Borut, ti si naš najbolji prijatelju!

Težko bi našli zgodovinski trenutek, v katerem bi srca voditeljev slovenskega in hrvaškega naroda bila bolj enotno, kot minuli teden, ko je (ob)stal arbitražni sporazum. Sloga, prijateljstvo, morda celo ljubezen, so sinonimi za medsosedske odnose v mednarodnem političnem mandatu Pahor-Kosor. Slovenci smo si oddahnili. Končno bomo mirne vesti dopustovali na Jadranu in brezskrbno lizali hrvaški sladoled. Ironično, a prav želja po hrvaškem morju je bil glavni podzavestni argument v prid sprejetja arbitražnega sporazuma. Pa kaj potem, če izgubimo tistih nekaj metrov motnih voda Piranskega zaliva. Pridobili bomo sinjega morja vse do Dubrovnika in še čez. Evropska unija so vendar igre brez meja. Seveda, brez meja, kot nekoč v “večni”  Jugoslaviji.

Navkljub občutku, da je spopad za arbitražni sporazum Slovence ponovno razdelil po tradicionalni ideološki ločnici, pozornejše oko opazi nekonvencionalno logiko tokrat sklepajočih se zavezništev.  Ne spomnim se, da bi se že kdajkoli prej zgodilo, pa najsi v notranji ali mednarodni politiki, da bi boj za isti cilj tako tesno povezal slovensko levico z Vatikanom in Združenimi državami Amerike. In kar je še najbolj zanimivo, tovrstne „kolaboracije“ vsaj javno ni problematiziral nihče od vedno kritičnih javnomnenjskih voditeljev, ki jim ponavadi zasmrdi vsak tovrstni „prijateljski nasvet“ s strani naših „imperialističnih bratov“. (spomnimo se samo Vilnuške izjave).

Ponovno so se raje, skupaj s svojimi hrvaškimi kolegi, privoščljivo nasmihali še enem političnem porazu „radikalca“ Janše. A njegovim pretiranim reakcijam navkljub so tokrat vendarle šli predaleč. Vsaj pol poražene Slovenije je moralo zaskrbeti enotno izražanje veselja druge polovice lastnega in celotnega hrvaškega naroda. Ob izjavah naših politikov in poslušanju napevov o sladki Marijani na Prešercu sem dobil občutek, da Hrvaška sega še kam dlje kot zgolj do polovice Piranskega zaliva. V tolažbo bi lahko bila le kakšna „Slovenec sem“ na zagrebškem Trgu Bana Jelačiča. Ampak to seveda sodi že v domeno znanstvene fantastike.

Precej bolj kot to ceneno politikantstvo pa je zaskrbljujoče dejstvo, da so številni neodvisni strokovnjaki in zavedni, ugledni Slovenci, tokrat bili medijsko prezrti, potisnjeni na stran. Boris Pahor, dr. France Bučar, dr. Tine Hribar, dr. Marko Pavliha, dr. Miro Cerar so imena brez političnih motivov biti opredeljeni “za” ali “proti”. Vsi ti ljudje so izražali skepso do arbitražnega sporazuma zgolj iz iskrenih strokovnih in domoljubnih prepričanj. V “zahvalo” so, kot za Drugi svet namiguje ugledni mednarodni pravnik dr. Pavliha, bili kritizirani, celo strokovno diskriminirani.

Prav zaradi vsega tega referendumski “za” ne more biti zmaga razuma, kot so 51% podporo sporazumu v en glas komentirali predstavniki koalicije, ampak je prej zmaga nesporazuma. Nesporazuma v razdvojeni družini, od katere bodo edino korist imeli sosedje, naši stari-novi prijatelji. Ti so nas, še preden smo vprašanje meje dobro umaknili z agende, že spomnili na drug “prijateljski” dolg – dolg do varčevalcev nekdanje Ljubljanske banke. Saj, kot se med prijatelji spodobi, je prav, da se tudi ta poplača.

Ampak kaj zato, glavno, da bo zbranim Slovencem na čast, s teras hrvaških obmorskih hotelov ob dolgih poletnih nočeh odmeval priljubljeni napev: »Saj za prijatelje, je dobro le najboljše!«