Izvirni greh Karla Erjavca

Le naivneži in morda še Meta Malus verjamejo, da so številne aferice nad glavo ministra Karla Erjavca plod razporeditve planetov in podobnih naključnosti. Ostali prosvetljenci lahko uživamo v dobro usklajeni politični spletki, ki je morda umazana in pritlehna, a hkrati povsem legitimna. Naivna deviškost in čistost pač nista vrlini dame, ki jo naslavljamo s Politika, še manj pa Erjavca samega. Nasprotno, predsednik DeSuSa je prebrisani lisjak, malodane politik prve kategorije, ki mu je težko spodrezati noge. Povrhu vsega imajo hudomušnega Karla radi še ljudje, kar je nepredstavljiva prednost. Zato nisem tako prepričan, da bo aktualna strategija čiščenja odpadkov uspešna v tolikšni meri, kot si to obetajo njeni načrtovalci.

In kaj sploh je izvirni greh samozvanega slovenskega Al Caponea, da ga preganjajo kot steklega psa, kot se je sam izrazil? Njegov problem je en samcat, a zato v politiki toliko bolj nezaželen. Karel je bolj samosvoj, kot bi se za politika njegovega kova, sploh pa predsednika DeSuSa spodobilo.

Ljudje s srednjeročnim političnim spominom znajo povedati, da je upokojenska stranka nastala kot politični projekt levih sil. S pomočjo institucionalizirane populistične retorike so na svojo stran pridobili penzioniste, ki jih tik pred smrtjo zanimata zgolj dve stvari: nebesa in denar. In ker so jim večnost onostranstva ponujali drugi, se je DeSuS osredotočil na tozemeljske  floskule tipa  „tovžnt evrov penzije“. Bolje jur v žepu kot sv. Peter na oblaku, so si verjetno mislile mamce, ko so v nasprotju z navodili s prižnice obkrožile prepovedani sad.  Ob ironičnem dejstvu, da bodo verjetno prej dočakale nebesa, kot tistega jurja, se lahko le nasmehnemo. Načrt je v svoji briljantni preprostosti uspeval vedno znova in v korist levice odločil kar nekaj parlamentarnih volitev.

Politični strategi še sami ne vedo natančno, kdaj so jim vajeti ušle iz rok, zagotovo pa s pregrešnim vstopom DeSuSa v Janševo vlado in ustoličenjem Erjavca na predsedniški stolček. Z vztrajanjem v desni koaliciji si je Karel spisal politično osmrtnico, ki se na prvih medijskih straneh ni pojavila izključno zaradi njegove politične spretnosti. Humor je postal orožje, s katerim je odbijal vse napade, osvojil srca množic in prinesel neverjetnih 7.5 odstotkov upokojenski stranki na volitvah.

Pedigre volilnega zmagovalca ga je obvaroval pred popolnim fiaskom v pogajanjih o vstopu v Pahorjevo vlado. Žnidaršič in Rezman sta poskrbela za pokornost stranke in prizemljila visoko letečega predsednika, ki si je v zanosu zmage začel domišljati, da je vsemogočen in mu ni potrebno več poslušati nikogar. Povolilna prepotentnost ga je dokončno stala relativno mirne kariere ministra obrobnega resorja, ki bi jo drugače brez težav izpeljal do konca.

Kako hudo se je zameril šefom iz ozadja bo dokončno znano v mesecu ali dveh, jasno pa je, da se bo moral odreči stolčku v vladi, parlamentu in morda celo predsedniškemu mestu v stranki. Obtožba za „nevestno delo“ v 200 milijonskem orožarskem poslu, domnevno nezakonita prodaja nepomembnega energetskega kurnika in težave s smetiščnimi kantami, ki so ga formalno spravile s poti, so že včeraj pozabljene puhlice. Danes šteje samo še politični šov odstavitve „nesposobnega ministra“, ki je zgolj formalnost in predstava za gledalce.

A verjeti je, da svoje kože vendarle ne bo prodal tako poceni. „Prišel je Karel,“ je zaklical v kamero ob prihodu na sestanek s Pahorjem in dal vedeti, da se njegova zgodba pravzaprav šele začenja. Zanimivo, a obširnosti spletke navkljub se zdi, da mu v javnosti ni pretirano škodila. Je to posledica obrabljene politične metode ali njegove priljubljenosti med ljudmi, je že druga tema. Zagotovo pa ni stranke desnega političnega pola, ki si politika Erjavčevega kalibra na mestu vodje kakšne upokojenske sekcije ne bi želela.

Kultna politično-informativna oddaja Studio City je letos prvič podelila nagrade „Siti“ za „največje dosežke v letu 2009“. Sitija za stransko vlogo je prejel kdo drug kot Karel Erjavec. Je s tem prerasel kategorijo in dozorel v politika velikega formata? Morda, navsezadnje se konkurenca z zmagovitim Pahorjem v glavni vlogi vendarle ne zdi tako ostra. Stave o prestižnem kipcu za leto 2012 že padajo.