To je migrant, ki je prejel slovensko državljanstvo, čeprav sploh ni vstopil v Slovenijo

Nad njegovo glavo niso padale bombe. Ni veslal čez Egejsko morje in ni prehodil balkanske migrantske poti. Meje Slovenije ni prestopil – ne legalno, niti ilegalno. In ni zaprosil za azil, niti za državljanstvo, temveč smo Slovenci zaprosili njega.

Zaprosili, ker je visok in zna igrati košarko.

To je Anthony Randolph, košarkar Reala iz Madrida, naš novi sodržavljan in sveže pečeni član slovenske košarkarske reprezentance.

Dobiti azil, kaj šele državljanstvo, v Sloveniji ni lahko. Razen če znaš žogo v koš spraviti mnogo bolje od ostalih. V tem primeru predznanje o Sloveniji sploh ni potrebno, niti poznavanje njene lokacije na zemljevidu. Kaj šele, da bi v deželi pod Alpami moral živeti.

Državljanstvo na daljavo

Za zakonodajno bližnjico do »državljanstva na daljavo« je s svojimi vezami v poslanskih klopeh poskrbel košarkar-politik Peter Vilfan.

»Gre za izjeme za izjemne ljudi,« je utemeljil svoj predlog spremembe zakona o državljanstvu ter se pri tem skliceval na otroške kirurge. Kot da še sam ne verjame, da je okrepitev nacionalne reprezentance z Američanom za EP v košarki zadosten razlog za takšen zakonski poseg. Spominjal je na tiste hipije, ki skušajo doseči legalizacijo marihuane, pri čemer se sklicujejo na njeno koristnost v medicinske namene.

Skratka, leva navijaška koalicijska večina ga je podprla, kar po svoje ne preseneča. Logika: »zakaj bi vlagali v naše mlade, če lahko uvozimo ustrezen substitut« jim je na splošno blizu, najsi gre za popolnjevanje nacionalne reprezentance ali nacionalne demografske slike.

Sami sebi tujci

Saj ravno za to gre – za nizko samopodobo in pomanjkanje samozavesti zaradi odsotnosti občutka lastne identitete. Ad hoc rešitev v obupanem iskanju zunanje pomoči je posledica dolgih let zanemarjanja vzgoje mladih v znanju, veščinah, duhu in pripadnosti. Je posredno priznavanje lastnega neznanja in nemoči za doseganje odličnosti.

Če se vrnemo h košarki, naši “strokovnjaki” in funkcionarji vam bodo lepo povedali, da igralce v reprezentance naturalizirajo vsi in da brez tega Slovenija ne bi bila konkurenčna. Pri nas se pač dvestodesetmetraši ne rojevajo za vsakim vogalom.

A zamolčali vam bodo dvoje. Najprej, kaj so kot nacionalna panožna zveza in stroka naredili za razvoj vrhunskosti fantov, visokih do 216 centimetrov, ki so se tu rodili ali so v Slovenijo prišli igrat v svojih najstniških letih. Zakaj ti kar naenkrat za državni dres niso več dovolj dobri?

In drugo, še pomembneje – ni res, da to počnejo vsi. Tovrstni praksi sta se odločno uprli dve svetovni košarkarski velesili – Litva in Srbija. Ker dajo nekaj nase, na svoje znanje, ime, tradicijo in nacionalno identiteto ter jim je tovrstno pljuvanje v lastno skledo izpod časti.

Slovenci na redkokaterem področju premoremo hrbtenico velikih narodov – ne nujno velikih po številu. V košarki – športu, kjer smo že pokazali, da bi se s svojim znanjem in delom lahko povzpeli med velike, smo ob nekaj spodrsljajih skrenili s poti. Namesto trnove steze navkreber sedaj iščemo lažjo bližnjico do uspeha.

Kot da ne bi vedeli, da za doseganje vrhunskosti ni lahkih rešitev. Od zdaj naprej bo zmaga kanček manj sladka, poraz pa precej bolj grenak.


“Uspešnost posamezne reprezentance bi morala biti odvisna od nadarjenosti generacije in strokovnega dela v mlajših selekcijah, ne pa tega, kako kakovostnega tujca je sposobna pripeljati.”

.                                            Športni novinar Gregor Terzič v komentarju za časopis Dnevnik

In kaj o tovrstni naturalizaciji meni hrvaški selektor Aco Petrović? Izgublja se kemija …

Objavljeno v: Družba | Napišite komentar

Kupimo Mercator ali zakaj si Slovenci tako želijo prodajati solato?

Slovenci se ponovno ukvarjamo s Hrvati. Tokrat nas ne skrbi lastništvo Piranskega zaliva, temveč lastnina, ki smo jo sosedom že prodali – trgovska veriga Mercator v lasti prezadolženega Agrokorja.

Anketi Dela in Dnevnika dobro ponazarjata slovensko miselno zmedo: več kot polovica vprašanih meni, da bi trgovca od južnih sosedov morala odkupiti kar naša država. Hkrati pa jih je 75 % odgovorilo, da se z državnim premoženjem upravlja slabo.

Zgornja kontradikcija ni edini duhoviti nesmisel, ki se pojavlja v tej zgodbi. Groteskna je že sama ideja, da bi se država Slovenija morala ukvarjati s prodajo špecerije. Predstavljajte si, da bi vam na okencu upravne enote ob podaljšanju avtomobilske registracije sproti prodali še glavo solate in par banan. Gre sicer za poenostavitev, ampak glede na zgornje nasprotujoče si odgovore je slednja očitno potrebna.

Druga banalnost je, da se o državnem nakupu Mercatorja sploh pogovarjamo, ko pa ga vendar nihče ne prodaja.

Šele razmislek izven okvirov vcepljene socialistične miselnosti razkrije vso bizarnost prepričanja, da mora v našem življenju praktično za vse poskrbeti država. To izhaja iz ideologije družbe total(itaristič)nega nadzora, ki so jo izpopolnili komunistični sistemi minulega stoletja in jo dandanes vidimo zgolj še v kakšni Venezueli in Severni Koreji.

Ter v blažji, v celofan demokracije zaviti obliki tudi v Sloveniji, po Forbsu najbolj socialistični državi v Evropi.

Kako naj razumejo, če jih nihče ne izobrazi?!?

Ker jim takšno miselnost vcepljajo vladajoča politika, osrednji mediji in dobršen del civilne družbe, ljudem vendarle ne gre zameriti prepričanja, da bi bilo s padcem Agrokorja dejansko ogroženih 30 tisoč delovnih mest v Sloveniji.

V Studio City ali v limonadnih serijah komercialnih televizij jim pač ne bodo razložili, da varnost zaposlitve njihove najljubše trgovke ni odvisna od imena firme, zapisanega na vratih trgovine, ampak od tega, če bodo sami pri njej še vedno vsako jutro naročali kruh in salamo.

Tega ne bodo izvedeli niti v sistemu državnega šolstva, kjer se z osnovnimi koncepti tržne ekonomije, kot sta ponudba in povpraševanje, večina sreča šele na faksu, pa še tam zelo selektivno. Učenje česa takega v osnovni ali srednji šoli bi pač pomenilo nedopusten vdor neoliberalne logike v državni izobraževalni proces.

Boste jutri še jedli? Kaj pa pojutrišnjem?

Zato je stvari potrebno povedati enostavno in slikovito: dokler bomo ljudje jedli vsaj enkrat na dan, se lahko naši najljubši trgovki zgodi zgolj zamenjava barve predpasnika. In dokler bomo potrošniki prednost dajali slovenskim izdelkom, ne bo posla izgubil noben konkurenčen slovenski dobavitelj, pa če bo dostavljal Mercatorju, Tušu, Sparu, Lidlu, Hoferju ali komurkoli drugemu.

Zato ni nobenega, res nobenega pametnega razloga, da bi skrb nad prodajo kruha, salame, banan in solate leta 2017 ponovno prevzela država. Nasprotno, na srečo se je država lastništva v Mercatorju še pravočasno znebila, preden bi, prezadolžen in nepripravljen na agresivni prihod diskontnih trgovcev, postal breme davkoplačevalcev, kot številne druge nekdaj “perspektivne” družbe.

Slovenci, zato se raje vprašajmo po motivih tistih, ki nam v reciklirani obliki ponovno prodajajo nekakšen državnolastniški nacionalni interes v Mercatorju, pa še v kakšni NLB, Telekomu in podobnih družbah.

Prodajo solate pa prepustimo tistim, ki se nanjo spoznajo.

Članek je bil prvotno objavljen na Domovina.je

Objavljeno v: Družba | Napišite komentar

Pravijo, da bi Katanec moral vpoklicati Luko Zahovića. Zakaj že?

Da Luke Zahovića ni Katančevem seznamu za tekmo s Škotsko je bila udarna vest praktično vseh športnih naslovnic ob Katančevi četrtkovi najavi štiriindvajseterice. Odkrit novinarski konsenz, da bi Zahovič mlajši moral dobiti selektorjevo povabilo, priča, da se vsaj medijsko gledano v Sloveniji ponovno obuja južnokorejska zgodba Katanec-Zahović.

Ta morda prodaja časopise in dejstvo je, da zveneč priimek 21-letnega Luko postavlja v poseben položaj, tako glede športnih pričakovanj kot novinarske pozornosti.

Prav zato nas je zanimalo, kako redno so slovenski nogometni selektorji v reprezentanco klicali napadalce z referenco najboljših strelcev slovenske nogometne lige.

Odgovor je že ob bežnem pogledu jasen: zelo redko, oziroma skoraj nikoli.

Luka Zahović, 21-letni nogometaš Maribora, se je po ponesrečeni avanturi v nizozemskem Heerenveenu, kjer je v minuli sezoni odigral samo 121 minut prvoligaškega nogometa ter ni zatresel mreže, letos vrnil v domači NK Maribor.

Nizozemci so ga nazaj domov spustili za borih 250 tisoč evrov, kar pomeni, da jih je z njihovega vidika ponesrečen posel skupaj stal okrog pol milijona evrov, so izračunali pri soccernews.nl.

A v slovenski nogometni ligi se je spretni Luka znašel podobno uspešno kot pred odhodom v deželo tulipanov. Mesto v napadu mu je bilo izpraznjeno s posojo druge mlade okrepitve, Gregorja Bajdeta, v italijansko 2. ligo in težko bi rekli, da sin ni upravičil radodarnega zaupanja očeta Zlatka.

V 17 krogih te sezone je iz igre zadel dvanajstkrat (in še dvakrat z bele točke) ter si na lestvici strelcev trenutno deli prvo mesto z velenjskim golgeterjem Dominikom Glavino. Slednje in serija sedmih zadetkov v zadnjih prav toliko krogih 1. SNL je po mnenju mnogih dovolj močna referenca, da bi ga Srečko Katanec moral dodati na reprezentančni seznam.

Zanimivo pri tem je, da je selektor kandidate za reprezentanco preizkušal na januarskih prijateljskih tekmah s Savdsko Arabijo in Finsko, kjer so sodelovali vsi, ki jih je vpoklical iz slovenskih klubov, razen nogometašev Maribora – klub jih namreč v Abu Dabi ni pustil.

Ob zdajšnjih novinarskih čudenjih, zakaj je v reprezentanci le en nogometaš Maribora (in recimo dva iz Domžal), se zimska ignoranca Maribora do reprezentančne akcije kar malo pozablja. Dejansko pa je NK Maribor s svojim odnosom do članske reprezentančne selekcije svojim igralcem kar sam priprl vrata, saj ni dvomiti, da bi bil Luka Zahović, morda tudi Dare Vršič in še kdo od vijoličastih zagotovo na Katančevem januarskem spisku.

Mnogi najboljši strelci 1. SNL nikoli niso videli članske selekcije

Sicer pa v Sloveniji titula najboljšega strelca prve nogometne lige nikoli ni avtomatsko pomenila samoumevne kandidature za reprezentančni vpoklic, kaj šele za redno nastopanje za člansko izbrano vrsto.

Najbolj očitni primeri so mariborska golgeterja Damir Pekič in Marcos Tavares ter Ptujčan Marko Kmetec. Pekič in Kmetec sta bila najboljša strelca lige dvakrat, Tavares pa celo trikrat, nazadnje v sezoni 2012/2013, ko je pridobil tudi slovensko državljanstvo. A to mu reprezentančnih vrat, kljub večkrat glasno izraženi želji, ni odprlo.

Da pri omenjenih nogometaših ne gre zgolj za muhe enodnevnice, priča večna lestvica strelcev 1. slovenske nogometne lige, kjer so razvrščeni od 5. do 7. mesta. Pekič in Tavares sta mrežo v slovenski ligi zatresla po 102-krat, Marko Kmetec pa 94-krat.

Nihče od njih za slovensko člansko reprezentanco ni nikoli nastopil, čeprav so vsi igrali tudi v tujini.

Šporar se ne piše Zahović, pa je vpoklic dočakal šele nedavno

Ob namigovanjih, da Srečko Katanec Luke Zahovića ne vpokliče v reprezentanco zaradi zamer do očeta Zlatka, je vredno pogledati še primer drugega nadarjenega slovenskega napadalca, Andraža Šporarja.

Fant je v Olimpiji blestel že pri svojih 18-tih letih, v sezoni 2012/2013, ko je v 22-ih tekmah zadel enajstkrat. Z dobro strelsko formo je nadaljeval tudi v naslednjih sezonah, jeseni 2015 pa je naravnost dominiral ter v 18 tekmah za Olimpijo zadel kar sedemnajstkrat, nato pa v zimskem prestopnem roku odšel v švicarski Basel, ekipo z rednim uvrščanjem in lepimi uspehi v Ligi prvakov.

Tam ga je sicer nekoliko ustavila poškodba in še za svoj novi klub ni zadel, je pa redno odigral kar nekaj tekem in trikrat nastopil tudi v najprestižnejšem evropskem klubskem nogometnem tekmovanju.

Klica selektorja Katanca ni dočakal niti v sezoni, ko je v slovenski ligi igral na ravni višje od vseh ostalih, temveč šele minulega novembra, ko je dobil tudi svoje prve reprezentančne minute na tekmah proti Poljski in Malti.

Slovenska liga ni pravo merilo kvalitete

Zakaj torej napadalci, dominantni v slovenski ligi, pri Katancu in vseh ostalih selektorjih pred njim niso dobivali priložnosti v članski reprezentanci?

Odgovor najbrž skriva v veliki kakovostni razliki med domačo ligo in tekmovanji v razvitem nogometnem svetu, kjer se na najvišji ravni izredno težko uveljavijo tudi najboljši nogometaši s slovenskih zelenic.

Selektorji tako od reprezentantov pričakujejo dokazovanje in igranje težkih tekem v nogometno uveljavljenih okoljih, saj je skrajno nenavadno, da v top izbor igralcev države udeleženke dveh svetovnih in enega evropskega prvenstva sodi nekdo, ki ne pride niti med 18 nogometašev povprečnega prvoligaškega kluba nekje na Nizozemskem.

Luko Zahovića, kot njegove konkurente za mesto v udarni selekciji Slovenije, tako še čaka veliko dokazovanja in tudi morebitna titula najboljšega strelca 1. SNL še ne bi smela sama po sebi pomeniti uvrstitve med elitni izbor slovenskih nogometašev.

Zakaj tako forsirajo Luko Zahovića?

Sledenje sočnim nogometnim zgodbam in odpiranje dilem okrog nastopa za izbrano vrsto ta trenutek vročih nogometašev je nedvomno medijsko hvaležna tema, v tem primeru začinjena še z dolgo senco zgodovinskega spora med glavnima akterjema prve slovenske nogometne pravljice.

Zato medijsko obračanje na ražnju te vse bolj pregrete teme niti malo ne čudi, a vseeno se je težko znebiti občutka, da gre v ozadju za že viden spretno vršen pritisk na reprezentančnega selektorja, da pod svojo odgovornost sprejme igralca po izboru nekoga drugega in ne njega samega.

Morda bi se vse skupaj še zdelo naključje, če ne bi praktično enake zgodbe doživljali že ob Zahovićevem prvem strelskem preblisku pred prestopom na Nizozemsko.

Že takrat so nekateri mariborski veljaki, na čelu z očetom in znanim menedžerjem, vršili močan medijski pritisk, seveda s pomočjo njim naklonjenih novinarjev.

Srečko Katanec je ostal zvest sam sebi in dokazal, da njegovih ekip ne sestavljajo nogometni kibici, razni menedžerji, prepotentni očetje ali koruptivni novinarji, temveč on sam, za kar tudi sam prevzema odgovornost.

Morda lahko Katančevemu vodenju reprezentance očitamo marsikaj, s komunikacijsko nespretnostjo na čelu, a nepodleganje močnim interesnim lobijem, ki jih v nogometu mrgoli, je zagotovo ena njegovih največjih odlik.

Celo tako velika, da ga postavlja v pomembno prednost pred mnogimi drugimi nekdanjimi in prihodnjimi reprezentančnimi selektorji.

Članek je bil prvotno objavljen na spletnem mediju domovina.je

Objavljeno v: Šport | Napišite komentar

Kako je fama o “strokovnjakih in desničarjih” ob izboru ustavnih sodnikov postala prozoren “fake news”

Pravijo, da je svet tik pred odkritjem življenja v vesolju in če bi jutri na tlakovcih ljubljanske dnevne sobe pristali radovedni marsovci, bi jim modus operandi naših levosučnih družbeno-političnih in medijskih elit najlažje razložili na dogajanju okrog izbora novih ustavnih sodnikov.

V Sloveniji se zadnjih 25 let seje prepričanje, da slovenska desnica (s čemer se označuje vse, kar ne izhaja iz komunistične kontinuitete), nima sposobnih ljudi, ki bi znali voditi državo – na kateremkoli področju že.

Pri tem gre za nekoliko posodobljeno in za demokratične razmere prilagojeno izpeljanko reka Staneta Dolanca: »Mora biti jasno, da smo v tej deželi na oblasti mi, komunisti. Če ne bi bili mi, bi bil kdo drug, toda temu ni tako in tudi nikoli ne bo.«

Ljudje so sčasoma to nekako kupili in ni jim za zameriti, saj so do nedavnega osrednjim medijem verjeli bolj kot lastni materi.

Obenem je treba priznati, da do neke mere insinuacija ni iz trte izvita. Pomladna stran po osamosvojitvi in še precej let po tem dejansko ni imela širokega kadrovskega bazena strokovnjakov za politiko, gospodarstvo, pravo, medije …

Kako bi ga, saj so se kadri za pomembna družbena področja vzgajali na ideološko strogo nadzorovanih partijskih šolah, kjer je bila pravovernost najpomembnejši selekcijski kriterij. Peterletu in podobnim je preostalo le, da študirajo geografijo.

Res da je osamosvojitev izpeljal Demos, a brez spreobrnjencev, izšolanih na režimskih fakultetah, skoraj zagotovo ne bi šlo. Intelektualni prosti strelci tipa Jože Pučnik, ki so imeli pogum za prebeg v tujino in srce za vrnitev nazaj, so bili redki.

Zato ne čudi, da je levica, ko je šlo za nastavljanje svojih kadrov na funkcije v politiki, sodstvu, gospodarstvu … vedno igrala na karto strokovnosti. V Sloveniji sta tako po njihovi interpretaciji obstajali dve vrsti ljudi: strokovnjaki in desničarji. Kdo je kompetenten za vodilne funkcije v državi, seveda ni bilo dvoma.

Vse do nedavnega.

Prehitevanje po levi

Lahko se sprenevedajo kolikor hočejo, a dejstvo je, da je levo nazorsko prepričanje v današnji Sloveniji na mnogih področjih še vedno prednost, pogosto ključna, ko gre za vodilne družbene pozicije. Vzemimo banalen primer s področja medijev; povsem logično se zdi (in se dogaja), da na nacionalni RTV dobi redno službo novinar Mladine, a hkrati nepredstavljivo (in se ne dogaja), da bi jo dobil novinar Reporterja.

Številni sposobni ljudje so zato izkoristili prednosti globalizacije, zapustili domačo kloako ter svoj potencial razvili v tujini. Mnogi so na najprestižnejših svetovnih univerzah naredili neverjetno mednarodno kariero. Ob vračanju v domače okolje pa se v konkurenčnem boju srečujejo z lokalnimi avtoritetami s socialističnih državnih univerz, ki niso niti med 500 najbolj priznanimi na svetu.

Čez noč je fama o »strokovnjakih in desničarjih« postala tako prozoren fake news, da ga je nerodno uporabljati celo najbolj pravovernim mnenjskim voditeljem.

Čakajte no, kaj pa strokovna merila?!?

Morda niste opazili, ampak razprava o strokovnosti kot kriteriju za izbor novih ustavnih sodnikov je iz osrednjih medijev kar nekako izpuhtela. Namesto tega izpod levičarskih peres letijo očitki o političnih kupčkanjih ter razglabljanja, da je koalicija v Janševi pasti, ker naj bi izmed štirih predlaganih ustavnih sodnikov kar dva po nazorih sodila na desnico.

Kakšen kriminal! Imamo levo oblast, ki namerava namesto vseh štirih “naših”, izbrati dva “njihova” sodnika, nam zgroženo sporočajo, zavito v besedni celofan prefinjene manipulacije.

Ljubi Bog, kar naenkrat levičarji, ti samooklicani pravičniški javni varuhi ideala “strokovnega in neodvisnega”, zagovarjajo kadrovanje po političnih in ne strokovnih merilih?!?

Predstavljajte si obratno situacijo. Na oblasti Janša s svojim povprečnim kadrovskim izborom, nasproti levo-nazorski mednarodno priznani strokovnjaki, na čelu z dvojnim doktorjem s Harvarda. Kaj vse bi ti mediji pisali, če bi kdorkoli sploh podvomil v samoumevnost izvolitve takšnih ljudi za ustavne sodnike?!?  Kaj šele, če bi levo-nazorskega harvardskega profesorja poslanci izločili iz predloga sodnikov za Evropsko sodišče za človekove pravice?!?

Mislimo si lahko, a izvedeli ne bomo, ker na prestižnih svetovnih univerzah levica nima predavateljev.

Zato pa, spretno kot le znajo, vsiljujejo razpravo o domnevnem političnem trgovanju, o Janševih pasteh in njegovem vplivu na izbor ter o podobnih postranskih temah.

A bistvo je, nekoliko preveč odkritosrčno za pravovernega levičarja, izpovedal vodja poslancev SD Matjaž Han: »Težko nasprotuješ ljudem s takšnimi predispozicijami, znanji in izkušnjami.«

Profesionalni blamaži v izogib bi bilo dobro, če bi mu prisluhnili tudi nekateri politični kolegi in medijski komentatorji.

Komentar je bil prvotno objavljen na spletnem portalu Domovina.je

Objavljeno v: Politika | Napišite komentar

Nauk moralne prostitucije: stari, vsaj za božič pojdi raje k ženi!

Živimo v zmedenem svetu, zasipani z neumnimi reklamami, od katerih je potrošniku zaradi poniževanja njegovega intelekta včasih kar nerodno. Vendar tu in tam izstopi kakšna res domiselna, ki človeka zadene v srce in ga ujame v vsej globini njegove šibkosti.

Ena takšnih je oglas za telefon kitajske znamke, ki se ta čas z obsežnim marketingom skuša prebiti na prezasičen Zahodni trg. Preden so se lotili na videz nemogočega projekta, so Kitajci psihologijo zahodnega potrošnika očitno naštudirali do potankosti.

In nastala je reklama, ki na videz problematizira vse, kar sodobna tehnologija predstavlja, oziroma glorificira pomen tistega, kar nam jemlje, zaradi česar nas v odnosih oddaljuje, odtujuje, dela žalostne, potrte, depresivne. In na koncu nam pod sloganom »vsaj za en dan odložite svoj pametni telefon in se posvetite družini,« prodaja prav izvor greha sam – ta isti pametni telefon. Kakšna simfonija kontrastne brilijance v vsej njeni grozovitosti!!!

Živimo v zmedenem svetu in povprečen posameznik seveda spregleda podlost, s katero so nas tokrat ujeli na limanice. Nasprotno, ljudje točijo solzice in prisegajo, da bo njihov naslednji telefon Huawei. Zapeljivcu se seveda le smeji.

Kot bi se smejalo načičkani, nališpani, seksapilni  prostitutki, ki bi svojo redno stranko pred bordelom našla tudi na božični večer. »Hej, stari, vem kaj vse bi to noč rad počel z menoj, a prosim te, vsaj danes se obrni in se posveti ženi. Saj veš, jutri bom zate spet tu, kot vse ostale dni v letu.«

In stari bi šel domov, pomirjen z mislijo, da je njegova prostitutka res svetel zgled morale v tem pokvarjenem svetu. In da si nikoli v življenju več ne želi nobene druge.

Klik za ogled videa

Objavljeno v: Družba | Napišite komentar

Tovarišijski kapitalisti: pet razlogov, zakaj jim nič ne moremo

Kot smo ugotavljali prejšnjič, bi jih lahko imenovali novi razred, a v naši verziji demokracije jim najbolj pristoji izraz tovarišijski kapitalisti. Minuli teden so bili na očeh javnosti bolj kot bi si sami želeli, saj njihovi manevri postajajo predrzno preočitni tudi za osrednje medije.

Tako se niso mogli izogniti ravno vsem vabilom na TV pogovore, njim na čast smo si lahko ogledali tudi kakšno oddajo in posledično so bile vsaj nekaj dni v ospredju resnično pomembne teme za našo prihodnost.

Vse skupaj jim sicer ni pretirano škodilo. Novinarske očitke so odpravili z ignorantsko samozavestjo in jasnim podtonom: »kaj nam pa morete?!«

In prav imajo. Kakorkoli obračamo, njihova moč izhaja iz sistema, ki ga vedno znova omogočamo mi sami.

Poglejmo zakaj in kako.

Prvič: uspeli so nas prepričati, da je državna lastnina v nacionalnem interesu

Slovenija je država z največ državnega lastništva v EU, saj smo s spretno manipulacijo ponotranjili prepričanje, da smo brez državnega lastništva hlapci na svoji zemlji.

A resnica je, da Slovenci nikoli v zgodovini nismo bili večji hlapci kot ravno sedaj, ko si zaradi lastne države domišljamo, da smo kar po defaultu sami svoji gospodarji.

Postali smo namreč ujetniki domačih tovarišijskih kapitalistov, ki z našim premoženjem upravljajo slabše kot vsak tuj gospodar kdajkoli poprej (z nekaj izjemami), ob tem pa nas še ob vsaki priložnosti goljufajo in prinašajo okoli. Po možnosti tako, da sploh ne opazimo.

Državno lastništvo podjetij se je tako izrodilo v zaudarjajoče napajališče tovarišijskega kapitalizma, od katerega ne samo, da državljani nimamo nič, ampak vanj periodično mečemo milijarde lastnega denarja.

To greznico se da očistiti le s privatizacijo ugrabljene državne lastnine, zaradi česar prihaja do tako močnega odpora in miniranja teh procesov.

Drugič: uspeli so nas prepričati, da so za vse krivi politiki

Politiki so v Sloveniji krivi za marsikatero neumnost. Nikakor pa, vsaj neposredno ne, za največje kraje družbene lastnine, ki so se dogajale v minulih 25 letih. Bolj kot akterji so v teh procesih politiki sčasoma postajali statisti, katerih vloga se zmanjšuje sorazmerno s slabljenjem njihovega političnega položaja in moči.

Medtem ko se ukvarjamo z njihovimi minornimi rabati, omrežja neopazno črpajo davkoplačevalske milijone in si za legalizacijo teh potreb pišejo lastno zakonodajo. Četudi bi ta namen imela, jih javnomnenjsko sesuta in moralno bankrotirana vlada pri tem ne more ustaviti.

Ključno delo je bilo namreč opravljeno z uničenjem ugleda političnih institucij demokratične države. Slovenija je država EU z najnižjim zaupanjem v vlado, državni zbor, politične stranke, opozicijo in druge institute demokratičnega sistema, kar močno širi odločevalski prostor interesnim lobijem iz ozadja.

V Sloveniji je zato nujno povrniti ugled institucijam demokratičnega odločanja, ki so preko volitev podvržene neposrednemu vplivu in nadzoru državljanov. Potrebujemo močne politične voditelje iz stabilnih političnih strank, z ukoreninjeno strukturo. Vsakih nekaj let naj se zgodi menjava oblasti, da se politika prečisti zajedavskih oportunistov, ki se, sledeč lastnim koristim, lepijo na zmagovalce.

Tretjič: uspeli so nas prepričati, naj državno lastništvo v upravljanje zaupamo »neodvisnim strokovnjakom«

Eden najuspešnejših spinov minulih let je demonizacija »političnega kadrovanja« na račun »neodvisnega« ali »strokovnega« izbiranja upravljalcev državne lastnine. Že, že, a ključno je vprašanje: »neodvisen« od koga ter »strokoven« po čigavih kriterijih?

Sklicevanje na te pojme je le spuščanje megle za nemoteno kadrovanje iz ozadja ter zamegljevanje odgovornosti za izginjanje davkoplačevalskega denarja v črnih luknjah pogoltnih sivih stavb.

Če nam je že vsiljeno državno lastništvo, bi morala biti politikom na oblasti dana legitimna pravica, da kadrujejo sami in neposredno. Oni so namreč izvoljeni predstavniki lastnikov – državljanov – in le tako se ohranja neposredni nadzor in odgovornost nad upravljanjem državne srebrnine.

Četrtič: uspešno odvračajo našo pozornost od pomembnih tem

Verjetno niste zaznali, ampak ključne kadrovske menjave v paradržavnih strukturah se praviloma izvajajo v času, ko javnost zaposlujejo povsem druge teme. Naj je to migrantska kriza, terorizem, družinski zakonik, profesorski dodatki ali karkoli drugega.

Pri tem so nekatere bombice (afere, diskreditacije …) spretno medijsko lansirane, pri globalnih temah pa gre bolj za prilagajanje situaciji.

V manjši medijski vakuum so padli zgolj zadnji posegi v državno banko, kar jim je morda povzročilo kakšno nevšečnost več kot sicer.

Naučiti se moramo ločiti zrno od plevela tudi kar se medijskega poročanja tiče. Potrpežljivo čakanje na četrto ali peto novico TV dnevnika nam včasih o rak rani naše družbe pove več od udarnih špic s samega začetka.

Petič: uspeli so nas prepričati, da bi nam brez njih državo ukradli požrešni tujci

Ksenofobija ali strah pred tujci je v Sloveniji izjemno razširjena, vendar ne toliko na področjih, glede katerih nas svarijo razni levičarki aktivisti.

Največji ksenofobični pogrom se pri nas izvaja nad tujimi lastniki podjetij in pri tem so levičarji, skupaj s sindikati, v prvih bojnih vrstah.

Kako prikladno za največje slovenske kapitaliste, ki so hkrati v misli in besedah (ne pa tudi v dejanjih) njihovi ideološki sopotniki.

Spregledati moramo demagogijo in imeti pred očmi ekonomsko statistiko, ki jasno kaže, da nam privatno lastništvo prinaša mnogo večje benefite od državnega, četudi gre za tujega vlagatelja.

Sami svoje sreče kovači

Smo Slovenci sposobni narediti vse kar je treba za izkoreninjenje tovarišijskega kapitalizma, ki nas kot mlinski kamen vse bolj vleče v spodnjo polovico razvitosti evropskih držav?

Sposobni že, a vedno znova se zdi, da v resnici tega niti nočemo.

(Prispevek je bil prvotno objavljen na Domovina.je )

Objavljeno v: Družba | Komentarji: 1

“Kako nam kradejo” za telebane

Največji trik hudiča je, da je svet prepričal v svoj neobstoj in podobno bi lahko dejali tudi za ljudi, ki jim dr. Žiga Turk v nedavni kolumni za Siol pripiše mnogo imen: udbomafija, Kučanov klan, tovarišijski kapitalisti, tranzicijska elita, zajedalske elite, predsednik Borut Pahor pa jih je svoj čas poimenoval »strici iz ozadja«.

In res, zagotovo za mnoge izmed njih še niste slišali. Redko se namreč pojavljajo v udarnih TV špicah in medijskih naslovnicah, a posledice njihovega delovanja še kako čutimo v lastnih žepih. Ironično, se tega niti ne zavedamo.

Za razumevanje konteksta obvezno preberite Turkovo Novi obrazi novega razreda, sam pa bom njihovo igro skušal plastično prikazati na primeru, kakršen, če se malo ozremo naokoli, niti ni tako naključen.

Začnimo z izhodiščem iz knjige Milovana Đilasa Novi razred (še eno priporočeno branje), ki ga citira tudi dr. Turk: “novi razred nujno pada v čedalje večje notranje protislovje, ker (…) ne more uzakoniti svoje lastnine, obenem pa se ji ne more odreči, ne da bi s tem spodkopal samega sebe”

Imejte ga v mislih do konca kolumne.

Zasnova

Predstavljajte si, da ste del novega razreda, ki je prehod med sistemoma uspel preživeti na vodilnih mestih državnega gospodarstva ter njegov obstoj uspešno zaščitil s parolo nacionalnega interesa ter strahu pred tujci, požrešnimi nad državno srebrnino.

V upravljanje vam je zaupano uspešno podjetje na pretežno monopoliziranem trgu, z denarjem lastnika pa se vam v krasnem novem svetu kapitala odpirajo številne priložnosti.

Vaši stari kolegi (in novi vzgojenci) so na čelu drugih državnih podjetij, holdingov, bank, medijev, izpostavah športa in civilne družbe ter seveda v politiki in njenih (para)državnih institucijah. Nekaterim morate za njihovo zvestobo plačevati rente, a v zameno dobite njihove storitve, ko jih potrebujete. Sploh pa ne gre za vaš denar. Ob priložnostih se srečujete v kakšnem združenju ali forumu, popijete viski ali dva, sklenete kak posel in se imate na splošno prav fino.

Zaplet

V prvem krogu privatizacije nekateri vaši kolegi mastno obogatijo in v veliki postmilenijski globalni konjukturi tudi vi začutite svojo priložnost. Niste namreč a priori proti privatizaciji, temveč zgolj proti takšni, ki izključuje bogato nagrado za vaš prispevek k “razvoju in prosperiteti družbene lastnine”.

Še najbolje je, če lahko privatizirate sami. Kolegi v državnih bankah vam v ta namen zagotovijo dvesto milijončkov iz depozitov državljanov, ki jih prostoročno investirate v menedžerski prevzem ali kakšno drugo variacijo privatizacije dobička.

A ravno sredi posla življenja vas na levi nogi dobi gospodarska kriza. Vrednost kupljenih delnic strmoglavi, finančni tok začne usihati, »vaše« državno podjetje, do sedaj hvaležna molzna krava, začne hirati.

Vrh

Po eni strani vam je zaradi spodletelega manevra žal, a po drugi se ne sekirate pretirano, saj bodo za socializacijo izgub poskrbeli kolegi v politiki in državnih bankah. Vaš dvestomilijonski zdrs bo, skupaj z ostalimi, pokrit z večmilijardno davkoplačevalsko injekcijo, pripadnost klanu pa vam zagotavlja, da nihče ne bo potrkal na vaša vrata z vprašanjem po odgovornosti.

Dva ali trije grešni kozli bodo za potešitev besa javnosti dovolj, vi pa boste čez leto ali dve spet varno v sedlu .

“Vaše” podjetje, nelikvidno in prezadolženo, čeprav opredeljeno kot strateško pomembno za državo, ni vredno počenega groša, razen par naložb v samostojnih družbah, ki vam prinašajo denar in benefite.

Peripetija

Ko se že zdi, da vam bo uspelo ohraniti te zlate pipice, se najdejo neki Švedi, ki preko nebodigatreba institucije, po domače imenovane slaba banka, te naložbe od vas terjajo za poplačilo davkoplačevalskega kredita.

Njihove zahteve so seveda popolnoma nesprejemljive, zato novi razred po znani formuli »najprej diskreditacija, nato likvidacija« poskrbi za odstranitev motečih tujcev ter vrnitev preverjenega kadra na odločevalske položaje.  To je mogoče zaradi spremembe politične oblasti, spretno izvedene z masovno manipulacijo množic in zlorabo (para)državnih institucij.

Razplet

S pripojitvijo ničvrednega podjetja k holdingu za upravljanje državnega premoženja dolg do davkoplačevalcev socializirajo s prenosom na lastništvo davkoplačevalcev samih, kar je izviren in zanesljiv način, da ga nikoli ne bo treba vrniti. Kvečjemu bo za dokapitalizacijo potrebna še kakšna dodatna davkoplačevalska injekcija.

Ta bo zagotovljena preko ponovnega prevzema z denarjem napolnjene državne banke. Če jo bodo res prisiljeni prodati (kar bodo minirali z vsemi sredstvi), morajo vsaj do takrat še opravljati svojo osnovno funkcijo – financirati razsipniške potrebe novega razreda. Ob dejanski privatizaciji pa seveda poskrbeti, da bo ta za svoj »doprinos k razvoju in prosperiteti družbene lastnine« ustrezno nagrajen.

Razsnova

“Vsaka svinjarija še ni kaznivo dejanje,” je svoj čas dejala mati sedanjega premiera in tudi zgornje zgodbe so večinoma povsem zakonite, čeprav bi v kakšni drugi državi pomenile krajo stoletja.

Tako pač je, če imajo lobiji, ob impotentni politiki, moč sprejemanja njim naklonjene zakonodaje.

A o tem naslednjič.

(Prispevek je bil prvotno objavljen na spletnem mediju Domovina.je

Objavljeno v: Družba | Komentarji: 3

Ko Alenka Bratušek izstopi iz Alenke Bratušek

Če se vam naslov zdi le oksimoron, potem ne veste, kdo je Alenka Bratušek in je ta komentar namenjen vam. Kdo torej sploh je gospa z dolgimi nogami in tigrastimi krili, za katero ste še do nedavnega menili, da gre za Alenko Bratušek?

Sledeč splošni praksi pri iskanju tovrstnih odgovorov se je smiselno nasloniti na mnenje osrednjih medijev, katerim Slovenci oblikovanje svojih pogledov načeloma zaupamo bolj, kot bi bilo za našo splošno razgledanost koristno.

Ti so nam o Alenki Bratušek pravi čas povedali vse, kar smo o njej takrat morali vedeti.

Slovenska Kim Basinger

Izvedeli smo, da gre za pametno, sposobno, dostojanstveno damo, nekakšno žensko verzijo Janeza Drnovška, ki bo Slovenijo odločno obvarovala grozečih nevarnosti v obliki trojke, podivjanega neoliberalizma in požrešnih tujcev, slinečih se po naši družinski srebrnini.

Pri tem so bili tako prepričljivi, da njihovi karikaturi nasedla celo Alenka sama, kot je v odličnem članku na Portal + pred časom pisal Kizo.

A resničnost onkraj medijskega virtualnega sveta je, da Alenka Bratušek pravzaprav nikoli ni bila političarka Alenka Bratušek, ampak je ves čas tičala v političarki Alenki Bratušek.  In iz te bo očitno te dni dokončno izstopila.

Alenka za enkratno uporabo

Alenka Bratušek kakršno poznate je zgolj spretni konstrukt, instant blagovna znamka za enkratno uporabo na trgu množične potrošnje, namenjena  vrnitvi oblasti pod varno okrilje znane politične kontinuitete.

V časovni stiski in pomanjkanju boljših opcij so v vladne fotelje lansirali ekipo tretjerazrednih oportunistov, ki bi v zdravi politični konkurenci lahko vodili kvečjemu kakšno vaško skupnost.

Prednost njihove politične zelenosti sta bili uslužna vodljivost in disciplinirana poslušnost, lastnosti, kjer so se strici opekli pri nehvaležnem egocentriku Zoranu Jankoviću. Ta jim je s svojo trmasto samovoljo pokvaril »špil« in na oblast spustil osovraženega Janšo.

Prav zato tisti pristni Alenki Bratušek iz Spodnje Savinjske doline ne gre zameriti veliko, saj pri blestečem vzponu političarke Alenke Bratušek osebno ni sodelovala kaj več od piflanja tekstov s plonk listkov in jutranje izbire tigrastega krila.

Za tovrstne politične projekte te namreč lahko le doleti nominacija ozkega kroga odločevalcev, ki ob pasulju s klobaso na kakšnem kmečkem turizmu postavljajo predsednike vlade in države, kot v svoji knjigi Padle maske nazorno piše stric Zdenko Roter.

Osel gre samo enkrat na led, Slovenec pa … ?

Telenovela instant strank in političnih blagovnih znamk za enkratno uporabo nas uči, kako malo pravzaprav partijski levici pomenijo demokratične institucije, kot so denimo politične stranke. Ko opravijo svojo nalogo, jih po sistemu »uporabi in odvrzi«  (za)pustijo trohneti kar na očeh njihovih donedavnih volivcev.

Gledati, kako upniki v pisarni plenijo zastarelo računalniško opremo, je morda vseeno stricem, ki so medtem splavili že novo lupino, zagotovo pa ne ljudem, ki so v dobri veri  pregovorno »najboljši posadki« zaupali svoj glas. Ta je s krova potapljajočega se Titanika že zdavnaj prestopila na Carpathio, računajoč, da bo brez škode nadaljevala svoje politično križarjenje.

Ob nenehnem ponavljanju te telenovele narašča upanje, da nekoč ne bo spregledala le Esmeralda, ampak tudi slovenski volivci, iz katerih nekateri tako uspešno brijejo norce že vrsto let.

In kdo je torej tista pristna Alenka Bratušek? Prisegel bi, da kultivirana gospa izza hrbta najboljšega slovenskega finančnega ministra, ki ji je namenil vlogo direktorice direktorata za proračun.

Zavedajoč se svojega dometa bi ji bila prihranjena marsikatera javna sramota.

Prispevek je bil prvotno objavljen na spletnem mediju www.domovina.je

Objavljeno v: Politika | Komentarji: 4

Afera Patria: politični proces, ki je prerasel v škandal slovenskega pravosodja

»Če si bil vzgojen v prepričanju, da so človekove pravice in demokracija nekaj zavržnega in nepotrebnega, to pozneje težko spremeniš.«

.                                                                  Ustavni pravnik dr. Jurij Toplak, Siol.net 20. 4. 2015

O političnem procesu desetletja, kar afera Patria nedvomno je, se minuli teden ni zgodilo ničesar nepredvidenega, obenem pa je mnogo pomembnega že bilo povedanega.

Levica je iz zgodbe izvlekla maksimum mogočega, saj je na njen račun nadpovprečno uspešnemu mandatu desne vlade navkljub v Sloveniji ponovno prevzela oblast, z razpletom sage pa jo zacementirala vsaj še za kak mandat.  Dokler bo demonizirani Janša hegemon desnice, lahko kljub vsej opravilni nesposobnosti lastnih političnih garnitur na račun »antijanša« glasovanja mirneje spijo, kot če bi tam potegnil kak simpatični Tonin.

Po drugi strani pa se je ponovno osvobojeni vodja največje opozicijske stranke še bolj trdno vkopal kot lider pola desno od sredine, kar mu po svoje tudi ustreza. Večkrat se je namreč že izkazalo, da mu je dominacija na desnici strateško pomembnejša od zmage bloka na volitvah in njegova pozicija ob uničenih DL in SLS ter še vedno šibki NSi ni bila nikoli trdnejša kot sedaj.

A da je bil kljub večletnem trajanju afere s strani resnih komentatorjev in tudi pravnih strokovnjakov (z nekaj izjemami) (pravo)sodni vidik afere premalo problematiziran, se je očitneje izkazalo šele nedavno. Bistven doprinos k odpiranju oči gre pripisati presenetljivo nonšalantno-kljubovalnemu odzivu rednih sodišč na soglasno odločitev ustavnih sodnikov, okronanemu s petkovim nastopom predsednika vrhovnega sodišča Masleše in predsednice okrajnega Pivkove v Bergantovih Odmevih.

Razsežnosti blamaže je nekomu, ki ni bil priča tej groteski besedno nemogoče opisati. A kot bistveno lahko strnemo, da je med razumevanjem prava in človekovih pravic, kot ga izkazuje US in pravni strokovnjaki dr. Krivic, dr. Teršek, dr. Šturm, dr. Jaklič, dr. Toplak … napram visokim predstavnikom rednega sodstva, ki so svojo pravno logiko širši javnosti demonstrirali te dni, ogromen intelektualno-konceptualni prepad. In slednjega se po najboljši volji ne da razložiti drugače kot z domnevo, da slovensko redno sodstvo, oziroma vsaj njegov vrh, miselno še vedno tava med preganjanjem duhovnikov zaradi postavitve križa in navdušenjem nad streljanjem prebežnikov na državnih mejah.

Janši in njegovi SDS je na tej točki potrebno priznati, da so na pričujoče stanje v domačem sodstvu vseskozi opozarjali. A da jih mnogi pri tem niso vzeli resno, so si po svoje krivi tudi sami. Takšno stališče se je v danih pogojih namreč lahko interpretiralo kot legitimna politična strategija, k verodostojnosti katere zmerjanje s krivosodjem in znani Janšev zagrenjeni cinizem zagotovo niso doprinesli. Na splošno se za to stranko zdi, da tovrsten pristop pokoplje mnoge njihove tehtne predloge in upravičena opozorila na raznorazne družbeno-politične anomalije.

Glede na videno v zadnjih dneh je bolj ali manj jasno, da drugačnega odnosa do perečih problemov, ki majejo verodostojnost sodnega sistema, od izpostavljenih visokih pravosodnih avtoritet ni za pričakovati, in da »Zakaj neki, lepo vas prosim?!« ostaja njihova parola ob omenjanju morebitnih odstopov.

Prav zato sta v izogib popolni eroziji zaupanja v tako pomemben družbeni sistem, kot je pravosodni, metla in smetišnica v rokah predsednika vlade in pravosodnega ministra, da počistita z navlako, ki se je v »hišah pravice« nabirala desetletja. Navsezadnje sta oba ugledna pravnika, iz ust katerih vehementnih besed o nuji vere v delovanje pravne države ni nikoli manjkalo. Bosta sedaj, s pozicije  moči, zmogla preiti od besed k dejanjem?

Na politikih, od Janše do Möderndorferja in Mesca pa je, da s svojimi ciničnimi, zlonamernimi in preračunljivimi izjavami dodatno ne majejo trhlih temeljev četrte veje oblasti, brez katere hočeš nočeš ni demokratičnega sistema. Brez njihovega podpihovanja bi namreč bil pogled ljudstva na resnične probleme slovenskega pravosodja nekoliko bistrejši, kot da ga kalijo s svojimi računicami. Splošno zavedanje o nujnosti reform na tem področju pa ne bi bilo talec političnega opredeljevanja.

Objavljeno v: Politika | Komentarji: 9

Odpišimo dolgove najrevnejšim. Kaj pa potem?

Svoj pohod proti prihodnjemu volilnemu triumfu je Združena levica minuli teden nadaljevala z občevšečno idejo o odpisu dolgov najšibkejšim članom družbe, ki svojih položnic niso zmožni sami plačati.

Z novim spretnim populističnim manevrom so ponovno prehiteli okorelo konkurenčno stranko, minule dni ujeto v kolobocijo okrog svojega trmoglavega podpredsednika, obenem pa so v neugoden položaj potisnili tudi druge konkurente. Javno nasprotovanje takšnemu predlogu v »socialno čuteči« Sloveniji bi mejilo na politično blaznost.

A k sreči vaš dežurni politični komentator ne kotira na volitvah, kakšne kontroverzne, zgražanja vredne teze pa ponavadi branosti prej koristijo, kot škodijo.

S tem še zdaleč ne trdim, da so neplačniki položnic vsepovprek lenuhi in špekulanti, prav tako za vsako ceno ne vztrajam pri tezi o »napačnem sporočilu«, da se v tej državi ob davkih in prispevkih po novem ne splača poravnavati tudi dolgov do energetskih, komunalnih in telekomunikacijskih podjetij.

Opozarjam zgolj na populistično plehkost predloga združenolevičarjev, ki je sicer tipičen produkt ekonomsko-socialnega dometa slovenske levice. In ker nam ta s tovrstnim pristopom v Podalpju vlada večino postosamosvojitvenega časa (na 50 let podlage, bi pripomnil JJ), človeka pač ne more začuditi dejstvo, da nas po BDP na prebivalca prehiteva Češka, vse bližje pa sta Poljska in Slovaška.

»Pri nas so močnejši tisti, ki jemljejo in ne tisti, ki ustvarjajo,« je notranje-družbena razmerja v sobotnem TV klubu najbolj plastično razložil lobist Miloš Čirič. In prav v tem je keč – v jemanju davkoplačevalskega denarja in njegovi distribuciji so naši levičarji prvaki sveta. Porazdelijo ga med svoje institucije civilne družbe, apologete na univerzah, inštitutih, v advokaturi, kulturi in javni upravi, med priviligirane družbene manjšine in nekaj malega še med socialno najšibkejše – vsemu salonarskemu Apple-fanatizmu navkljub se vendarle imajo za nekakšne retrosocialiste.

Kadar pa so se kot oblastniki prisiljeni soočiti z dejstvom, da je denar vendarle potrebno od nekod pridobiti, se njihova ustvarjalna domišljija začne in konča pri dvigovanju davkov in zadolževanju pri sicer osovraženih finančnih investitorjih kapitalističnega Zahoda.

Razmislek o ukrepih za vzpodbujanje gospodarske produktivnosti in ustvarjalne aktivnosti državljanov presega domet njihovih miselnih obzorij.

Ideja o odpisu dolgov najšibkejšim je izjemno lep primer. Danes bi jim Združena levica odpisala dolgove, a jutri je zanje nov dan, v katerem so še vedno brez službe, perspektive, motivacije in upanja v svetlejšo prihodnost. Mar jim bomo čez pol leta pufe spet odpisovali?

Vsak razumen človek ne bo lačnega pital z ribami do onemoglosti, ampak mu bo raje priskrbel palico in trnek, ga naučil ribolova in problem rešil enkrat za vselej.

A ta preprosta logika je za naše progresivce očitno preveč neoliberalno-konservativna.

Objavljeno v: Politika | Komentarji: 4