Od zdravnikov do prodajalcev kislih kumaric

Te dni zdravniki z vlado bijejo bitko za plače in, kot pravijo, za svoje  poklicno dostojanstvo.  Koliko je vredno delo nekoga, ki vam je ublažil telesno bolečino, preprečil invalidnost, rešil življenje? 1000€? 2000€? Morda 5000€ ali celo 10000€? Odvisno, bi lahko dejali. Takrat, ko smo zdravi in nam nič ne manjka, bi zdravnikom s težkim srcem privoščili že dobrega jurja mesečno. Ko  v postelji nemočni čakamo na težko operacijo,  se njihova cena nenadoma ne zdi pomembna. Samo, da pred seboj ugledamo usposobljenega, zaupanja vrednega človeka.

Od zdravnikov torej pričakujemo največ. Da so strokovni, zanesljivi, imajo zmeraj čas za nas, da brez izjeme ugotovijo, kaj je z nami narobe, da se nikoli ne zmotijo, absolutno pa ne v našem primeru. Ne zanima nas, koliko jih je in koliko delajo. A kljub temu jih ne bi plačali preveč. Raje se sklicujemo na njihovo zdravniško etiko.

Kar zadeva zdravstvo, se vlada sooča (vsaj) z dvema problemoma. Prvi je pomanjkanje zdravniškega kadra, drugi pa je vsesplošen; pomanjkanje denarja v državnem proračunu. Aktualen spor z zdravniki je zgolj kolateralna posledica napačne vladne varčevalne strategije. Namesto da bi ustvarjala pogoje za rast podjetništva ter vzpodbujala potrošnjo, raje viša davke in niža plače. Seveda tam, kjer lahko.

Teren za poseg v dohodke zdravnikov se je dolgo rahljal. V medijih so krožili podatki o zdravniških plačah z dežurstvi in dodatki vred, kjer se je igralo na znano slovensko faušijo in so bile zamolčane mnoge podrobnosti. Recimo tiste o veliki količini nujnega zdravniškega nadurnega dela, ki je posledica manjka 500-1000 zdravnikov. Ob vladnem napadu, ki je sledil, se je Fides bistro postavil na barikade zgornjega dejstva. Če je pa tako, so dejali, bomo delali zgolj polni delovni čas, kot vsak normalen državljan. Tako bo vsaj več časa ostalo za družino. Le kdo bi pa delal zastonj preko svojih 40 tedenskih ur? Vi morda??

Paradoks je nastal, ker bo takšna odločitev vplivala na kvaliteto zdravstvenih storitev, kar pa se javnosti zdi nesprejemljivo. Zdravje je pač še vedno prva človeška vrednota in zdravniki enostavno morajo biti na razpolago čakajočim bolnikom ter hipohondrom. Od kod takšna samoumevnost? Koliko je resnično vreden njihov čas, njihova pozornost? To so prava vprašanja za podnaslove člankov o (pre)plačanih zdravnikih.

Razsežnosti problematike, konkretizirane v gonji proti »zdravniškim privilegijem«,  so širše, kot se zdi na prvi pogled.  Simbolizirajo namreč pregon intelektualizma, ki smo mu v Sloveniji priča že nekaj časa. Ljudstvo z mediji in izvršilno oblastjo na čelu se ukvarja s tem, koliko zaslužijo zdravniki, profesorji, sodniki in drugi izobraženci, ne vidijo pa avtomobilov prestižnih znamk, s katerimi privatniki na minimalnih plačah vozijo otroke v brezplačen vrtec . Nihče ne problematizira  30€ vredne urne postavke človeka s triletno poklicno izobrazbo, ali celo zgolj z (ne)dokončano osnovno šolo. Nihče se ne vpraša, od kod jahte in vile na morju trgovcem cenene potrošniške robe, prodajalcem sadja in zelenjave, raznovrstnim kšeftarjem, gostincem, šlosarjem, inštalaterjem, frizerjem, polagalcem ploščic in parketov.

Vso priznanje poštenim podjetnikom, kreativcem, ki svoje premoženje ustvarjajo na priden in pošten način. A v tej državi vsi vemo, da je med lokalno-globalnimi mogotci marsikdo zgolj zato, ker je kradel in goljufal državo kjerkoli se je dalo, »prenesel naokoli« soseda, znanca, sorodnika, prijatelja.  In taki ljudje so danes cenjeni gospodje, ki so se v »krutem podjetništvu odlično znašli«. Podatkov o njihovem premoženju ne najdemo v časopisih. O njih beremo zgolj  takrat, ko v »solidarnosti do okoliškega prebivalstva« odpirajo nove veletrgovine, v kateri bodo ustvarili novih XX delovnih mest (z minimalno plačo), ali ko za »doprinos širši skupnosti« prejemajo občinske plakete in državna odlikovanja.  Žlahtnih kovin je za prodajalce kumaric veliko, za reševalce življenj pa se težko najde kakšna.  Kakopak, zdravniška pomoč je dejanje pod kategorijo »samoumevno«.

Na glavo postavljen vrednotni sistem je eden največjih slovenskih problemov, glavni krivec zanj pa je oblast sama. Kako naj gre v državi bolje, če se njeni vodilni pred bankrotom rešujejo z dodatnimi obremenitvami tistih, ki svoj denar služijo transparentno in pošteno?! S tem še zadnjim braniteljem časti in ponosa sporočajo, da se njihova pozicija ne splača, naj raje vzamejo pamet v roke in izkoriščajo sistem, kot vsak pošten Slovenec. Zdravnikom kot predstavnikom etičnih in intelektualnih avtoritet pa naj le dajo vedeti, da njihov stan ni vreden več od prodajalcev kislih kumaric.

Ave Triumpfhator, pozdravljajo te tisti, ki jim je usojeno umreti!

Stožice so zgrajene, naj se igre začnejo! V Emoni, antični naselbini  velikega Rimskega cesarstva, ljudstvo živi po načelu »Panem et circenses«.  Živi in  zabava se na žuljih suženjske delovne sile, ki so amfiteater najprej zgradili, nato pa jih v areno, tako za zabavo svobodnih ljudskih množic,  mečejo levom. Navdušenje med Emonci je neizmerno, Cesar vreden vse časti in slave. In dosmrtnega mandata.  Je danes, dobri dve tisočletji pozneje, v Ljubljani res tako drugače? Poglejmo.

Ljubljana športni park Stožice takšnih dimenzij nesporno potrebuje. Šele zdaj je naše glavno mesto postalo metropola, vredna evropskega porekla. Prepričani smo lahko tudi, da podobnega projekta ne bi bila sposobna izpeljati nobena od prejšnjih županskih garnitur.  Če v ljubljanskem kokošnjaku, imenovanem Mestna hiša, ne bi zavladal Zoki, prestolnica sodobnih športnih objektov tega nivoja ne bi videla še desetletja.

Pa vendarle, zakaj ima ta godlja grenak priokus?!  Je »keč« res zgolj v tem, da desničarji »a priori« zavračajo Zokijeve velike projekte, ker ga pač enostavno ne marajo? Morda, a nič manjša kot slepota desnih, ni tema pred očmi njegovih neizmernih oboževalcev  levega političnega prepričanja. Ironija je velika, saj skrivnost Jankovićevega uspeha izvira iz doslednega ravnanja po najbolj divjih načelih (turbo)kapitalizma. Brez tovrstnega (turbo)pospeška turboštadion pač ni mogoč, da se o odvečnosti balasta pridevnikov na »socialni« sploh ne pogovarjamo.

Smo se v vsej tej evforiji okrog odprtja Stožic kdaj sploh vprašali, zakaj že morajo v funkcijo stopiti prav to poletje?! Čemu sploh takšna ihta?! Bi brez njih jutri morda propadel ljubljanski šport? Težko, ker je propadel že včeraj. Bi košarkarska in nogometna reprezentanca ostala brez domačih prizorišč? Nikakor, povsem mirno in uspešno nastopajo v slovenskih športnih dvoranah in v Ljudskem vrtu.

V čigavem imenu so bili torej delavci prisiljeni garati dneve in noči,  nedelje, praznike, v temi, dežju, snegu, temperaturah pod lediščem, samo zato, da bo štadion končan do letošnjega julija? V imenu socialnih pravic morda,  na katere pregovorno prisega vsak deklarirani levičar? In v čigavem imenu podizvajalci niso prejeli zasluženega plačila za opravljeno delo? Morda v imenu socialne in pravne države? Zakaj že Stožic z bolj človeškim odnosom do delavcev in podizvajalcev ne bi mogli končati v razumnih rokih, morda do julija naslednje leto?? Zakaj že je treba za denar izsiljevati državo, zakaj je treba tožiti  podizvajalca, ki je v obupu s svojimi tovornjaki županu salutiral pred novozgrajeno dvorano? Kako hudo mora v resnici biti, da človek naredi nekaj takšnega??!!

In vse to zato, ker se je tako odločil socialno čuteči ljubljanski župan, deklerirani levičar Zoran Janković.  Kaj mu je bilo v resnici tega treba? Po Danici in Viki bi za zmago na volitvah zadostovalo že tistih nekaj prebarvanih fasad.  Kaj je torej v ozadju?

Morda zgolj nečimrna aroganca človeka, ki pri doseganju svojih ciljev v življenju ni vajen gledati na druge. Navsezadnje, pravijo, da je dandanes to najlažja pot do bogastva, uspeha. Morda pa so v ozadju kakšni posli, za katere nočemo niti vedeti. Prav tako, kot v soju blišča modernih gladiatorskih aren nočemo vedeti in videti agonije tistih, ki so jih gradili nam v zabavo, županu v čast. Ali, kot je o Stožicah pred meseci dejal Oskar Komac, sekretar sindikata delavcev gradbenih dejavnosti:  “Ta objekt  bo nekoč Ljubljani in Ljubljančanom v ponos. V resnici pa bo predstavljal spomenik poteptanim temeljnim človekovih pravicam ljudi, ki so ga gradili dan in noč, v mrazu in snegu za človeka nedostojno plačilo.”  So časi sužnjelastništva res že minili?!?

Burka z burkami

Pred dnevi sem na nacionalkinem portalu zasledil pogovor s petnajstletno muslimanko iz Ljubljane, ki  že dobro leto v javnosti telo in obraz zakriva v burko, zadnje čase na Zahodu tako kontroverzno muslimansko oblačilo.  Z vsem spoštovanjem do dekleta, načelnega v prakticiranju vrednot nekonformnega načina življenja, moj namen ni moralizirati o (ne)upravičenosti tovrstnih trendov oblačenja v zahodnem družbenem okolju, prav tako se ne zgražati nad (ne)strpnostjo ksenofobnih Slovenceljev, kar je ta čas prava modna muha.  Pustivši ob strani frustracije levih, desnih, rdečih, črnih in roza pikčastih, si bom raje zamislil neki drugi svet, v katerem bi muslimanska burka postala vesoljno središče najnovejših modnih smernic, tako rekoč »a must wear«  za vsako hudo bejbo, ki da kaj nase in želi uspeti v svetu slave in glamurja.

V prvem trenutku bi se kot moški moral zgroziti nad tako radikalnimi posegi v človekove pravice našega načina življenja.  Pomislite, povsem neupravičeno in škandalozno bi mi bila odtujena pravica do slinjenja ob vročih telescih, na ogled postavljenih v dvajsetih različnih miss izborih. Človeško dostojanstvo bi mi bilo krateno ob nezmožnosti buljenja v joške bejb znamke Turbo Angels  in kar je še huje, nikoli ne bi imel pravice spoznati razkošnih talentov  Rebeke, Sanje, Nine in prijateljic, na katerih so (z)gradile svoje bleščeče kariere. Predstavljajte si recimo Rebekin evrovizijski nastop v burki, ali temu primerno oblečeno Nino kot voditeljico oddaje Big Brother. Pa saj to je grozno! Bolj kot razmišljam, se mi dozdeva, da v svetu vladavine burk moških ne bi dobili več nikamor – ne na ulico, ne v trgovino, kaj šele v službo ali morebiti plažo! Saj bi cele dneve samo še sedeli ob TV in gledali fuzbal. No, morda bi med polčasom skočili še na kakšno pivo.

Nič manj ne bi  trpele ženske.  Ličenje kar naenkrat ne bi imelo pravega efekta, ženske revije bi postale pravi dolgčas, propadli bi programi za hitro hujšanje,  prirojenih intelektualnih šibkosti ne bi mogla skriti še tako sofisticirana plastična operacija.  Moški bi pri ženskah postali pozorni na čisto napačne stvari.
Reforma bi udarila tudi na trg delovne sile, izumrlo bi en kup poklicev: tajnice, hostese, gospodinjske pomočnice, manekenke, pevke, igralke, TV voditeljice, svetovalke, asistentke … spisek je brezkončen. Posledica vsega bi bila, da bi se velika večina ženskega sveta kar naenkrat soočila s preobilico prostega časa. In kadar ženske ne vedo, kaj početi, začno nadlegovati moške.  Skratka, huda nočna mora!

Trendom primerno bi se moderniziral tudi televizijski progam. S »prime time« bi izginjale Kmetije, Big Brotherji, Slovenija ima talent, španske in slovenske limonade, gledalca ali dva bi izgubila tudi Na zdravje. Ob osmih zvečer bi si tako lahko ogledali Omizje, Knjiga mene briga, Kulturna panorama, v sporedu bi se ponovno našel prostor za Resnično resničnost, vrhunec dneva bi bila Obzorja duha. Kanal A bi predvajal samo še videostrani.
Namesto prsatih lepotičk bi medijske naslovnice polnile izobražene intelektualke, ki bi v Evah, Leah, Janah in Lady razpravljale o najnovejših dognanjih na področju jedrske fizike in cepljenja atomov, beseda bi tekla o raziskovalnih dosežkih v biomedicini, mikrobiologiji, raziskovanju izvora vesolja in mikrobih na Marsu.

Menda vam je zdaj že jasno,  da bi radikalna uvedba burk popolnoma porušila naš vrednotni sistem. Namesto družbe osladnih plehkosti bi dobili družbo intelektualne globine, seksi formo bi zamenjala lepota vsebine. Odklenkalo bi Calvo tunam. »Jaz ne verjamem u telo, rad bi te videl u srce,« bi še z večjim zanosom prepevala Siddharta.   Vloge narodovih mnenjsko-trendovskih voditeljev bi prevzeli razgledani ljudje, Slovenija bi postala skupnost sposobnih, delovnih, ustvarjalnih državljanov, ki bi v prizadevanjih za skupno dobro domovino uveljavili v Evropi in svetu.

Dragi Slovenci in Slovenke, je to družba kakršno si želimo??!? Neee, seveda ne. Če bi si jo želeli, bi takšno že imeli. Z burkami ali brez. Zato, vidite, so burke sprejemljive le kot simpatična novost, kot trend manjšine, ki se nas ne tiče. Manjšine, ki jih pregovorno podpiramo za ceno statusa moderne tolerantnosti. Vse dokler nam njihova simbolika ne da misliti, dokler ne začno ogrožati predstav o življenju, kot ga dojemamo sami. Takrat, vidite, takrat je konsenz popoln, da jih je v dobri veri po zaščiti naših vrednot obvezno treba prepovedati.