Jaz imam talent

V zadnji oddaji Slovenija ima talent se je zgodila šokantna stvar. To je bila najbolj nora oddaja do sedaj in bo to ostala vse do naslednjega tedna, ko bo na vrsti ORTO nora oddaja. Ne sprašujte me zakaj, ker vi veste bolje kot jaz, ki nisem gledal še nobene. Baje je pač vsaka nora in šokantna, naslednja pa še bolj, tako da se zagotovo ne motim. Ogledal si nisem niti Kmetije slavnih, Big Brotherja, Trenutka resnice in kar je še tovrstnih štal. Pa vendarle vem,  kaj se tam dogaja,  poimensko poznam  nastopajoče, vem kdo je s kom seksal, kdo ima umetne joške in še kup podrobnosti človeške intime popolnih neznancev.  Zahvala za to védenje gre onim, ki se radi hvalijo, da »rulajo Slovenijo«.  Svoj posel morajo imeti v malem prstu,  da tovrstna sporočila uspešno infiltrirajo v (pod)zavest  popolnoma nezainteresiranega človeka. Še več, nekoga, ki se takšnih informacij  skuša zavestno obraniti.  Barikade zdravega razuma vse bolj padajo pod nevzdržno Calvanizacijo sveta.

Obstoječi družbeni sistem se pač hrani z duhovno pohabljenimi instant calvo tunami. Kako bi drugače sploh uspeli  prepričati  ljudi v smiselnost življenja, kakršnega prodajajo za svetlečimi kulisami: delaj-troši-delaj-troši-delaj-crkni. In kako bi se drugače, brez kmečkih uporov ali revolucije, gospodje sončili na svojih jahtah, stesanih z žulji izpod rok preprostega ljudstva?!?  Vse to omogoča psihološka medijska manipulacija, ki  vzpostavlja kontrolo nad kolektivno zavestjo, odvrača pozornost, ubija razum in duha. V fevdalizmu se je raja dvignila že, če si je grajska gospoda drznila pobirati kaj več, kot zgolj desetino.  Danes vam 50% pobere država, preostalih 50% pa kapitalistična elita, skrita za migajočimi ritkami manekenk z oglasov.  Razlika je očitna, a glave na kolih vendarle ostajajo zgolj srednjeveška znamenitost.

V senci blišča spletk na dvoru sončnega kralja se sprejemajo novi zakoni, namenjeni enemu samemu cilju – od ljudi pobrati še več denarja. Pa ne od tistih, ki ga imajo na pretek  – goljufov, špekulantov, delomrznežev, izkoriščevalcev sistema. Ti so vendarle prepametni in se z njimi ni vredno ukvarjati  – vedno najdejo luknjo v zakonu, ali pa vsaj kakšno (davčno) oazo.  Veliko lažje ga je pobrati od preprostega, poštenega delovnega človeka. Temu je goljufanje izpod časti, obenem pa ima privzgojen spoštljiv odnos do svoje domovine, četudi ga ta obira kot oskubljeno kokoš. Ta bo sklonil glavo, plačal, preostanek pa od žalosti zapil v oštariji. Na poti domov mu bo policist pobral še plačo za naslednji mesec in začarani krog bo sklenjen.

Spremembe pokojninske zakonodaje, predlog zakona o malem delu, predlog zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju ter še številne druge predlagane zakonske spremembe, služijo zgolj omenjenim namenom.  Delo do 65 leta za 300 evrov pokojnine je naša realnost. Medijsko izpostavljeni sindikalni punti so zgolj »predstave za preprosto ljudstvo«, ki ne bodo  spremenile ničesar.  Podobno je z zakonom o malem delu. Kakšno odpravljanje dela na črno vendar??!? Popoldanskim »fušarjem« se bodo »plačancem na roko« pridružili še študentje.  Ob trenutni obremenitvi plač  je obdavčevanje študentskega dela z izgovorom vzpodbujanja zaposlovanja popoln absurd.  Z davščinami in prispevki vse bolj obremenjena mala in srednja podjetja novih bremen ne bodo zmogla. Ob množičnih stečajih bodo ob delo vsi, tako študentje kot zaposleni.

Po predlogu zakona o zdravstvenem varstvu boste ob poškodbah pri smučanju, kolesarjenju in planinarjenju 60% stroškov zdravljenja krili iz lastnega žepa. Edini padec, ki si ga boste še lahko privoščili, bo padec s kavča ob pretirani vživetosti v akrobacije Arturja in LaToye  ali ob pritisnjenem napačnem gumbu na Playstationu.  Bolezni zaradi telesne neaktivnosti, debelosti in slabih razvad, bodo še vedno zdravljene brezplačno. Za paciente seveda, ne pa za državo, ki se bo nenadoma soočila s povečanim številom kronično bolanih ljudi.

Skupni imenovalec vsega tega je zaprti krog brez prave perspektive in izhoda.  Edina rešitev bi bila preskok kolektivne zavesti, ki pa se zdi praktično nemogoč. Smo pač sužnji lastnega sistema, a se tega sploh ne zavedamo, ujetniki Matrice, ki smo jo ustvarili sami in v kateri ne živimo, ampak životarimo, v kateri spimo, a si prebujenja v resnici ne želimo. Le zakaj bi se trudili, veliko enostavneje  je odpreti še en pir in se režati  cepcem v novi seriji talentiranih Slovencev. In navsezadnje, takšne, mirne in pohlevne, nas ima najraje tudi država.