Fenomen Jelinčič in predsedniški izhod v kopalkah

Že večkrat sem imel namen besedo ali dve napisati o slovenskem političnem fenomenu imenovanem Zmago Jelinčič, vendar vpliv Jupitra na Luno za kaj takega še nikdar ni bil bolj ugoden, kot danes. No, nekaj malega imajo verjetno s tem opraviti tudi predsedniške volitve z aktivnostmi, ki jim pritečejo.

Za politike prve klase, kamor jih v Sloveniji sam prištevam malo (Kučan, Drnovšek, Janša, Pahor in Jelinčič) je značilno, da si ob začetku svoje politične poti začrtajo formulo, katere se držijo kot pijanec plota, razen če resnično kaže znake totalne zgrešenosti.  Plota, katerega se vsa leta oklepa Zmago, mu ni bilo treba nikoli menjati. Njegova enačba je jasna. Kjer so vsi »za« je on »proti«, kjer so vsi »proti« je on »še bolj proti« in kjer so vsi do konca »proti«, je on »pogojno za« (kar pa je bolj redka kombinacija). Vsak butec (in peščica slovenskih politikov) pač ve, da se folk ne more poenotiti niti v tako enostavnih rečeh, kot je število zob v partizanskem pevskem zboru, kaj šele o delikatnih političnih vprašanjih. Zavedanje tega je prednost, ki Zmaga nad vodo drži že več kot petnajst let in če se bo letošnja predsedniška kampanja nadaljevala, kot se je začela, bomo morda priča čudežu. Lahko Zmago hodi po vodi?

Lahko. Predvolilna bitka za predsedniški stolček mu gre na roke, kot že dolgo ne. Večina kandidatov se v iskanju volilne širine boji profilirati že pri najmanjši dilemi in vse skupaj močno spominja na tekmovanje za miss Slovenije – vsi bi reševali lačne otroke in skrbeli za svetovni mir. Človek se resnično vpraša ali se sploh splača za predsednika države voliti Peterleta, Turka ali Gasparija in če ne bi bilo morda bolje, da »prišparamo« kakšen milijon evrov ter na to mesto raje postavimo kar Sanjo Grohar. Če pa vzgled naše mlade demokratične tradicije le moramo ravnati nekoliko bolj svetovljansko, pa lahko zgolj upajmo, da nam bo prihranjen vsaj izhod v kopalkah.

Ni potrebno dvomiti, da bi večina volivcev raje gledala Sanjo Grohar kot recimo Eleno Pečarič ali Mitjo Gasparija, vendar samo v svoji postelji, pa še tam le, če bi usta odprla zgolj za kakšne druge, ne retorične namene. Na predsedniškem mestu pa si želijo »vodjo« to je odločnega človeka z jasnimi stališči in vsaj malo osebnostne karizme. In prav to, kljub vsem spornim in nestrpnim stališčem pooseblja Jelinčič. Ne zgražajte se in raje priznajte; ko ga poslušate se vam zdi, da je njemu in vam vse jasno, njegove domneve so dejstva in njegova dejstva so dogme. Ni lažite si, tudi vi se ne bi branili polovice Istre, z veseljem bi kastrirali pedofile in tu pa tam privoščili kakšnemu ciganu, da ga nekdo enkrat pošteno »obdela«.  Zmago pač igra na univerzalne človeške slabosti, kot so pohlep, maščevanje, nevoščljivost, zadoščanje,  želja po samopotrditvi, veličini, nadvladi. Te so bolj ali manj globoko skrite v vsakemu izmed nas, preko civilizacijsko–demokratičnih norm pa na dan lahko pridejo maksimalno šestnajstim, sedemnajstim odstotkom populacije.

To je tudi volilna baza in zgornja meja dosega politikov tipa Zmago Jelinčič v normalni demokratični družbi. Ob idealni politični situaciji (kakršna se zaradi nesposobnosti protikandidatov vse bolj kaže v letošnji predsedniški tekmi) ni dvakrat za reči, da se Sloveniji ne more zgoditi fenomen Le Pen. Z drugimi besedami, ob dovolj ugodnem stavnem razmerju si ne bi pomišljal položiti 100 EUR na Zmagovo uvrstitev v drugi krog. V premislek dajem naslednji scenarij: Peterle 45%, Jelinčič 17%, Turk 16%, Gaspari 15%.  Nemogoče? Morda. Toda misli tako tudi recimo vaših 500 EUR???