Državljani dveh Slovenij

Državljani republike na sončni strani Alp živimo v dveh različnih Slovenijah. V prvi izmed njih izguba službe pomeni odhod na borzo dela. V drugi izguba službe pomeni odhod na počitnice v Dubaj.  V kateri od  Slovenij naše države živite vi?

Če vaše družinsko drevo ne vsebuje ravno korenov vrste Dim, Sen, Zid, Pog ali Jan, verjamem, da v tisti prvi.  Ne zavidam vam, niti sebi, ki sem z vami v isti kaši. Gospodarska kriza, enormen primanjkljaj v državnem in osebnih proračunih, drastično zategovanje pasu, vedno višje cene osnovnih dobrin, vedno nove finančne bremenitve, minimalne plače, kolapsi podjetij, čakalne vrste v zdravstvu, brezperspektivnost, pomanjkanje, žalost, brezup, jok … vse to je realnost državljanov ene Slovenije. Druge Slovenije se namreč te kapitalistične bolezni ne dotaknejo, baje niso njihova stvar in to dajo njeni državljani onim drugim jasno vedeti. Zanje ne obstajajo, niso dostopni, ne komentirajo, zanikajo, grozijo. In če to ne pomaga, odplujejo, odletijo, izginejo. Vedo, da tja nihče ne bo plaval za njimi.

V čem se pravzaprav državljani obeh Slovenij med seboj razlikujejo? Je posredi kakšen nenavaden možganski prirastek, anomalija pri slabem odstotku Slovencev, zaradi katere so kot superiorna bitja s pridnim in poštenim delom v desetih, dvajsetih delovnih letih sposobni ustvariti več premoženja, kot ostalih milijon devetsto osemdeset tisoč v seštevku vseh delovnih dob skupaj?

Seveda ne. Njihova drugačnost je zgolj v tem, da bodisi po prijateljskih, sorodstvenih, ideoloških ali nenavadnih spolnih praksah pripadajo eliti slabega odstotka ljudi, ki so si v minulih tranzicijskih letih med seboj razdelili preostanke nekdanje »družbene imovine«. Te je bilo takrat premalo, da bi (pre)živela celotna država, a več kot dovolj, da od nje kraljevsko živi skrbno izbrana elita ljudi.

Največje njihovo bogastvo, ki jih ohranja pri življenju na veliki nogi, ni toliko izropana državna srebrnina, kot tesna klientilistična povezanost, ki sega v vse pore družbe. Z drugimi besedami,  zasedajo vse ključne družbene položaje, s katerih drug drugemu ščitijo hrbet, hkrati pa iz njihovega vpliva napajajo pravljični svet nedotakljive druge Slovenije, v kateri živijo. Pri tem ni pomembna osebna (ne)sposobnost, niti črna statistika pokopanih podjetij, za člane te skupine se vedno najde nov, donosnejši in vplivnejši direktorski stolček.

A otroci klientilističnih elit se srečujejo z resnimi problemi. Vajeni razkošnega življenja in razsipavanja z denarjem, so v nekaj letih družinski proračun skoraj spravili do bankrota. Svojo Indijo Koromandijo lahko ohranjajo le s parazitskim izčrpavanjem ustvarjenega premoženja ostalega milijona devetsto osemdeset tisoč ljudi. Sami so namreč v resnici povsem navadni povprečneži, ki ne znajo delati, kaj šele ustvarjati.  Potem, ko so jim propadli velikopotezni menedžerski prevzemi še zadnjih kosov nekdanje srebrnine, so mlinski kamen svojih potreb obesili okoli vratu državi, sproti pa še shirali molzno kravo z imenom Nova ljubljanska banka.

Zdaj seveda pričakujejo, da jih bodo iz njihovih zagat reševali državljani prve Slovenije, torej tisti, za katere ne obstajajo, niso dostopni, ne komentirajo, zanikajo, grozijo.  Do izpolnitve njihovih zahtev se bodo previdno umaknili v tople jugo-vzhodne kraje, kjer je masla dovolj in se zima ne pozna tako hudo. Saj veste, za vsak primer, kaj pa, če se medtem doma sistem sesuje. Ocenjujejo namreč, da ob morebitnem kaotičnem scenariju ne bi bilo ravno dobro, če bi bili kje v bližini. In prav imajo.

Zato, dragi sodržavljani prve Slovenije, pozivam vas, da ugasnete Big Brotherja, prestavite na enko in odprite oči. Res je, morda nikoli ne bomo znali leteti, lahko pa se vsaj naučimo plavati.

Za Prijatelja si je treba čas uzet (v dokaz delovanja pravne države?!)

let in 2 meseca zapora. Naši sodni mlini, ki primere podobnega kalibra ponavadi premlevajo dolga leta, obtoženci pa zaporniške celice od znotraj ne vidijo nikoli, so s Prijateljem opravili ekspresno. V marcu zadržan s strani policistov, v  septembru  poslan v keho za več let. Postopka sicer še ni konec (Prijatelj napoveduje pritožbo), pa vendarle. Gre za triumf pravne države!  Sodniki zaradi višjih plač delajo bolje in hitreje!  Posredi je pregovorna učinkovitost ministrske LDS naveze Kresal-Zalar!  V  to bi morda bilo za verjeti, če pomenljivega odgovora na vsa vprašanja ne bi vehementno podal predsednik državnega zbora Pavel Gantar:  »novica o obsodbi Srečka Prijatelja dokazuje, da pravna država deluje, saj je nekdo sankcioniran za nezakonita dejanja, ne glede na to, kdo je, četudi poslanec.«

Stavku tretjega človeka  države se lahko upravičeno nasmihajo Ivan Zidar, Hilda Tovšak, Boško Šrot, Igor Bavčar, Zoran Janković in še marsikdo. Proti vsem tem so bili sproženi raznovrstni (pred)kazenski ali sodni postopki, povezani z njihovimi poslovnimi ravnanji, a epiloga tudi po več letih niso dobili. Celo nasprotno, nihče ne ve, v kateri fazi so, kaj se z njimi sploh dogaja.  Kako si lahko v tem kontekstu razlagamo Gantarjevo izjavo? Morda postopki proti tem potekajo v pravni državi kakšnega vzporednega sveta? Saj nihče ne trdi, da so krivi, ampak naj nam pravna država spoštovanega državnozborskega predsednika končno le sporoči, da so po njenih zakonih nedolžni. In takrat bomo upravičeno verjeli v njeno učinkovitost.

Vse do tedaj pa so tovrstni nastopi  zgolj ceneni PR, floskule za zavajanje preprostega ljudstva, ki pred sodiščem nikoli nima tovrstne »sreče« (denarja, dobrih odvetnikov, vplivnih prijateljev), kot velike ribe. »Ljudje, ne dogaja se samo vam, ampak tudi poslancem!« Seveda. Samo katerim?!

Kdo je pravzaprav Srečko Prijatelj? Nepomemben poslanec obrobne, a  nebodigatreba stranke, človek, ki ga je v parlament naključno potegnilo v zavetrju  fenomena Jelinčič. Lahko pogrešljivi anonimnež, kateremu je nenadejani položaj v glavo stopil do te mere, da se je čutil močnega sprejeti igro s kapitalnimi igralci. Idealni grešni kozel torej , ki naj državljanom v poduk in pravni državi v ponos, za svoje grehe odsluži pravično kazen,  višjo, kot jo je zahtevalo tožilstvo.

Zato bo, spoštovani predsednik, za vero v pravno državo potrebno za rešetkah videti kakšen bolj rejen obraz, kot  Prijateljev. Do takrat pa bi bilo bolje kaj storiti v prid zaupanja in vere v slovenski parlamentarizem, ki je dvajset let po demokratizaciji povsem na psu z ugledom. V takšnih razmerah ne čudi, da se med izvoljenimi predstavniki ljudstva pojavljajo kalibri, ki jim ne bi bilo mesta niti v vodstvu kakšne kadrovsko osiromašene plemenske skupnosti. Družbeni prvokategorniki pač ne nameravajo nastavljati hrbta negativno nastrojenim medijem in ljudstvu, ki v poslancih vidijo le priviligirane brezdelneže, plačane za branje časopisa in stresanje nebuloz z govorniškega odra.

Izvoljenim predstavnikom slovenskega parlamenta je zato potrebno odobriti vse mogoče privilegije in jih podkrepiti z najvišjimi plačami v javnem sektorju. Le tako bomo na stolčke, kjer sedaj vedrijo poklicni bleferji, špekulanti in  delomrzneži,  dobili ugledne ljudi, morda celo intelektualce. Takrat bo Gantarjeva floskula dobila pravo težo, če jo bo sploh treba izreči, slovenski parlamentarizem pa bo, brez Prijateljev, končno zadihal s prečiščenimi pljuči.