo za najbolj (ne)prepričane.

Upokojenci so velesila

»Pri Bogu in v politiki je vse mogoče«, je svoj čas povedal Kristus in čeprav se je skozi stoletja prevodov knjige vseh knjig kakšna beseda izgubila, izrek ni izgubil svoje interpretativne vrednosti. Z mislijo »Nisem prišel, da bi spremenil postavo, ampak jo samo dopolnil,« je 2000 let pozneje starosta slovenske politike Ivan Oman izrekel zgodovinske besede: »Na volitve gremo, da zmahamo!«. Od takrat naprej, ne glede na volilni rezultat, v slovenski politiki ni več poražencev, ampak samo še zmagovalci.

Volitve so tako en srečen trenutek demokracije, v katerem so, vsaj pred javnostjo, v svoji interpretaciji zmagoslavja vsi zadovoljni. Ob narejenih nasmeških in sijočih obrazih prepoznavanje tistega, ki je vendarle zmagal nekoliko bolj kot drugi, ni tako lahka naloga. Če bi jo na konkretnem primeru minulih lokalnih volitev zaupali kakšnemu brucu politologije, ta zagotovo ne bi brcnil v temo, če bi na piedestal postavil rojenega zmagovalca Karla Erjavca. Realno gledano je upokojenska stranka  edina prava zmagovalka tokratnih volitev.  Z  12 % povprečjem je postala tretja politična sila v državi, obenem pa ji trend naraščanja podpore ne pojenjuje.

Volilni uspeh upokojencev glede na demografske trende morda ni toliko presenetljiv, kot je zaskrbljujoč. DeSuS namreč ni stranka v pravem pomenu besede, ampak je interesno združenje  ljudi, ki jih ne povezuje podoben svetovni nazor ali ideologija, ampak neki parcialni interes. S tem seveda ne bi smelo biti nič narobe, dokler je njihov uspeh odraz demokratične volilne podpore.  Problem je v tem, da je ta odvisna od doslednega uresničevanja lastnega interesa,  ki je zanje pomembnejši od interesov drugih družbenih skupin ali države. Pogosta Erjavčeva konotacija: »meni ni pomembno, kaj vlada sprejme, samo, da pusti pri miru pokojnine«, je tipični odraz tega.

Tovrstne interesne stranke so zato lahko simpatične in zanimive, dokler dosegajo štiri ali pet odstotkov politične podpore in je njihov politični vpliv temu primeren. Dvomestni volilni rezultat in tretje mesto med političnimi silami v državi pa je razumeti  kot opozorilo, da je z demokratičnim političnim sistemom  nekaj narobe.

Sicer pa se upokojencev  ne da razumeti, kaj sploh točno hočejo.  Po eni strani ščitijo visoke pokojnine, zagovarjajo čim daljši pokojninski staž in krajšo delovno dobo, po drugi strani pa bi njihovi predstavniki radi bili poslanci, župani, občinski svetniki in celo ministri. Očitno nekatere petintrideset let delovne dobe v socializmu ni izčrpalo toliko, da se ne bi mogli baviti z zavzetim političnim aktivizmom in to uspešneje od večine sodržavljanov mladih ali srednjih let. V dobro prihajajočih  generacij bi tudi s tega vidika bilo bolje, če bi svojo psiho-fizično kondicijo raje demonstrirali z gojenjem solate ali sprehajanjem svojih pasjih prijateljev. Navsezadnje so se za to borili in delali vse življenje, ali ne?!

Z dolžnim spoštovanjem do nosilcev izkušenj in modrosti, a dokler temu ne bo tako, se bo masa upokojencev s svojo stranko in neuničljivim Karlom Erjavcem sončila na plečih delovno aktivnega prebivalstva. To bo slej kot prej klonilo pod bremenom privilegijev sedanjih upokojenskih generacij, posledice kolapsa pokojninskega sistema pa bodo z dosmrtnim delom in mizernimi pokojninami za redke preživele,  plačali prav sedanji vzdrževalci pokojninske blagajne.  To bo radikalen konec DeSuSa in dobe, ko je medgeneracijska solidarnost zašla v enosmerno slepo ulico. Zgodbice o srečni starosti pa se vodo brez izjem začenjale s pravljičnim uvodom »Pred davnimi davnimi časi …«.

Zavožena politika kaznovanja prometnih prekrškov

V današnjih časih bi lahko aktualni oblasti očitali marsikaj; da je neučinkovita, nesposobna, kaotična, izgubljena  …  zagotovo pa ji ne moremo odrekati pomanjkanja domišljije za izumljanje načinov, kako od državljanov pobrati denar. Zakonodaja, ki naj bi v sodobni državni ureditvi služila ljudem, je postala nepogrešljivo orodje za zagotavljanje proračunskih virov. Ukrepi za oživitev gospodarstva in vzpodbujanje potrošnje, ki bi polnili državno blagajno z davkom na dodano vrednost, so potisnjeni v drugi plan. Zakaj dajati, dokler je kaj vzeti, je očitno slogan, ki bi naj Slovenijo rešil pred finančnim bankrotom.  Pod pretvezo večje varnosti  v cestnem prometu država ta čas uveljavlja revidiran mehanizem v službi zgornjega namena. Kazni za prometne prekrške po novem dvakratno presegajo minimalno slovensko plačo.

Tudi slepcu je jasno, da drastično visoke kazni niso pot do večje varnosti na naših cestah. Vzemimo denimo norca, ki na avtocesto namerno zapelje v nasprotno smer. Ga bo od izvedbe tovrstnega samomorilskega dejanja res odvrnila dilema, ali se to sploh (finančno) splača?!? Saj veste, zna biti hudič, da te orubijo za 1200 evrov in vzamejo izpit, če že slučajno preživiš.  Potem pa res imaš še razlog več za samomor.  Da se ne pogovarjamo o starčku, ki je kot mladi voznik po kraljevini Jugoslaviji divjal z volovsko vprego, na stara leta pa mu refleksi in oči že nekoliko pešajo. Bogate prometne izkušnje včasih ne pomagajo, ko se je potrebno odločiti za uvoz na avtocesto. Če je preživel svetovno vojno, bo sicer verjetno tudi to adrenalinsko avanturico, ob izstavljenem računu s strani države pa mu srčna kap najbrž ne uide.

Prometna zakonodaja temelji na predpostavki, da večini zla na slovenskih cestah botruje hitrost. To je sicer res, a našim vrlim strokovnjakom ne potegne, da ni problem v preveliki, ampak v premajhni hitrosti. Ljudem, dolga leta zastraševanim od rigorozne prometno-prekrškovne politike, je udobneje voziti pod omejitvami, kot pa  stalno oprezati za modrimi angeli, skakajočimi iz koruze. Ob tovrstnih nenadnih ukrepih represivnih organov je zgolj kanček nepazljivosti dovolj, da katerega predčasno zbiješ še v nebesa.  Štirideset v naselju in šestdeset med njivami in travniki je tako varneje, ceneje, predvsem pa manj stresno. A žal samo za prvega voznika v nastajajoči koloni.

Gostota prometa je v zadnjih letih drastično narasla, medtem ko ceste ostajajo takšne kot so – ozke, ovinkaste in luknjaste.  Spreminjajo se zgolj prometni znaki, ki omejujejo hitrost na vedno več odsekih in polne črte, ki ukinjajo še zadnje prehitevalne ravnine. V takšni prometni situaciji je zgolj en nedeljski voznik dovolj za nastanek kilometrske kolone s potovalno hitrostjo med 30 in 40 km/h.  Polžja mobilnost medkrajevnega potovanja je dandanes realnost, s katero se težko sooča večina voznikov na slovenskih cestah. Ob takšni vožnji živci popustijo še tako potrpežljivemu človeku. Nenadni manevri kot posledica tega so povzročitelji situacij, o katerih beremo v črnih kronikah.

Kako bi torej država morala pristopiti k problematiki varnosti v cestnem prometu, če cilj ne bil bi zgolj pobiranje denarja?  Verjetno je izgradnja širših, boljših cest utopija še za kakšno desetletje ali dva. V dani situaciji bi se zdelo smiselno sprostiti promet  na številnih odsekih, ki hitrost po nepotrebnem omejujejo na 60km/h, skrajšati razdaljo med tablami za naselje, prekiniti nekatere polne črte, predvsem pa znižati kazni za prometne prekrške ter raje povečati učinkovitost izterjav. S tovrstnimi ukrepi bi nekaj sproščenosti in samozavesti povrnili tudi voznikom,  da si bodo upali stopiti na plin in kazalce dvigniti do omejitev. Najstrožje kaznovana pa mora biti vožnja pod vplivom alkohola in objestnost na cesti, izražena v divjanju, prehitevanju v ovinek, v škarje in podobno.

Ne delam si utvar, da bi ta zapis dejansko kaj spremenil, četudi bi dosegel odgovorne.  Država pač potrebuje sveži denar in zavožena prometno-prekrškovna politika je tu zgolj kolateralna škoda.  Statistično je smrti na cestah iz leta v leto manj, kar pred javnostjo tovrstne ukrepe upravičuje, s kvaliteto življenja v naši državi pa se oblast že dolgo več ne obremenjuje. Avtomobilsko potovanje od A do B tako (p)ostaja loterija za tiste z močnimi živci in debelo denarnico.