Ona Sanja Pariz

Še ne tako dolgo nazaj se mi je nekje zapisalo, da imamo Slovenci Sanjo Grohar in njej podobne fine dame radi natančno takšne kot so in naj nikar po nepotrebnem ne odpirajo ust še v kakšne druge, kot neretorične namene. Posledice so namreč po pravilu opisljive s tisto Smolarjevo »Prelepa si, dokler molčiš…«, obenem pa mi sploh ni jasno, zakaj bi vse rade bile kot kakšna Bondova dekleta; mlade, lepe in hkrati raketne znanstvenice. Na Sanjino žalost Vest.si pač ni visoko proračunska bondiada in Jonas ne James, ekipa Drugega sveta pa pri česanju slovenske blogosfere tudi ne slepa in gluha.

Sicer pa moj namen ni moralizirati o etičnosti plagiatorstva ali bohnasvaruj Sanji soditi za domnevno krajo intelektualne lastnine (navsezadnje so svojo sodbo podali bralci Drugega sveta in številnih drugih medijev). Bolj kot to me fascinira samopromocijska multitalentiranost zmagovalcev raznih lepotnih tekmovanj, pevskih natečajev, bitk talentov in Big Brother šovov. Kar naenkrat naj bi vsi bili nekakšni »wunderkindi«, ki plešejo, pojejo, komentirajo, svetujejo, vodijo (kvazi)intelektualne TV oddaje, se na pomembnih prireditvah družijo s pomembnimi ljudmi in za oblikovanje svoje postave uporabljajo Buttshaper. Vsa ta popolna bitja nam mediji prodajajo v bleščeči embalaži prime time televizijskih oddaj in časopisnih naslovnic in zato sploh ne čudi, da je Slovenija polna ljudi s kroničnim pomanjkanjem samozavesti ter simptomi manjvrednostnega kompleksa. Na koncu se seveda vedno izkaže, da za vsako Sanjo stoji ena Philia in da zlati dečki in deklice niso nič manj človeški od zadnjega Francija iz Kačjega Dola. Še več kot to, posledice triumfa medijske slave so v neizbežnih časih njenega zatona zanje pogostokrat katastrofalne, obratnosorazmerno s finančno srečo njihovih psihiatrov.

Če je vsaj kanček resnice v njenem visokem IQ bi Sanja morala razumeti, da je Michael Jordan še vedno car, pa čeprav ne zna igrati baseballa in Desa Muck priljubljena pisateljica blazno resnih tem o seksu, pa čeprav si je sploh ne želim videti v čipkastem perilu. Sicer razumem Damjana Murka, ki ne zna ničesar, pa se smeši pred TV kamerami za svojih pet minut pozornosti, ampak Sanji tega res ni treba. Vsi namreč zelo dobro poznamo njene kvalitete, ko pa se nam bo zaželelo prefinjenega intelektualnega nalaganja, pa bomo že preklopili na Marka Crnkoviča. Zgolj za kratek čas seveda.

Z zdravo mero nalagalske samokritičnosti pa pred koncem moram izpostaviti še vlogo Drugega sveta pri odkrivanjih domnevnih kraj vsebine s slovenskih blogov. Ta je kot kaže bolj pogosta, kot se zdi na prvi pogled. Če odkritje plagiatorstva in ustrezna reakcija nanj ne predstavljata problema za uveljavljene blogerje tipa Had in Marko Pigac, pa slednje ne velja za številne manj poznane blogerske ustvarjalce. Prepričani smo lahko, da so kraje z blogov kot je Philiin v večini primerov spregledane oziroma omejene na doseg avtorjevega blogerskega sveta. Uredniki slovenskega blogerskega časopisa smo z medijsko odmevnim opozorilom na primer »Philia-Sanja« pokazali zobe vsem, ki se zanašajo na domnevno marginalnost mase blogerskih individuumov. Naj jih ne bo strah krasti samo od »velikih« ampak tudi od »majhnih«.

In da se, kot na koncu vedno, vrnem k Sanji. Nisem je sicer (žal)sanjal zadnje dni, je pa bila na mojih ustnicah pogosteje kot običajno, pa čeprav zgolj v Brendijevem refrenu. »Ona Sanja Pariz, ona Sanja London…«. Takšne zgodbe se pač ponavadi končajo tako kot sporoča Brendi. »A naj k vragu gre svet, naj že mine ta noč, zjutraj s fičkom odpeljem jo v moj Portorož«. Mislim, da je »s fičkom v Portorož« za Sanjo kar sprejemljiva avantura.