Stave in druge tegobe slovenskega nogometa

Bile so dovoljene sanje, prišel je nov dan. Vsakdan realnosti slovenskega klubskega nogometa, v luči katerega je uspeh reprezentance več kot znanstvena fantastika. Goljufije s stavami in nameščanjem tekem, ki so te dni v središču medijske pozornosti, so zgolj ena izmed številnih rak ran nogometnih tekmovanj na sončni strani Alp. Za borimi kulisami je situacija še toliko bolj uboga in žalostna, da se edina rešitev zdi destrukcija do temeljev, kataraza in nov začetek.  Občutek je, da so nad našim klubskim nogometom že davno  roke dvignili vsi: država, pokrovitelji, Nogometna zveza.  Stavna afera je priložnost, da vsak prevzame svoj del odgovornosti za delo, ki mora biti slej kot prej opravljeno.  Seveda če res hočemo, da bo nogomet v tej državi kdaj zavzel mesto, ki mu v svetu pripada.

Perspektiva najpriljubljenejšega svetovnega športa je pri nas umrla, še preden se je dobro rodila. Je pač dedič tradicionalno neurejenega balkanskega okolja, polnega špekulantov, kruhoborcev, primitivcev, mazačev. Naš nogomet (z redkimi izjemami) v rokah držijo posvojenci balkanskih manir, katerim v tukajšnjem »futbalu« zato ne moremo uiti.

Ena njihovih glavnih značilnosti je klansko delovanje po sistemu »naši -vaši« in »roka roko umije«.  Družinske celice trenerjev, nogometašev, menedžerjev, funkcionarjev, novinarjev in »mojstrov stav« delujejo složno, enotno v korist sebe in vseh, ter zavračajo vsakogar, ki ne sodi v skupino. Ti pogosto postanejo njih žrtve, obsojene na karierni, finančni, včasih tudi osebnostni propad.

Odraz takšnega zakulisnega stanja je naša klubska nogometna realnost. Negledljiva igra, prazni štadioni, odsotnost identifikacije s klubi in občutka pripadnosti, usihanje sponzorskega denarja, nekonkurenčnost v Evropi.  Ljudje niso neumni in po ogledu tekme ali dveh občutijo nepristnost ter zlaganost predstave, ki so ji priča.  Občutek, da je igra sama sebi namen, pač ni daleč od resnice.

Če je res vse tako črno, kako je sploh mogoč tako odmevni reprezentančni uspeh? Odgovor je na dlani. Naš ugled v nogometnem svetu ohranjajo ambiciozne, zdrave sredine, ki delujejo po evropskih načelih in se uspejo braniti negativnih vplivov nogometnega okolja v katerem delujejo.  Pomislite samo, od kod prihajajo nogometaši, ki danes sestavljajo zmagovito slovensko reprezentanco. So produkt treh, maksimalno štirih nogometnih šol in trnove poti  »odpisanca«, nekoč ocenjenega za »premršavega«, a dovolj trmastega in vztrajnega, da je kariero zgradil skozi nižje avstrijske in bolgarsko ligo. Na enega Milivoja Novakovića je propadlo stotine nogometnih talentov evropskega kova.

Ustvarjalci in otroci teh sredin predstavljajo rešilno bilko našega nogometa. Najdemo jih v klubih, kjer se njihova prisotnost pozna v polnih tribunah, dobrih rezultatih, visokem nivoju nogometne igre in športnemu napredku njenih akterjev.

S tega vidika je mednarodna stavna afera v našem nogometu  dobrodošla. Vodilni slovenski nogometni funkcionarji, ki si zadržano zatiskajo oči in ušesa in so še pred dnevi govoričili o preveliki medijski pozornosti tej tematiki ter našo ligo označevali z »najčistejšo v Evropi«, so v hudi zmoti. Njihovo stališče bi se komu lahko zazdelo celo sumljivo.

In res, kako visoko v slovenski nogomet pravzaprav seže afera nameščanja nogometnih tekem? V sumljivi tekmi s sumljivim rezultatom je sumljivo odigral nogometaš z zelo zvenečim priimkom. Upamo in verjamemo, da je šlo zgolj za slab dan ali naključje in da ljudska šepetanja ostajajo kleveti. Če namreč izpričujejo resnico, našemu nogometu moda ni več pomoči.