Odprto pismo

Človek bi pomislil, da se med Slovence vrača pristnost medčloveških odnosov, kakršno smo nekoč že poznali.  Zdi se, da je mrtev telefon, prav tako elektronska pošta, messenger, sms in podobni komunikacijski kanali tehnološke revolucije. Ljudje se namreč ponovno sporazumevajo preko pisem, natančneje, odprtih pisem. Tako tudi jaz danes ne pišem bloga, niti komentarja, članka, kolumne ali kakršnegakoli drugega žurnalističnega besedila. Svoj zapis naslavljam kot odprto pismo. Ta so pač očitno v modi in spodobi se, da sodobnim trendom sledimo tudi na Drugem svetu.

Dejali boste, »ampak pismo zahteva tudi naslovnika«.  Res je. Dragi Borut, dragi Slavko, dragi Tone in še kdo, to najbolje vedo.  Nasloviti pismo, sploh po imenu, daje občutek osebnega stika,  intime, medsebojnega zaupanja.  Teh vrlin je v slovenski politiki očitno veliko, vsaj kolikor imamo možnost to opaziti bralci visoko nakladnih časnikov in dobro obiskanih spletnih strani. »Love is in the air«, bi celo lahko vzneseno vzkliknili.  A kaj ko se ob prebiranju zdi, da vsebina bolj kot na ljubezenske izpovedi spominja na zakonske prepire. Takšne, za katere bi se spodobilo, da ostanejo znotraj štirih sten, ne pa da se z njimi mori širše občestvo.  Razen seveda, če je takšen njihov resnični namen.

In če malo pomislimo, v tem primeru naslovnik sploh ni pomemben in ga lahko mirno izpustimo.  Jaz pač nisem Borut, a mi je bilo vseeno dano brati, kaj pravi Slavko in prav tako nisem Aleš, pa vem popolnoma vse, kar si o nekom s tem imenom misli ena Urša. Zato tudi moje odprto pismo nima naslovnika. V njem se pač z lahkoto najde vsak, ki mu je namenjeno.  In vse te pozivam, ne posiljujte nas z lastnimi problemi, frustracijami, zablodami, ne poneumljajte ljudi za dosego osebnih interesov! Zakaj bi Slovence morali zanimati egotripski spopadi znotraj vladajočih garnitur, zakaj bi morali biti podrobno seznanjeni o vseh kurbarijah znotraj nekih »ljubezni na prvi kup denarja«, skratka o vsakdanjih primerih, kakršnih je v današnji družbi na sto tisoče??!!?

Edina žalostna resnica je, da se spori, prepiri, škandali, osebne tragedije pač prodajajo. Še več,  odlično prodajajo. Od tega dobro živijo številni družbeni paraziti, ki v življenju niso s prstom mignili, danes pa preko TV zaslonov, časopisnih strani in spletnih portalov širše množice učijo trendovskega »lajfa«. Človeška rasa ima pač veliko slabost, ki je poznana že tisočletja in jo z blagim izrazom imenujemo vodljivost. In ta nas je v interesu potrošništva pripeljala tako daleč, da je novica s takšnim naslovom približno stokrat bolj brana od besedila s pričujočo sporočilno vrednostjo.

In kje je rešitev? V  Regulativi? Ob današnjih interpretacijah pravice do svobode govora je praktično nemogoča. V samoukinitvi  rumenega tiska? Iluzija v svetu, ki mu vladata pohlep in denar. Edini izhod iz recesije duha se zdi lahek in težak hkrati.  Prenehajmo brati rumene novice! Enostavno ne klikajmo na senzacionalistične naslove! Dajmo raje priložnost kvalitetnim, pozitivnim vsebinam! Zavedajmo se, če ni gledanosti, branosti, klikov, ni denarja in s tem uničimo bit vseh rumenih medijev tega sveta! In kaj lahko storimo blogerji? Pišimo o banalnosti rumenega tiska, smejmo se  neumnostim, ki jih objavljajo in ljudem, ki jih prebirajo. Naj jih postane sram klikniti na naslove tipa »Čisto vse luknje so dovoljene, njen hobi pa je masturbacija«.

Idealistično? Morda. A utopični idealizem je vendarle v naravi odprtih pisem  in če hočem vas, dragi bralci, prepričati, da je to pisanje vredno svojega naslova, se  ščepcu tega  ne smem izogniti. Zgolj tako, za priokus. Saj cilji, zaradi katerih naj bi se odprta pisma sploh pisala, po pravilu niso nikoli doseženi.  Pomembna je le »kolateralna škoda« in  na to računajo njih avtorji. In nič drugače ni z menoj.

Pravice, ki ubijajo

Zadnje dni je v slovenskih medijih veliko prahu dvignil tragični napad bulmastifov na lastnika. Smrt izpod čekanov lastnih pasjih ljubljencev je sicer redkost na svetovni ravni, a tovrstni dogodki naslovnic najuglednejših časopisov običajno vendarle ne vidijo. Čemu je torej naš novinarski ceh tako zagrizel v zgodbo o psih in lastniku, ki je po ostri pravni bitki preprečil njihovo usmrtitev ter jih dobil nazaj v last? Tragično-ironični razplet ni edini razlog za tako obsežno medijsko obravnavo.

V javnih nastopih kinologov, veterinarjev in drugih poznavalcev konkretne situacije se je med vrsticami dalo razbrati scenarij zgodbe, ki je ostal neizrečen. Ta šepeta o uglednem zdravniku (zdravnici) Saši Baričeviču, ki naj bi s pomočjo »vseh pravnih sredstev« (predvsem pa vez in poznanstev) na koncu dosegel svoje. Njegovemu pravnemu zastopniku Miru Senici je uspelo izpodbiti tri odločbe o usmrtitvi psov, ki jih izdala veterinarska uprava.  Zamenjana je morala biti strokovna komisija, da je nova vendarle presodila v lastnikov prid. Odločbo je  »požegnal« še  minister za kmetijstvo Milan Pogačnik. Trmasta vztrajnost je Sašu vrnila pse, a mu na kocu tudi vzela življenje.

Kar to zgodbo dela veliko je občutek, da so se nevarnosti tovrstne odločitve in načina, na katerega je bila dosežena, zavedali vsi vpleteni poznavalci kinološke stroke. Poznali so scenarij, še preden se je zgodil, a so bili kot strokovnjaki pri njegovi preprečitvi nemočni. Vrnitev psov se naj bi enostavno “morala zgoditi“.

Kateri general je po bitki najpametnejši, danes niti ni tako pomembno. Ostaja dejstvo, da je umrl človek,  ki ga država ni zaščitila pred samim seboj. Ključnega pomena je ugotovitev, da jim ni spodrsnilo zaradi slabe strokovne ocene, napake v postopku ali česa podobnega, ampak zaradi pravne spretnosti in izjemnega pritiska s strani vplivnih znancev pokojnega zdravnika, ki so odločitev uspeli obrniti v njegov prid. Morda menite, da bi bili psi vrnjeni navadnemu državljanu brez vez in poznanstev??!!??

Naša družba bi se morala resnično zamisliti nad nevarnimi razsežnostmi tega spoznanja. Gre za zastrašujočo demonstracijo moči vplivnih posameznikov in skupin, ki iz ozadja vse bolj obvladujejo našo državo. Primer zagotovo ni osamljen. Javnost je zanj izvedela le zaradi njegovih tragičnih posledic.

In vprašanje krivde? Priča smo, kot ponavadi, prelaganju odgovornosti. Na koncu bo ostala na bremenih tragično preminulega. On je pač ne more zanikati, saj je navsezadnje mrtev. A če bi spoštovani zdravnik napad preživel, bi se imel vso pravico sklicevati na državno odločbo, podpisano s strani ministra, s katero so mu nabito šibrovko vrnili v varstvo. Roke si lahko operejo tudi njegovi odvetniki in drugi vplivni znanci. Oni so pač zagovarjali njegov prav, a to še ne pomeni, da bi ga morala “požegnati“ tudi država. Zato je jasno, da je objektivno odgovoren podpisani minister na odločbi o vrnitvi.

Pričakovati njegov odstop bi bilo za nivo slovenske politične higiene enostavno preveč. Da bo odstavljen s premierove strani, prav tako. Kaj pa je en smrtni primer v primerjavi s Karlovimi kantami?!?

Ironično, a resnično, tipično in predvidljivo. Posledice te svinjarije bodo znova nosili nedolžni – štirinožni ljubljenci in njihovi lastniki. Ministrica Kresalova že napoveduje strožjo zakonodajo na tem področju. Ljudje, polni strahu ob prenapihnjeni zgodbi, ji zavzeto prikimavajo. Pri pisanju novih pasjih zakonov ji bo lahko svetoval življenjski partner Miro Senica, dober poznavalec te problematike.

Na nas je, da se zamislimo, kam gre ta država.  Vse več je posameznikov in družbenih skupin, ki v imenu pravic gredo do konca in še čez ter ne poznajo besede “ne“.  Patološka narcisoidnost postaja sprejeti vzorec delovanja družbe, ki ne priznava avtoritet – strokovnih, etičnih, moralnih, celo uradnih, državnih. Pomembna ostaja samo osebnostna pravica posameznika, za dosego katere cilj opravičuje sredstva. Četudi gre za pravico, ki ubija. Vprašanje je, zakaj popušča država kot vrhovna instanca in avtoriteta. Morda zato, ker je to liberalno, moderno, svobodno. Svobodno v življenju, svobodno v smrti.