Petra Majdič med potjo in ciljem

»Nekdo ali nekaj ni želel, da grem po tej poti,« je Petra Majdič komentirala svojo nesrečno usodo na olimpijskem šprintu. Koliko je padec posledica višjih sil ali zgolj spleta naključij, niti ni toliko pomembno kot spoznanje, da so za Petro v grabnu obležali cilji, ki jih je s seboj nosila vso kariero. Resda je tu olimpijska medalja, a vsi vemo, da se tista z njenim imenom sveti okrog vratu druge tekmovalke.  Cilji so morali pasti, da lesk zlata ne bi zaslepil pogleda na pretečeno pot.  Spomin nanjo se bo bolj kot zlato usidral v srca Slovencev, živel bo kot vzpodbuda in navdih novim rodovom slovenskih športnikov.

Vsem nam je žal za zlato medaljo, kaj šele Petri, ki se je zanjo odpovedala vsemu. Kljub temu se zdi, da za zlatom še najbolj žalujejo funkcionarji. Direktor Ulaga  kar ne more preboleti izgube.  Škoda je neizmerna, pravi, izgubili smo veliko sponzorskega denarja, tožiti bi bilo treba vse po vrsti; »zgolj bronaste Petre pač ne morem prodati«.  Ko smo vsi v skrbeh za njeno zdravje, on že razmišlja o denarju. Ni kaj, vizionarstvo, vredno  naslova menedžerja leta.

Sploh pa, kaj bi Ulaga s tem denarjem? Kupil novo Petro Majdič, mogoče dve ali tri? Morda sem kaj spregledal, ampak takšnih na tržišču ni, vsaj ne za ceno šelestenja z bankovci.  Takšne se rojevajo v svetu skromnosti, kjer vozovnica v življenje ni plačana z denarjem, ampak z delom, vztrajnostjo, garanjem in odpovedovanjem. Zgolj tam se kujejo šampioni, zgolj tako lahko dobimo novo Petro Majdič.

Fantje in dekleta lačni te poti potrebujejo vzor, morajo verjeti, da je takšna pot mogoča. Kako bodo drugače sploh prišli na hrib, se spustili v dolino, padli v luknjo in se z nje nato pobrali? Kako se bodo naučili, da pravi zmagovalec nisi, ko premagaš druge, ampak ko premagaš samega sebe? Jim bo takšno znanje kupil Ulaga s svojimi milijoni? Ne, to znanje jim bo dala Petrina pot do »zlate z diamanti«.

Zato je Petra morala pasti v jamo.  Zmagala bi zase, a padla je za vse nas. Res je, zlata bi odšla v anale, pustila bi večen pečat v statistiki olimpizma in slovenskega športa. Cilj bi ostal, a pot bi bila pozabljena. Sedaj pa bo ostala pot, cilj bo nepomemben.

Nekje sem bral, da je Bode Miller, nosilec petih olimpijskih odličij, odraščal v kolibi sredi gozda brez elektrike in vode.  Ekscentrični Američan se je v tekmovalno smučanje podal izključno iz užitka. Nekoč je z zlatom  s svetovnega prvenstva podložil majavo wc školjko v apartmaju. To koristno funkcijo je medalja opravljala tudi po njegovem odhodu. Letošnje olimpijsko zlato bi najraje pretopil v prstan.  Nezrelost in aroganca do meja? Morda, a kaj, če nam »nori Bode« meče v brk nekaj povsem drugega?

Petrina olimpijska sezona naj bi bila njena zadnja. Poslovila bi se na vrhuncu, s triumfom in z najžlahtnejšo okrog vratu. V življenju jo pač čakajo še drugi cilji. Družina in otroci, pravi v pogovoru za nek slovenski časopis. Zdaj jo prepričujejo, da naj nikar še ne odneha, navsezadnje ni dosegla vsega, tistega, po kar je prišla, tistega, kar je iskala. Pa je temu res tako?! Ljudje sploh vemo, kaj iščemo?!

Petra, ne boj se končati.  Drugim si dala vse, pot, ki te čaka, bo bogatejša zate.

»Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel. Kdor išče pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.«   (Nejc Zaplotnik)

One thought on “Petra Majdič med potjo in ciljem”

Comments are closed.